Živadinov svoje predstave vselej postavlja v drugem prostoru. Za SCT-jevo stolpnico se je odločil potem, ko se je pisarna v bližini prostorov njegovega zavoda Delak, tudi producenta predstave, izpraznila. Skupaj s sodelavcema Dunjo Zupančič in Miho Turšičem so manjšo, sivo, ne ravno privlačno, pisarno spremenili v gledališki prostor, v katerem gledalcu ponudijo intimno gledališko izkustvo Projektatorja.
Za gledalca je že to, da najde na novo vzpostavljeno gledališko prizorišče, dogodek. Stolpnica je znana po tem, da stoji v bližini gradbene jame na Bavarskemu dvoru. Ob vhodu me sprejme varnostnik stavbe in napoti v deseto nadstropje, v katerega se povzpnem z dvigalom. Ob izhodu že čaka fant z vstopnicami, nato pa smo gledalci obsojeni na čakanje dodatnih navodil.
Poda jih Živadinov, ki nas prijazno sprejme in pospremi v "obredje". Lahko imamo prižgane telefone, lahko se pogovarjamo. "To nas nič ne moti," pove. Sprva se v vrsti po dva in dva, s prižganimi mobilnimi telefoni, sprehodimo do prizorišča. Tam pred vhodom odložimo svoje stvari. Ko se vsi varno posedemo na dvignjeno tribuno, se predstava lahko začne.
Živadinov je navdih za predstavo Projektator črpal iz ekspresionistične drame Kosmata opica ameriškega dramatika Eugena O'Neilla. Dramaturginja predstave Mojca Kumerdej je pojasnila, da je bila omenjena drama zgolj osnova za besedilo predstave, ki ga je Živadinov napisal z igralcem Lotosom Vincencem Šparovcem. Ta je vanj vtkal svojo mornarsko izkušnjo, sicer pa nastopa v vlogi Očeta oziroma lastnika jeklarske korporacije Nazareth Steel.
Oče je tipičen kapitalist, ki je jeklarski posel podedoval od svojega očeta in ga razvija naprej. V predstavi prizna, da je do uspeha prišel tudi na račun svoje pretkanosti in podkupljivosti drugih. Njegovo največje razočaranje je hčer Ona (Romana Šalehar) - antropologinja, razmišljujoča ženska. Očetov moto je: "Delati, ne misliti!"
Ona predstavlja močno feministično noto v predstavi. Njeno delo je opazovanje, razmišljanje, hkrati jo vodi upanje. Objekta njenega preučevanja sta tako Oče kot Masovni moški, ki ga igra Primož Pirnat. Ta je na začetku predstave še posebej prepričljiv, ko v dialektu govori o svojih mornarskih izkušnjah, pri tem pa vzklika "brezov ole" ali "pa ne mor'š verjet".
Lik Masovnega moškega je ključen, saj v določeni točki doživi preobrazbo. Zave se, da je samo del družbenega ustroja, še več, da je na njegovem dnu: "Sem suženj, ki poganja čisto vse, ves svet." V tem, da je na koncu družbene lestvice, prepozna tudi svoj začetek. Njegova preobrazba se zgodi na točki, ko začne misliti. Želi si biti ogenj, ki bi stalil jeklo, ki bi popeljal do sprememb. A zdi se, da ne bo uspel prerasti Očeta. Ta je kot stolpnica, ki bdi nad vsem.
Trem protagonistom, ki jih je moč z drugimi imeni najti tudi v O'Neillovi drami, so v Projektatorju dodali še dva. Maruša Majer po pojasnilu Kumerdejeve nastopa v vlogi Opice, hkrati pa predstavlja samorefleksijo gledališča, Tina Vrbnjak pa kot Vrba predstavlja performativni element. Njene misli so poetične in zaokrožajo dogajanje na odru. Mestoma zelo udarno zvočno kuliso predstave podpisuje Dario Seraval iz Borghesie, digitalno konstrukcijo pa Turšič.
Jeklo, ki je sestavni del SCT-jeve stolpnice, je scenografka in kostumografka Zupančičeva vpela v svojo prostorsko konstrukcijo. Prizorišče je mestoma čezoceanka, mestoma del korporacije, hkrati pa prehoden prostor, ki ga s svojo prezenco zapolnjujejo igralci.
Scena izkorišča velika okna, ki razpirajo pogled na okolico stolpnice, dogajanje v predstavi pa se ves čas prepleta z zunanjim. Slišati je avtomobile, troblje vlakov in sirene. Kumerdejeva je povedala, da je med prvimi ponovitvami pred novim letom zasijal tudi kakšen ognjemet, scena pa ima, glede na vreme, vselej novo podobo. Poleg odsevov igralcev je v šipi videti tudi gledalce.
Predstava priča o ohranjanju brezizhodnosti, v katerega je pahnjena današnja družba. Kljub nastavkom, da bi mišljenje malega človeka vodilo k osvoboditvi ali pa vsaj k iskanju prave poti do nje, Masovni moški jasno pove, kaj je tisto, kar malega človeka spodbuja k ohranjanju statusa quo - dovolj je malce višji mesečni dohodek, malo več prostih popoldnevov, dovolj je lažni občutek svobode - in že je zadovoljen. Ne bo se uprl. In tega se tisti na položajih zavedajo. Projektator sklepajo besede: "Pa ne mor'š verjet!" In tu ni več kaj dodati.