Katja Gorečan, 3. 3. 2023

Človek Nora

Mestno gledališče ljubljansko, Henrik Ibsen NORA, režija Nela Vitošević, premiera 3. marec 2023.
:
:
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Jasno je, da Norini dialogi s Helmerjem niso uspešni, vsaj ne tako uspešni, da bi Nora lahko obstajala kot človek. Prav tako je jasno, da je Helmerjeva čustvena manipulacija – ki se vseskozi kristalizira ob vlogi Nora-mati, ki ne more zapustiti doma, če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi otrok, in ob vlogi Nora-žena z dolžnostmi do moža – nekaj tako običajnega v literarnih besedilih kot v vsakdanjem življenju, da je popolnoma sprejemljivo in ni vredno preizpraševanja, zato bi bilo primernejše, da pustimo to preizpraševanje pri miru, kot si želi patriarhalna družba. Čim manj živih Nor in čim več lutk, ali s Helmerjevimi besedami, čim manj teh zaslepljenih, neizkušenih bitij, ki ne pomislijo, kaj bodo rekli ljudje. Da bi spregovorili o njunem odnosu, morda nima smisla, pa vendar, spregovorimo o nasilju, ki se dogaja pred nami – ker le zakaj bi bili tiho?

Helmerjevo vzbujanje občutka za moralo, njegovo prepovedovanje, obtoževanje Nore zaradi nezmožnosti razumevanja družbe, v kateri živi, in da govori kot otrok – vse to je le nekaj psiholoških metod poneumljanja s skupno besedo gaslighting. Sledimo temu, da bi Nora le nekako začela preizpraševati svoje lastne psihične stabilnosti oziroma da bi ugotovila, da je njen upor proti družbi, v kateri se ne počuti kot človek, nesmiseln in predvsem posledica njene nepravičnosti in nehvaležnosti. Nora, le kako si lahko tako nepravična in nisi niti malo hvaležna svojemu možu, ki ti napoveduje, da je minil čas igre in da prihaja čas, ko bo vzgojil tebe in otroke?

V ospredju tega odnosa ni nič drugega kot potreba po nadvladi in nadzoru ter ohranjanju drugega v podrejenem položaju. V primeru neuspeha pri podrejanju v sili razmer pridejo prav tudi materinstvo in otroci, ker naj bi ženska oziroma mati vedno postavila otroke na prvo mesto in naredila vse za njihovo dobro. Tista, ki to zanemari ali se temu upre, je zagotovo nora. Ko govorimo o nasilju, lahko govorimo o nasilju ob uporabi stavkov, kot je Nora, vročino imaš, po mojem nisi pri sebi, saj potrjujejo manipulativnost taktike s preusmerjanjem in medenjem Norinega čuta za realnost. Nekaj mora biti narobe z Noro, da se želi upreti družbi. Če je družba normalna, potem mora biti zagotovo nekaj narobe s tistim, ki te normalnosti ne razume.

V drami ni potreben prizor fizičnega nasilja, da bi spoznali, da smo priča odnosu, v katerem je zaničevanje sposobnosti drugega in omalovaževanje priročna tehnika zlorabe. Helmer je dokaj tipičen predstavnik družbe, ki dovoljuje uporabo otrok kot orožja za nadzor intimne partnerice, kar je učinkovit način izvajanja moči, saj otrok v mnogih primerih oteži materin odhod. V primeru čustvenega nasilja se Helmer kot oče ne ozira na psihološko škodo, ki jo s tem povzroča svojim otrokom, ampak skuša sistematično diskreditirati Norino percepcijo realnosti in njen zdrav razum, kar počne s ponavljajočimi napadi na njeno osebnost. Vprašamo se, le kako se lahko kaj takšnega sploh dogaja, če pa ima Nora vse, kar si lahko zaželi.

Z Noro se dogaja nekaj podobnega kot v pravljici o Sinjebradcu, v kateri je ženski po poroki dovoljeno vse v smislu: odpreš lahko vsa vrata gradu, ampak le ena vrata morajo ostati zaprta. Prepovedana vrata so v Norinem primeru vrata, ki odpirajo smer kritičnega razmišljanja o lastnem življenju. Njeno naivno mišljenje kot tako se zaključi s tem, ko ji Helmer reče: Z veseljem bi naredil zate vse, Nora. Ampak nihče ne more žrtvovati časti za osebo, ki jo ljubi. Takrat njeno življenje postane prepuščeno nejasnosti in tujosti. Dom, ki naj bi predstavljal varen prostor, postane prostor nečesa, na kar Nora ne pristane s popolnim zavedanjem, in sicer prostor tveganja za nekoga, ki je nazadnje v njej videl prostor le za lasten individualen razvoj, ne pa toliko razvoj odnosa. Ne prostor ljubezni, ampak prostor enosmernega zabavanja in igre do trenutka, ko Nora prvič zahteva pogovor o resnih rečeh.

Od tod njeno nenadno občutenje jasnosti in zanesljivosti odhoda. Ko Nora odpre vrata, zagleda nekaj, čemur ne more obrniti pogleda in česar ne bo zmogla pozabiti: Nora zagleda svoje življenje, ki ga ne prepozna. Zagleda osupljivo tujost. Kot pravi feministična aktivistka Rebecca Solnit v esejistični knjigi Moški so mi razložili stvari, se nekatere ženske dalj časa brišejo po malem, nekatere se zbrišejo v celoti naenkrat. Nekatere ženske se potem znova pojavijo in se borijo s silami, ki želijo, da izginejo. Ženske naj bi se po Solnitovi borile s silami, ki želijo namesto njih povedati zgodbe, ampak dokler še obstaja sposobnost povedati svojo zgodbo z besedami ali slikami, je še možnost zmage, možnost upora. Videti svoje življenje kot zgodbo, ki neustavljivo krvavi za vrati, je za Noro odločilen prizor kot trenutek spoznanja, ki naznani presežen upor, zaradi katerega se nikoli več ne bo mogla vrniti. Odšla bo, ne glede na vse, saj vse, kar je doživela do trenutka odhoda, zdaj predstavlja privid. Odločitve, ki jih je sprejela na podlagi zahtev vzgoje in družbe, so jo postavljale v položaj Drugega, nekoga, ki komajda shaja in obstaja.

Zakaj si torej naš še-ne-človek Nora tako želi postati človek ter se upreti temu določnemu mestu v lastnem domu? Temu seveda sledi vprašanje, kam naj ta komaj postajajoči človek Nora sploh gre, da bo lahko obstajala kot človek? Kot pravi Nora zase, je v prvi vrsti človek oziroma vsaj človek skuša postati, kar pomeni, da se upre temu, kar naj bi se od prave ženske pričakovalo. Nora se upre temu, da je postavljena kot objekt, da je Drugi.

V trenutku te jasnosti se življenje, kakršno je Nora poznala, konča. Lahko bi celo trdili, da na neki točki Nora umre, ampak vsekakor umre Nora kot pozicija lutke, ki jo je do zdaj zavzemala. Nora mora dokončno umreti, da se njeno naivno čakanje na čudež, ki naj bi se zgodil, prelevi v iniciacijo kot aktivno pozicijo nekoga, ki ne zmore več in izvrši radikalno spremembo. Jasnost tega, kar se ji je zgodilo, dobi občutek spoznanja in osvoboditve hkrati. Nora z vsemi močmi sesuje hišo za lutke, jo zbrca, razbije, da se zlomijo vsi deli družbenega sistema, v katerem je bila ukleščena od otroštva. Nihče več ne bo zavzel pozicije nekoga, ki jo bo vzgajal ali ji vsiljeval svoje mnenje. Noro njena odločitev, da se ne zmore več ozirati na mnenje ljudi, morebiti po mnenju družbe postavi na neki način v stanje izgubljenega spola, ampak hkrati je to tudi kot stanje neke izmerne pomirjenosti, saj v tem stanju nima ničesar več izgubiti.

Posledično vse grožnje in čustvene manipulacije glede dolžnosti, vprašanja morale in slabe vesti Nori ne povzročijo več stiske ali tesnobe ostajanja nekje, kjer je življenje le fikcija, kjer je spoznanje, da je odnos z najbližjo osebo pravzaprav odnos s tujcem. V procesu sesutja starega načina bivanja je spominjanje kot še zadnja reminiscenca na življenje, na teste nosečnosti, spomini na srečo pa so le zbledeli prizori življenja nekoga drugega, ki ga Nora ne prepozna, oziroma prizori, ki ji ne prinašajo zadoščenja. Soočenje z mislijo na smrt oziroma končanjem lastnega življenja sproži v njej brutalen odziv. Nora zagotovo ne bo naredila tega, kar je naredilo na stotisoče žensk pred njo. Nora zagotovo ne bo ostala v tej hiši. Smrt jo je na novo vzpostavila in odstranila vse vzorce pretvarjanja, ki nimajo več nikakršne koristi, saj jo je dolgotrajno umiranje v hiši za lutke pripeljalo do brezkompromisnega vprašanja: Ali je pomembnejše odločiti se zase ali odločiti se za nekoga drugega? Med smrtjo in življenjem je bila prisiljena najverjetneje prvič izbrati življenje zase in s tem je izbrala pot upora proti družbi, ki je ne razume.

Pred nami se tako dogaja Norin izstop iz tega nefiktivnega zapora, ki je determiniral pretekli del njenega življenja in možnost, da zopet postane človeško bitje, kar je pravzaprav bila že od nekdaj. Nujnost odhoda in odločilna drža zapuščanja prinašata tisto, čemur bi lahko navsezadnje rekli čudež, in sicer njen upor z besedo NE, ko pravi: Ne dovolim ti. Beseda NE postavi strogo mejo med Norinim prejšnjim življenjem in življenjem, ki prihaja. Čudežna beseda NE postane Norin najjasnejši ter najpogumnejši upor proti patriarhatu. Z besedo NE postane hiša za lutke samo bleda senca na smetišču preteklega časa.

(iz gledališkega lista)

MGL, Katja Gorečan, Nora, Nela Vitošević

Povezani dogodki