Rojeni v YU

Prav zato razlika igralcev v letih, od najstarejše Branke Petrić do najmlajšega Raše Vujovića, ki se je rodil tik pred razpadom Jugoslavije, govori o tem, da skupni imenovalec, kot je na primer to, da smo rojeni v isti državi, ne pomeni, da nas nanjo vežejo enaki občutki ali enaki spomini. Uprizoritev je nastala iz ambivalentnih občutkov do države, ki je ni več. Ustvarjalce je skozi delovanje povezoval občutek katarzičnega procesa, saj so se morali  soočiti s sabo, se izpraševati. Kaj se dogaja z našo identiteto (kot konstruktom)? Kaj se zgodi z identiteto, ko izgine država?

***
»Volim te«, torej sem
Včerajšnja predstava Rojeni v YU je marsikomu privabila lepe spomine na mladostne dni, komu drugemu pa je morda pihnila prah s kakšne neprijetne dogodivščine, ki se veže na našo bivšo skupno državo. Zdi se, da je mlajša generacija popolnoma distancirano uživala in se tu pa tam spomnila stavka svoje babice, ki se je začel z »Ko je bil še Tito živ …«. Kot pripadnica slednje generacije poznam Tita iz slike, ki jo je imel dedek obešeno v garaži. Kot otroku, ki hodi v vrtec, mi še ni bilo najbolj jasno, kdo je ta oseba in zakaj mora biti sploh v okvirju, ampak sem vedela, da ga dedek spoštuje in zato sem ga tudi jaz. Ko pa pomislim na Titov režim, si ne morem pomagati, da mi pred oči skoraj ne spolzi spomin na temno rjavo kuhinjo z okroglimi držali na predalih, ki so jo imeli tudi vsi sosedje. Za čuda so imele tudi vse mame enake mikserje, pralne stroje in sesalce. Nam (mladim) Tito in njegova Jugoslavija ne predstavljata neke težkokategorične avtoritete, doživljamo ju kot del zgodovine, čeprav bližnje, ampak vseeno je to zgolj zgodovina. Ko pomislim na Jugoslavijo, me misli popeljejo k ljubezni, bratski ljubezni, če sem natančna. Namreč vsi, ki so živeli v tej državi, so se imeli radi in se nanjo spominjajo z blaženostjo in milino. Vsak pričujoči opisuje življenje v Jugoslaviji skoraj kot raj na zemlji; pa je res bilo tako? Kaj so imeli oni, česar mi nimamo? Sedaj imamo računalnike, vse možne aparature, napredno tehniko, vozimo Audije, Kie in Range Roverse. Dedek pa je imel Zastavo in sliko Tita v garaži in je bil popolnoma srečen.

Zanima me, v katerem časovnem obdobju ali bolje rečeno, v katerem političnem režimu bi živela sreča, če bi bila oseba in bi imela eno življenje. V YU ali v EU? Kaj bi bila sreča po narodnosti? S čim bi se preživljala, s kom bi se poročila, koliko otrok bi imela? Ja, bravo! Sreča seveda ni ene narodnosti, ne opravlja določenega dela, nima določenega zakonca in števila otrok. Sreča je v vseh in vsem, ne glede na naše preljube okvirje in predalčke, v katere tako radi dajemo ljudi. To sem se tudi »naučila« iz Jugoslavije: ne sodi ljudi po formalnih značilnostih. Pravijo, da ljubezen dela čudeže. Druže Tito je res napravil čudež, ko je tako bratsko združil Jugoslovane v eno državo, je pa tudi spregledal nekaj neprijetnih malenkosti v človeški naravi in birokratski organizaciji, ki so ta čudež degradirale v kaos. Ravno ta kaos se pokaže na koncu predstave, in sicer v problemu izbrisane identitete državljanov bivše Jugoslavije. Kakorkoli, rojena sem v YU, živim v SLO, sem državljanka EU, pred vsem tem sem pa človek, ki si želi čim večkrat izreči, slišati in neprestano misliti »volim te«.
(Viktorija Aleksovska, Bilten fbs2)