Naglušnost v gledališču
Moj stik z gledališčem se je začel izgubljati vzporedno z izgubljanjem sluha. Do danes imam potrjeno 43-odstotno dedno izgubo sluha na obeh ušesih, kar pomeni, da kar nekaj zvokov ne slišim. Med drugim tudi govora na odru in v vsakdanjem življenju. Pri naglušnosti se mnogim zdi, da je to stvar, ki pravzaprav ni problematična, saj naglušnost pomeni, da nisi popolnoma gluh. Zato mnogi mislijo, da ne slišiš, ker ne želiš slišati, in ker naglušnost ni vidna, je to pogosto dojeto kot: "Kaj pa pretiravaš. Saj naglušnim pravzaprav ni tako hudo, ker lahko imate slušni aparat." Ali pa: "Bodi srečna, da nimaš kakšne hujše okvare." Take besede po navadi izrečejo ljudje, ki najverjetneje nimajo nikakršne izkušnje z gluhimi in naglušnimi.
Pri naglušnosti slišiš nekaj, ne slišiš pa vsega. Slišiš zametke nečesa, nek šum (pogosto skupaj s tinitusom) in potem si lahko samo predstavljaš, kaj to lahko pomeni. V vsakdanjem življenju imaš možnost človeka vprašati, ali lahko ponovi izrečeno, in vprašuješ znova in znova, dokler se ne utrudiš in ne sprašuješ več. V gledališču je malo težje vstati v dvorani in vprašati igralca ali igralko med predstavo, naj ponovi tekst, ker pač ne slišiš. Zato so mi postale recimo veliko ljubše predstave, kjer ni teksta in je izključno telo na odru. Predvsem zato, da ne čutim svoje okvare toliko kot pri predstavi, kjer je veliko dramskega teksta. Ker pač lažje in rajši slišim telo kot pa zvok besed. In še najraje bi se naučila videti zvok.
Moj zadnji obisk gledališča je bil videti nekako tako, da nisem mogla brati z ustnic, slišala pa sem dele nečesa, kar naj bi bil govor. Približno nekako tako, kot bi bilo vse zavito v vato in bi bile besede izmaličene v neprepoznavne gmote različnih zvokov. Nerazumljivost vodi v paniko, panika vodi v beg, beg pa v tišino in tišina je nekaj, kar včasih deluje strašljivo. Predvsem, če si tišine ne moreš izbrati sam, ampak jo podeduješ. Včasih pa te naglušnost tudi reši, da ne slišiš ravno vsega sranja tega sveta.
Ampak kot pravi Esad Babačić v besedilu "Uporniki tišine": "S tišino iščemo spoštovanje, ki ga nismo znali izpovedati, spoštovanje, ki se je zagozdilo v hrupu našega genskega pogona. Globlje ko tonemo v lastno atmosfero neizrečenega, več tišine premoremo. Kaj je bilo pred velikim pokom? Zagotovo je bila velika tišina, ki je ni nihče poslušal. In danes je enako. Tišina je tu, a je ne slišimo.“
Morda pa je naglušnost vrsta upora proti svetu, ki noče razumeti tišine.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.