V trinajstdnevnem prepletu različnih konceptualnih dogodkov – od premiernih in povabljenih predstav, del v nastajanju, delavnic do predavanj, druženj, zabav – je nekonvencionalna zasnova tega srečanja treh sodobnoplesnih festivalov (Modul Dance, Ukrep in Pleskavica) korespondirala s sodobnimi kulturnimi, političnimi in umetniškimi razmerami družbe, predvsem v smislu zavračanja, prevpraševanja blagovne fetišizacije, podrejanja umetnosti kapitalističnemu posiljevanju, konvertiranja umetniških (končnih) del v potrošno blago. Kolaboracija kot alternativa atomizaciji, individualizaciji, nehierarhičnost kot nasprotje piramidalnemu sistemu birokratske mašinerije kapitalizma – proces, izobraževanje, kreativnost v nasprotju s končnostjo produkta.

Jasne misli I. in II. sta bila dogodka, razdeljena na dva popoldneva, ki sta v obliki prezentacij, pogovorov in kratkega performansa komentirala in predstavila institucionalne pogoje in (ne)možnosti ustvarjanja na področju sodobnega plesa v evropskih okvirih in na Slovenskem ter s pomočjo enajstih sogovorcev zarisala sodobnoplesno prihodnost.

Sodobnoplesne iniciative: prvič, drugič, tretjič

Projekt Modul Dance, v katerem sodeluje 22 plesnih in medijskih institucij Evrope, vodi Mreža evropskih plesnih hiš. V Sloveniji sta dva partnerja, CUK Kino Šiška in Plesna izba Maribor. Trenutno je v projekt vključenih šest slovenskih plesalcev in plesalk od skupno petdesetih. Ulrika Kuner, predstavnica avstrijske plesne hiše Tanzquartier, je poudarila, da je koncept plesnih hiš svež in se sprotno še razvija, z začetki v Londonu, kjer so prvi začeli z odpiranjem studiev, renovacijami gledališč po meri plesnih treningov. Poleg infrastrukture, vadbenih prostorov, se posvečajo še arhiviranju in knjižnični ponudbi, izobraževanju in teoriji. Modul Dance je kulturni projekt, ki je največji Evropi, v njem pa sodeluje 15 držav. Za projekta sta ključna zaupanje in sodelovanje, kar pravzaprav pomeni, da hiše med seboj ne tekmujejo v boju za umetnike, v smislu kdo in kje se bodo dela predstavila. Plesne hiše povabijo k sodelovanju plesalce in plesalke, nato pa se najmanj trije partnerji dogovorijo, da bodo v predlaganega umetnika ali umetnico tudi investirali. Umetniški proces je večleten in poteka znotraj modularnega okvira, ki ga sestavljajo štiri modularne faze: raziskovanje, rezidenca, produkcija in predstavitev dela. Modusi niso fiksirani znotraj ene same države, ampak jih umetnik kombinira po vsej Evropi. Nekateri partnerji imajo boljša orodja za raziskovanje, bolj primerne bivanjske okoliščine, drugi boljše studie za vadbo, večje finančne vložke ter promocijo. V mrežo so vključeni tudi drugi umetniški programi v obliki ustvarjalnih pogovorov, konferenc in festivalov (kot je tudi letošnji Cofestival). Goran Bogdanovski, član umetniškega in organizacijskega odbora Cofestivala, je pojasnil začetne težave pri iskanju slovenskih partnerjev in ustvarjalcev. Najti dovolj trdno finančno institucijo, ki bi bila še dovolj umetniško senzibilna in bi vstopila v mrežo Modul Dance v Sloveniji, ni bilo najbolj preprosto. Le Kino Šiška je že v začetku (leta 2009) premogel dovolj poguma, da je vstopila v to igro in ponudila svoj tim, denar in infrastrukturo evropskim umetnikom.

Druga pomembna sodobnoplesna iniciativa, ki je bila predstavljena v okviru Jasnih misli prvega popoldneva, je bila Nomad Dance Academy. Že način same predstavitve je nakazal idejo te plesne mreže – druženje, neformalni in nekonvencionalni načini izobraževanja, plastičen, mnogoter pogled na umetnost, ki ni omejen zgolj na ples, preseganje disciplinarnosti, hierarhičnosti razmerij sodelovanja, in samih ustaljenih predstavitvenih praks. Iz samega žanra piar dogodka (torej predstavitve projekta Nomad Dance Academy) je pet predstavnikov »Nomadov« iz same forme ustvarilo vsebino. Nekonvencionalna predstavitev vsebine je že bila sama vsebina: vsi prisotni smo bili povabljeni na kratko petnajstminutno individualno predstavitev projekta z enim izmed članov kolektiva »Nomadov«. Temu je sledila naša posamična predstavitev razumljenega in memoriziranega vsem prisotnim v dvorani Komune. Informacije smo na koncu posredovali sami, a hkrati bili še prikrajšani za tiste, ki so jih bili deležni drugi soudeleženci z drugimi člani »Nomadov«. Mozaik vednosti smo sestavili šele kolektivno. Z minimalnimi sredstvi in vložki so bile tako inovativno in kreativno predstavljene osrednje značilnosti Nomad Dance Academy.

Ob koncu je sledil performans plesalk in koreografinj Teje Reba in Leje Jurišić, ki sta za predstavitev Centra sodobnih plesnih umetnosti aktualizirali ter priredili prizor iz predstave Med nama, ki je premiero doživela že leta 2009. Njun »sit-down« akt subverzivno skozi distanco smeha in nizanjem besednih dvojic predstavi nemilo usodo slovenske plesne scene, predvsem njene institucionalne in infrastrukturne kalvarije.

Pina Bausch: »Plešite, plešite, sicer smo izgubljeni!«

Druga polovica diade Jasnih misli je pravzaprav nadaljevala tam, kjer se je končal performans – s prihodnostjo sodobnega slovenskega plesa. Institucionalni in organizacijski vidik prejšnjega dneva je zamenjalo gledišče akterjev in mislecev, ki so se zvrstili in izpostavili svoja stališča v krajših, desetminutnih ekspozejih.

Prihodnost sodobnega plesa?

Tanja Lesničar - Pučko: »Plesalec je idealna forma bodoče družbe.«

Sodobnoplesna antifiguralična in abstraktna narava sta deležni nerazumevanja in zavračanja že od samega začetka, ko sta se s tem soočala že Pia in Pino Mlakar. Plesalci in sodobni ples so bili torej vedno že nekje na robu institucionalizacije – predvsem v smislu pripoznanja zvrsti, ki po svoji specifični problematiki ne sodi v nobeno izmed klasičnih umetniških smeri. Simon Kardum je v zvezi s tem poudaril destruktivno početje in superaroganco trenutne vlade in trenutnega superministra, ki izganja humanizem in abstraktno mišljenje. »Živimo v čudaškem prostoru in ne vidim nikakršne prihodnosti. Vidim le spodobno zdajšnjost.« Nad sodobnim plesom in glavami vseh, ki se z umetnostjo ukvarjajo kreativno, produkcijsko ali organizacijsko, bdi giljotina. A Tanjo Lesničar - Pučko ravno to, z nekoliko ironije, čudi, saj je »sodobni plesalec najboljši model tega, kar vlada danes zahteva«. Plesalec se s svojo fleksibilnostjo par excellence najbolje umešča v neoliberalistični model – pripravljen je delati v različnih ekipah, se seliti – je večni nomad, ki nima jezikovne ovire, lahko dela kjer koli na svetu, saj je gibalni kod onstran verbalnih ovir, vedno pod drugačnim šefom, je eno samo upogljivo, čudovito orodje, natančno to, kar rabimo, zato je presenetljivo, da ni naletel na aplavz, saj je kot tak torej utelešen ideal, in najpomembneje – pripravljen je delati brez plačila, za čast in slavo domovine. Edini problem, ki ga ima plesalec, je ta, da hoče jesti. A tudi za to se najde rešitev, saj je za kondicijo in zmožnost plesalca bolje, da sploh ne jé. Lesničar - Pučkova zato poziva oblast, da pripozna te njegove lastnosti.

Janez Janša: »Ukinitev Centra za sodobne plesne umetnosti je kulturocid.«

Po poti dialektike ekonomije in umetnosti je šel tudi Janez Janša, ko je izpostavil, da se v umetnost vedno projicira močan simbolni kapital – umetnik je družbena pozicija, ki generira simbolni kapital, ki se ga potem da dobro unovčiti. A kot poudari kasneje Andrej Blatnik, je umetnik, ki ustvarja simbolni kapital, na tudi na koncu poplačan samo z njim. Kapitalizacija idej umetniku ne prinašajo dvakratnika tistega, kar je vložil, kvečjemu končne produkte pretvorbe simbolnega kapitala v ekonomskega poberejo drugi. Janša izpostavi primer gentrifikacije, ko umetniki naselijo neka napol opustošena območja mest, razvijejo subkulturo, posledično čez nekaj časa tem nepremičninam in področju izjemno naraste cena – umetniki pa morajo zaradi visokih cen bivanja te kraje zapustiti.

V zvezi s konkretno problematiko sodobnega plesa pa je Janša poudaril, da je družbena pozicija sodobnega plesa šibka iz razloga, ki si ga morda ne upamo priznati – ples je umetniška oblika, ki so jo izumile in jo večinoma prakticirajo ženske. Sodobni ples je simptom demokratičnosti, odprtosti, sodobnosti družb, indikator, koliko je neka družba tolerantna oz. patriarhalna, mačistična – vlada, ki najprej ukine Urad za enake možnosti, daje jasno sporočilo glede politike spolov, s tem pa tudi glede politike na področju sodobne plesne umetnosti.

Janša prihodnost umetnosti vidi v odkrivanju potencialov v družbi, nedefiniranih prostorov, nereguliranih krajev, kjer lahko vznikne potencial. Borba za nejasne prostore je ključnega pomena tudi za razlikovanje umetnosti od ekonomije. Za umetnost je namreč osrednje ravno to, da se potencial ne realizira, potencial je za umetnost le, dokler se ne uresniči. Za ekonomijo pa je ravno nasprotno – potencial se mora realizirati, vložek se more povrniti. Zato moramo jasno ločiti ekonomske kriterije opredeljevanja smiselnosti vrednosti na področju umetnosti. Kot konkretno reševanje problematike je navedel odpiranje meja in transnacionalno idejo o vzpostavitvi šole za sodobni ples, ki je v širši regiji – ne na Balkanu, ne v severni Italiji – ni. To se mu zdi enkratna, tudi ekonomska priložnost za Slovenijo. Razmišljanje v zgolj nacionalnih okvirih bo državi prineslo kvečjemu njeno osiromašenje zaradi bega možganov.


foto Arhiv CoFestival
Davor Buinjac: »Rešitev ni institucionalizacija.«

Kot namestnik Uroša Grilca je predstavil strategijo razvoja kulture Mestne občine Ljubljana do leta 2015. Strategija je razdeljena na gledališče in ples in tako že simbolno nakazuje pripoznanje plesne umetnosti kot avtonomne in posebnega pomena. Cilji strategije so trije: dvigniti produkcijo, spodbujati mednarodne projekte in povečati postprodukcijo. Z osebnega stališča pa je pojasnil, da rešitev za sodobni ples ni v institucionalizaciji – ustanavljanju javnih zavodov. Težave niso v pravnoformalni obliki, temveč v infrastrukturi. Rešitev ni v normiranju sodobnega plesa – omejevanju umetniške svobode s pravnimi akti in normami, ampak le v ustrezni infrastrukturi, katere upravitelj ni nujno javni zavod. Za uspešen primer reševanja tega vprašanja je navedel Španske borce. Takšnemu minimaliziranju pomena institucionalizacije je ugovarjal Janez Janša, ki njen pomen razume širše, zanj institucionalizacija nekega področja pomeni, da obstajajo čvrsti temelji za neko področje, to ni hiša ali infrastruktura, kot jo razume Buinjac, ampak šolanje za poklic, problemske in kvalitetno napisane zgodovine plesa – brez zgodovine ni prihodnosti. Institucionalizacija pomeni stabilno in kontinuirano financiranje, Janša izpostavi problem nevladnih organizacij, ki so lahko financirane, lahko pa tudi niso. Tisto, kar tvori institucionalizacijo, so tudi stabilni pogoji dela, resni in kvalitetni plesni študiji, razvit sistem gostovanj in možnost kontinuiranega brezplačnega treninga.

Andrej Blatnik: »Umetnost ni več vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu.«

Blatnik poziva plesalce, naj ne končajo kot Nižinski, naj v času gladiatorstva ohranijo zdravo mero, kajti umetnost ni več vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu, kar ni slaba novica, saj ko je konec fanatizma in zavez, se začne svoboda. Blatnik hudomušno primerja obiske sodobnoplesnih predstav s prodajo novega slovenskega romana, ki si ga privošči le dobrih dvajset bralskih zanesenjakov, in torej sodobni ples le ni tako odrinjen na rob, kot se zdi na prvi pogled.

Miselno odisejado Jasnih misli je zaključil Dragan Živadinov s krajšim esejem o poti, ki jo je prehodil ples od svojih začetkov do danes in jo bo hodil še v jutri. Ključni prestop v moderni ples se po njegovem zgodi z revolucionarnim premikom umetnosti iz Evrope v ZDA, ko se ples osvobodi ideologije, umetnik se postavi nasproti dominantni šoli – na začetku 20. stoletja je to šola baleta. Napor, disciplina, red izgubljajo smisel v anarhičnem 20. stoletju. Nove stilne formacije glasbe – atonalna glasba, antiglasba in novo mesto koreografa strukturirata moderni ples. Nasproti baletu se postavijo predvsem revolucionarke plesa, premišljevalke plesa. Živadinov tukaj poudari tisto, kar je izpostavil že Janša, da so pravzaprav ženske vedno bile tiste, ki so ples zaznamovale – o tem, kakšne posledice je to imelo in jih še ima, priča ravno ukinitev centra za sodobni ples in molk v javnosti v zvezi s tem, saj je ravno ta tišina simptom širše odrinjenosti ženskih glasov v družbi.

Živadinov nadaljuje, da je čas sodobnega plesa nastopil z vračanjem abstrakcionističnega plesa iz ZDA v Evropo, kjer je v plesu prevladovala psihologizacija. Začne se združevati nezdružljivo, v ples se vnaša metoda in metodologija drugih zvrsti umetnosti. Metode zgradijo fascinantno raznovrstnost sodobnosti. Ples se dokončno emancipira – in to v odnosu do glasbe, kar je resnično veličastno. Kaj sledi, se vpraša: »Po moderni umetnosti, ki je šla v moderne muzeje, in po sodobni umetnosti, ki je našla svoje mesto v muzejih sodobne umetnosti, je napočil čas 'development arta', razvojne umetnosti, ki še nima svojega muzeja, umetnost novih tehnologij, protez, novih teles, umetnost substitucije in interstruktur.«