Simona Hamer, 24. 11. 2022

Bitke zunaj, bitke znotraj

Prešernovo gledališče Kranj, Maruša Krese DA ME JE STRAH?, režija Anđelka Nikolić, premiera 24. novembra 2022.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

»Daleč na zahodu se je še danes zjutraj sedelo.
Pod starim kostanjem, s hrbtom proti soncu,
da se ne vidi oblakov, ki prihajajo z vzhoda.
Veter je pihal nedolžno in nežno,
dejali so, da bo divjala nevihta,
ki so jo povzročila vzhodna ljudstva.
Vsi tisti Barbari in norci z Balkana,
in bebci s poševnimi očmi
in ruske duše, polne šnopsa,
kruti Turki in Srbi z noži med zobmi,
Črnogorci s krvno osveto, Palestinci zviti,
Indijanci nemarni. Arabci kruti.

In ves ta gnoj hoče sedeti pod starim kostanjem,
prav tu pri nas, tu na soncu,
vsi ti ljudje hočejo piti čaj v vetru nežnem
in zasejati nevihto v naša srca mirna.
Vsi ti divjaki hočejo podreti naš na novo prepleskani zid,
vse te pošasti se čudijo bodeči žici,
ki smo jo postavili okrog kostanja,
da bi stoli na vrtu ostali čisti.«
(Krese: 2009, str. 75–76)

Pesnica, pisateljica, novinarka, humanitarka, nomadinja, feministka, psihoterapevtka, pa tudi mama, hči, sestra, (bivša) žena, prijateljica … seznam nalepk, ki jih lahko prilepimo Maruši Krese (1947–2013) je zajeten, intriganten, celo dramatičen. Kot svobodna novinarka in umetnica je bila najaktivnejša v nemško govorečem prostoru, svoje prispevke je objavljala na radiu in v revijah, kot so Die Zeit, Berliner Zeitung, TAZ, Lettre International in Manuskripte. Za kulturna in humanistična prizadevanja med vojno v Bosni in Hercegovini je bila v Nemčiji odlikovana z zlatim križcem, par let kasneje pa je zaradi svojega protinacionalističnega (novinarskega) angažmaja bila uvrščena na seznam stotih najvplivnejših Evropejk.

Prebirati njeno literaturo se zdi kot sprehod po intimi njene duše, kot umerjanje koraka s sopotniki (in kraji), kot iskanje gazi, ki so jo izhodili predniki, s pogledom zazrtim naprej, vedno naprej!, v naslednje generacije. Maruša Krese je začenjala pisati v času, ko je ženskam (z redkimi izjemami, ki so potrjevale pravilo) bilo dovoljeno bivati na Parnasu zgolj kot muze, in ni naključje, da je bila njena prva pesniška zbirka objavljena – v tujini. Danes je izšla leta 1989 pri založbi Drava v Celovcu, kasneje so sledile še zbirke Postaje (1992), Beseda (1994), dvojezična Yorkshire torba (2003) in Danes ne (2009). Omenimo še v bosanščino prevedeno zbirko Pjesme iz Sarajeva (1994) in zbirko esejistične korespondence Frauen über Nationalismus und Krieg (1993). Njena prva knjiga v Sloveniji izide šele leta 2006. Gre za izjemno pronicljivo zbirko kratkih zgodb Vsi moji božiči, za katero je prejela nagrado fabula. Zaziranje v družinskost in prevpraševanje ideje (celo imperativa ideala) družine je v tridesetih kratkih zgodbah spisano v skorajda dokumentaristični maniri, a vendar s pesniškim jezikom. Maruša skrbno gradi atmosfere, mnogokrat skozi droben detajl, ter jih prepreda s strelami (samo)ironije in humorja. Avtorici tako imanenten feminizem se razgrinja skozi vse resničnostne odtenke tega, kaj pomeni biti ženska. Vrtiljak situacij in tem, ki so (še vedno) mnogokrat zamolčane ali odrinjene ob (literarni) rob, nemara najbolje reprezentira njen razmislek o partnerskih odnosih, češ da »v vsakem zakonu namesto njih postaja moški« (Krese: 2006, str. 21).

V Vseh mojih vojnah (2009) pisava Maruše Krese postane še za spoznanje bolj zgoščena; odsekano poetične pasaže sobivajo s humanističnimi, skorajda filozofskimi razmisleki o človeški naravi in s poezijo – kot da bi za pisanje o tako nedoumljivih početjih, kot je vojno nasilje, morala izumiti nov jezik, novo literarno zvrst. Za pokušino: »'Če bi bilo na tem svetu dovolj denarja, bi sestavili spodoben demilitarizacijski program in bi uničili stare zaloge orožja in streliva vse do zadnje krogle,' me je presenetil z mirovniško idejo direktor nekega britanskega podjetja za uničevanje in odstranjevanje razstreliva in artilerijskega tehničnega materiala. Nadaljeval je že v maniri starega vojaka: 'Potem bi zgradili nova skladišča po standardih, ki jih predpisuje Nato, in bi jih napolnili z novimi stvarmi.'« (Krese: 2009, str. 44).

Prav (avtobiografsko) prepletanje družine in vojne je privedlo do Marušinega romanesknega prvenca Da me je strah?, objavljenega leta 2012 ter okronanega z nagrado za najboljšo knjigo po izboru Društva slovenskih literarnih kritikov in nominacijo za kresnika. Pisateljica je v nekem intervjuju povedala, da je partizanske zgodbe svojih staršev in njihovih sobork in soborcev dolgo nosila v sebi, se celo igrala z mislijo o balkanskem V vrtincu, da pa ni našla vstopne točke, dokler ni v glavi zaslišala prvega stavka: »Da me je strah?« Roman je kronološko zamejen z letnicama 1941 in 2012, v njem si pripovedno štafeto izmenjujeta najprej dva anonimizirana glasova ženske in moškega, v letu 1952 pa se jima pridruži še tretji – glas hčerke. Tako se dogodki nizajo skozi izrazito subjektivni pogled; skupaj z Njo zmrzujemo v snegu, se utapljamo v reki, zatiskamo oči mrtvim tovarišem, z Njim poveljujemo v bitkah, gremo na zasedanje AVNOJ-a, v bolečinah preklinjamo usodo po amputaciji noge. Hitro prepoznamo zgodovinske situacije druge svetovne vojne in povojnega obdobja, kot je Njena prisotnost na zasedanju prve slovenske vlade v Ajdovščini ali Njegovo srečanje z zavezniki na Visu, povojne politične čistke, kot je npr. odstavitev Marka (za (partizanskim) imenom, s katerimi so v romanu zastopani vsi drugi liki, se skriva Aleksandar Ranković)). Čeprav se pisateljica dosledno izogiba poimenovanju svojih protagonistov, je očitno, da je za literarno inspiracijo uporabila svojo družinsko zgodbo. Mlada partizana, ki ju prvič srečamo sredi vojne vihre, sta tako Ljudmila Saje (kasneje Krese), s partizanskim imenom Maruša, in Franc Krese – Čoban. Prvoborca, oba odlikovana za svoje zasluge v 2. svetovni vojni, sta imela pomembne (politične) funkcije tudi v Jugoslaviji, izbrane življenjske postaje hčerke pa lahko hitro najdemo na zemljevidu življenja same avtorice: poroka s pesnikom (Tomaž Šalamun), potovanja, bivanja v Ameriki in Berlinu, humanitarni obiski v Sarajevu (skupaj s sestro Meto Krese). Četudi je brskanje po biografskih podatkih zanimivo, nikakor ni ključno. Da me je strah? je – verjetno prav zaradi tega, ker je toliko osebno – univerzalno (fikcijsko) umetniško delo.

To je roman, v katerem je glavni protagonist v resnici vojna. Če na začetku motrimo sovražnika skozi cev puške, se ta v težko pričakovani povojni svobodi transformira v politični sistem, ki ne dovoljuje nepokorščine in napak. Različni načini merjenja moči so še najbolj izraziti v času spora okrog Informbiroja ali v zgodbi o Marušinem »udbaškem« zasledovalcu in v pomiku bojnega polja v medosebne odnose, kjer se tovarištvo izrodi v zavist, strah in nezaupanje. »Zadnje čase sem se začela bati, da kdo prebira moje misli. Tako groba sem postala. In cinična. Zagrenjena. Pa kaj! Med borbo je bilo enostavno. Življenje ali smrt. Beži ali napadaj.« (Krese: 2016, str. 81) Razpad Jugoslavije in nova bratomorna vojno, v kateri se angažira hči – a ne z orožjem! – ponudi tudi možnost refleksije s strani povojne generacije: »Bili sva v nadrealizmu, ki je zrasel iz človeške zlobe in posmeha, iz igre nasilja, iz sovraštva, ki ga nisem poznala. Ne morem ga vzeti za svojega. Ampak hočeš nočeš je tudi moj. Nadrealizem, ki so ga rodili nori, stoletja stari duhovi in miti, lažne sanje in mi.« (Krese: 2016, str. 178). Marušini pripovedovalci so izjemno lucidni opazovalci sveta ter političnih in ekonomskih mehanizmov (sposobni so tudi izjemne introspekcije), in prav v presečišču njihovih interpretacij (skupnih) dogodkov najdemo največjo stopnjo »objektivnosti«.

Da me je strah? govori o generacijah, o dediščini, o zgodbah, ki jih pripovedujemo (tako ob kuhinjski mizi kot v zgodovinskih učbenikih in umetnosti), in o tistem, kar zamolčimo, potlačimo, pozabimo. Če se zdi, da partizana misel na prihodnost (in morje!) povleče skozi vojno obdobje, se s svobodo – paradoksalno – začne obsesivno oziranje nazaj: »Vsi se nekaj spominjajo. Zgodbe, za katere prvič slišim. Kaj šele, da bi jih zares doživel. Jaz že ne. Le koliko laži je med temi spomini. Kaj so naredili ljudje s svojim spominom? Je res tako enostavno? Danes je črno in belo in jutro bo belo črno in črno belo. Kolikokrat se bo vsa ta barva spreminjala?« (Krese: 2016, str. 83). Pingpong različnih pogledov pa je zanimiv tudi z aspekta spola; skorajda samoumevno nam je, da je moška perspektiva predstavljena kot nevtralna, zgodovinsko točna, zato je še posebej zanimiva Ona in njena izkušnja vojne: kako ne sme pokazati šibkosti ali ranljivosti, kako se mora nenehno dokazovati, kako žrtvuje svojo ženskost (na ravni higiene, oblačil in odnosa z moškimi), kako je prisiljena v maskulinizacijo. Fasade hladnosti in strogosti ji ni dovoljeno odložiti niti po vojni, ko se izgublja v nenehnem delu in dolžnostih. Ali kot zapiše Stanka Hrastelj v spremni besedi romana: »Ko se Marušina ženska bori za pravico do svoje nežne in mile strani, nezavedno žrtvuje tisto svojo nežnosti in milino, ki se vidi navzven.« (Krese: 2016, str. 201).

Njeni strasti po življenju, občutljivosti in mehkobi, ki jih ohrani navkljub nenehni konfrontaciji z nasiljem, je sopostavljen On, ki se – navkljub nespornim junaštvom v boju – večkrat izkaže za slabiča. V potegavščini s kamni v nahrbtniku se ne postavi na njeno stran, ampak se ji skupaj z drugimi tovariši smeje in njegova tozadevna pasivnost (podprta z alkoholizmom) se po vojni le še stopnjuje. »Krivo je to življenje. Ona ga je dohitela in jaz ne. Našla je delo stran od politike in jaz ne. Po vsakem partijskem sestanku ali že vmes se razburi in jaz ne. Ona bi kupila otrokom čevlje v Italiji in jaz ne. Ona bi imela hiško na morju in jaz ne. Že, že bi jo imel, ampak nerodno bi mi bilo. Res neprijetno. Že gospodinjska pomočnica mi je bila preveč.« (Krese: 2016, str. 146) Skupna karakteristika pomembnejših moških likov v romanu je, da so konformisti, ki svoja – v javnosti tako opevana načela – hitro pozabijo ter da so najbolj prisotni skozi svojo odsotnost. Slednje še posebej velja za Njegovega očeta, ki (z izgovorom) iskanja boljšega zaslužka odide v Ameriko, in za Njenega očeta, ki je opisan kot trd, gospodovalen moški, z jasno izraženimi dvojnimi merili za hčerko in sinove.

Čeprav izobrazba (navidezno) ni v prvem planu, se kot permutirajoča tema pojavi pri vseh treh pripovedovalcih. Ona si je visoko izobrazbo morala izboriti – najprej bitke z očetom, ki je vztrajal, da je njena naloga gospodinjska pomoč mami, ne pa šolanje, potem borba s Partijo, ki je hotela svoje »najboljše ljudi« obdržati na političnih funkcijah, in nazadnje še borba z občutkom krivde, ker je z izobraževanjem (tudi v »nenavadnih« krajih, kot je Vatikan) zapostavljala lastno družino. On, ki mu je bil dostop do izobrazbe otežen zavoljo revščine, se čuti inferiornega (tudi znotraj partnerskega odnosa), medtem ko njuna hči že jemlje študij kot stvar osebne svobodne izbire. Upor vrednotam staršev je sicer vzorec, ki se množično pojavi prav z Marušino hipi generacijo. »Bežim od jugofolklore. Ponarejenega smeha. Rdečih zvezd in kameleonstva študentskih in mladinskih funkcionarjev. Državnih praznikov in dneva mrtvih. Dolgočasnih obredov. Obredov laži in samohvale. Štafetnih palic, posvečenih mrtvemu človeku. Bežim od večnega razumevanja staršev in se sprašujem, zakaj jim je moja generacija pravzaprav tako podobna, čeprav trdi, da je ta zelo drugačna.« (Krese, 2016, str. 170)

Naslovni vprašaj je (etični) imperativ, ki ga literatura Maruše Krese prinaša v naš kulturni prostor. Spraševati, razpirati, razumeti. Nad dogmatičnostjo, ki nemalokdaj pritiče vojnim romanom (predvsem moških avtorjev), zamahne z roko z besedami svojega alter-ega (»Vse te borbe za moč in pozabljanja na življenje.« (Krese, 2016, str. 171)) ter se potopi v človeka in vso kompleksnost njegove izkušnje.

»Včasih mislim, da se mi bo zmešalo,
včasih mislim, da je bilo vse zaman.

Od Marxa in Engelsa do Kapitala,
rdečih zvezd in veslanja.
Novoletnih okraskov, pranja plenic,
iskanja prijateljic, mižanja pred resnico.
Indije in čarobnih kristalov,
svetega mesta in novih oblek,
arabske pisave in svežih dišav,
zlatih sveč in sprehodov z otroki,
sedenja v puščavi, zaupanja v srečo,
prositi za življenje, da se še ne bi končalo.

Res, včasih se mi zdi, da je bilo vse zaman.
Razen morda vročih maronov.«
(Krese: 2008, str. 104)

Povezava: PDF Gledališkega lista

PGK, Da me je strah?, Maruša Krese, Anđelka Nikolić

Povezani dogodki

Sprašuje: Simona Hamer, 31. 5. 2008
Pred premiero: Zalka Grabnar Kogoj - Ampak Dane
Simona Hamer, Marinka Poštrak, 13. 12. 2014
Oživljanje fikcij
Sprašuje: Simona Hamer, 12. 1. 2008
Teater v galeriji