Posvetitev pomladi (Le sacre du printemps) je kultno glasbeno delo 20. stoletja. Ne predstavlja le preobrata v glasbeni poetiki samega Stravinskega kot skladatelja, ampak je obenem tudi prelomnica v zgodovini plesne umetnosti. Skozi to delo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju, tj. od prve postavitve Nižinskega v Parizu leta 1913 pa do danes. Maurice Béjart je ustvarjal veličasten balet, Pina Bausch veličastno življenje. Menim, da sta ta dva umetniška »principa« postala nekakšna vzorca 20. stoletja, saj sta vplivala na kasnejše koreografske postavitve. Iniciacijo moje postavitve predstavlja izvirna plesna kreacija Nižinskega s svojo hermetičnostjo in »motečo« naprednostjo za tedanji čas; svojo interpretacijo Posvetitve pomladi zato doživljam tudi kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu (ne)uspehu ob pariški premieri, ki je postala dinamični temelj razvoja modernega plesa v 20. stoletju.

Interpretacija Posvetitve pomladi ostaja na vsebinski ravni zvesta glasbeni strukturi in pripovedi, ki izhaja iz legende iz predkrščanskega (poganskega) časa v Rusiji. Legenda pripoveduje o ritualu žrtvovanja device, ki mora plesati do smrti v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. V ikonografskem smislu se predstava navezuje na etnografske simbole starodavne ruske legende – ženske z dolgimi pletenimi kitami in z rdečimi ličnicami ter moški z bradami, ki sta spolna simbola moškega in ženske, izolirana v sodoben čas in prostor, v katerem želim »posvetiti« današnjo pomlad.

Če lahko to postavitev Posvetitve pomladi razumemo kot umetniški poklon Vaclavu Nižinskemu, je Svatba (Les noces) na neki način logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve, kar sovpada tudi s kronologijo nastanka dela, saj je prva uprizoritev Svatbe nastala deset let pozneje (1923), a tokrat v koreografiji Bronislave Nižinske, Vaclavove sestre.

Izročilo glasbe in koreografija izhajata iz tradicionalne ruske kulture ter ustvarjata odrski okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Pri tem sem namerno sledil izvirnemu libretu in posledično tudi glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za »stranpoti«.

Kljub zahtevnemu glasbenemu materialu, ki predstavlja velik izziv vsem nastopajočim – glasbenikom, pevcem in plesalcem –, je prav glasba glavni vir, iz katerega sem črpal inspiracijo. Snov, ki privlači protagoniste obeh predstav, Svatbe in Posvetitve pomladi, je namreč nekakšna primarna sila, ki s svojim mehanizmom poganja družbo v svojevrstno obrednost – ritual poroke v Svatbi ter ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben, a hkrati usodno privlačen, zato vabim občinstvo, da se nam pridruži na tem popotovanju po arhaičnih, a obenem avantgardističnih pokrajinah obeh glasbenih mojstrovin Igorja Stravinskega.

(iz gledališkega lista uprizoritve)