Igralec je kot kanarček v rudniku. Senzibilnost je njegova osrednja lastnost. Te mile rumene ptiče so nekdaj jemali v rudnik zato, da so rudarjem reševali življenja – ob prisotnosti metana, ogljikovega monoksida, so prenehali peti, velikokrat pa so se samo zgrudili na tla – in ta smrt je bila neredko napoved eksplozije, ki je sledila nedolgo zatem. Igralec na odru vsak večer počne isto – napoveduje smrt. Umira namesto nas. Redko zase. Individualna žrtev, ki odlaga kolektivno smrt sedanjosti, prihodnosti.

Nedolgo tega mi je Dario Varga rekel, da je v življenjski formi. To pomeni, tudi v igralski življenjski formi. A da je z njo, tako kot s srečo, treba znati ravnati. Meni namreč, da tudi ta ne pride do vsakogar – pride k tistemu, ki je pripravljen nanjo. »Kot igralec sem lahko v formi, in sem. Ampak to je treba izkoristiti – takšnega konja ne gre držati v hlevu. Treba ga je postaviti v prvo bojno vrsto. Prekleto navajeni smo na svoje vloge. Skrivamo se za njimi. Zanimivo je gledati igralce v pogovornih oddajah na televiziji, kako so zadržani, skromni, kot bi se skrivali za lupinami, ki jim jih dajejo vloge. Stežka se odprejo. Toda ravno igralci se morajo najbolj razkriti, da so lahko dovzetni za vse, kar počnejo na odru. Ko jih gledam, si včasih rečem, najraje bi videl, da bi govorili kot njihove vloge ...«

V avtorskem projektu Zakulisje prvakov stori prav to: sooči se z vsakim dvomom, nerazrešenostjo posebej. Razmesari se do zadnjega vlakna, ki se drži njegovih igralskih kosti. Odpre zadnjemu atomu strahu pred neuspehom, ki nanj preži že desetletja ustvarjanja. Do izdiha zadnje norosti, ki mora biti igralcu najljubša ljubica. 

Kajti – če je ne premore, je po njem!

Kako torej – je težje stopiti na oder kot Dario Varga ali kot nekdo drug? Ha!

Spomnim se, kako si je v eni od predstav, uspešnic SMG, na začetku vsak igralec izmislil monolog o lastni smrti. Varga v predstavi pove, da je v visoki starosti v skromnem domu na Zaloški umrl prvak ljubljanske Drame Dario Varga. Pred smrtjo je komisiji Borštnikovega srečanja v poslovilnem pismu zaželel vesel božič in srečno novo leto. V predstavi Zakulisje prvakov mu v nekem trenutku v roki ostane zlata kljuka. In ne samo to.

Prepričan je, da obstajata dve vrsti igralcev: tisti, ki imajo radi gledališče v sebi, in tisti, ki imajo radi sebe v gledališču. Prvi hodijo v teater na psihoterapijo, drugi na rampo. Vmes pa je zbor oziroma kolektiv. Ampak, tako Dario, obstajajo tudi igralci, ki so lepi. Samo da zaradi tega še niso igralci. In tudi velike in majhne vloge ne obstajajo. So samo dobro in slabo narejene vloge. Kolektivne vloge so izvzete, ker zanje ni pomembno, ali so dobro ali slabo narejene, ker se jih ne vidi, ker so kolektivne. »Igralci SMG smo bili vedno označeni za 'kolektivce', in to s pejorativnim predznakom, igralci 'ansambelske igre', 'čudnih energij', ki ne pridejo do izraza. Vsa ta mnenja, ki sem jih poslušal leta, so blatila moj teater.« Njega. »Vsi namreč pravijo, da v SMG ni pomembno, kdo stoji 'na rampi' in kdo bo imel glavno vlogo ... Ampak v resnici – je. Najbolj.« 

Nekoč so Vargi povedali, da se barva njegovih oči spreminja glede na svetlobo. Ob morju ima modre, na celini zelene. Je kontinentalno morski. Tudi v gledališču. Zdaj Oberon, za katerega so rekli, da ga tako ne bi znala odigrati ne Penn ne Malkovich, ki ju sam izjemno ceni. Zdaj Mefisto, ki je za slavo pripravljen narediti vse.

Je to tako narobe? Je narobe, da si igralec, Dario Varga, zaželi, da bi tisti del Šmartinske, slepi rokav, za katerega večina sploh ne ve, da je del te ulice, dobil ime po njem? Ni. In jaz pravim: ne post mortem. Zdaj. Vsak igralec si zasluži svojo ulico. Desetletja nam z odra darujejo del neba. Tisti del onstran nebesnega svoda, ki navadno zgodaj umre v nas. Zaradi njega lažje živimo. Preživimo. Igralci naj bodo ljubljeni. Močno. To največ šteje.

Besedilo Patricije Maličev je nastalo po ogledu vaje za predstavo Zakulisje prvakov.