Lara Ekar Grlj, 13. 4. 2022

Skozi kaplje ritualov

Edward Clug: SVATBA in POSVETITEV POMLADI. Opera in Balet SNG Maribor, 10. 4. 2022.
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Na odru mariborske Opere in Baleta je oživela še ena v nizu Clugovih koreografij. Če je bila prejšnja, Carmina Burana, posvečena poigravanju s formami različnih umetniških smeri, teles in giba, je novonastalo delo posvečeno ritualom, življenju, plesu ter ne nazadnje dvema koreografoma in skladatelju iz prejšnjega stoletja. 

Prvi del – Svatba (Les Noces) – je bil prvič na oder postavljen s podpisom premalokrat omenjene koreografinje Bronislave Nižinske leta 1923 v pariškem Théâtre de la Gaîte na glasbo in libreto Igorja Stravinskega. Clug se je s svojo postavitvijo na svojevrsten način želel pokloniti koreografinji, kar mu je zagotovo uspelo. 

Na odru se zgodi preplet različnih plesnih prizorov, epizod (Kita, Na ženinovi domačiji, Nevestino slovo, Poročna gostija), ki si sledijo ob zgodbah mladega (Catarina de Meneses in Jan Trninič) in starejšega para. Prvemu paru je uspelo ujeti skupno mladostno energijo s prepletom teles, izmikanjem, poleg tega pa sta vnesla pravšnjo mero komičnosti na odru in obenem izpeljala tehnično dovršene gibe, ki so sledili Clugovi estetiki. Plesalca sta z dobrim obvladovanjem telesa nežno prehajala med mehkobo gibov nog, hrbta, rok in jih v trenutku uspela spremeniti v ostre in odsekane. Po drugi strani pa sta obema skrajnostma dodala lahkoto. Kot ženin in nevesta prinašata na oder različne pomene, ki jih lahko beremo, vidimo in zaznamo v mariborski postavitvi Svatbe. Nevestini poskusi pobega iz ujetosti, ki jo prinaša zakonska zveza, v določenem trenutku celo privedejo do poskusa poroke z lažno nevesto (Lucio Mautone), ki sicer s komičnostjo ustvari različne pomene svoje vloge.  

Na drugi strani se pojavi starejši par, starša mladoporočencev, v izvedbi Evgenije Koškine in Sergia Moge, ki s svojo zrelostjo postavljata nekakšen kontrapunkt mlademu paru in obenem celotnemu baletnemu zboru, ki ves čas sledi zgodbi s svojo prisotnostjo ter z značilnimi Clugovimi skupinskimi gibi (skupni nagibi, premiki celotnih teles, samo rok, glav ...), v katerih bi lahko prepoznali elemente, ki prikazujejo čas, podporo, veselje. Na odru se opazi mladostna energija med zborovskimi plesalci (Tomaž Abram Viktor Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Tim Dolinšek, Maro Vranaričič, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Ema Perić, Mirjana Šrot in drugi), ki napolni oder, nanj prinese veselje, živost in razigranost. Ta se mestoma tako stopnjuje, da plesalci žal izgubijo medsebojno enotnost, ki je tu nujna. Morda k občasni neusklajenosti med njimi prispeva tudi nekoliko slabše slišna glasba. Glasbeniki in pevci (Andreja Zakonjšek Krt, Dada Kladenik, Tim Ribič in Janko Volčanšek) so večinoma skriti za scenografijo, vendar ravno prav opazni. Žal pa njihova odmaknjenost na trenutke povzroči slabšo slišnost in okrni zvočno podobo. Scenografija (Marko Japelj) v Svatbi s preprostima kubusoma z rahlimi rotacijami skupaj z lučjo (Tomaž Premzl) preskakuje in iznajdljivo prikazuje na eni strani vas, ki se skupaj z vaščani veseli poroke, in na drugi strani hišo, kamor se umakneta ženin in nevesta. Prav tako preprosta, vendar dovršena kostumografija (Leo Kulaš) slika vrzeli med čistostjo in mladostjo ter med kasnejšo zrelostjo. Po drugi strani pa omogoča, da barvitost celoti na odru dodajo plesalci.

Celotna uprizoritev preskakuje med veseljem, praznovanjem življenja in določenih ritualov, povezanih z njim – kot je poroka – na drugi strani pa prikazuje zapiranje v določeno usodo in upor tako proti njej kot tudi proti ritualom. Postavi se vprašanje pomembnosti skupnega življenja in odrekanja, ki ga to prinaša. Na tej točki lahko ujamemo povezavo z Bronislavo Nižinsko, ki je s svojo postavitvijo Svatbe hotela prikazati ne samo radost poroke, temveč tudi pogled na žensko kot subjekt, ki pač mora nekaj narediti in mora stopiti v zakon. Kar pa tudi danes v središče postavlja vprašanje o položaju ženske kot zgolj neaktivnega subjekta, ki mora stopiti v zakonsko zvezo, ki mora rojevati otroke ... in zdi se, da mora upor proti temu postati močnejši od miselnosti, ki se v določeni meri žal spet vzpostavlja. 

»Na odru se opazi mladostna energija med zborovskimi plesalci, ki napolni oder, nanj vnese veselje, živost in razigranost.«

Po prvem delu, ki se konča z ritualom življenja, z ritualom vsakdana, se drugi del vzpostavlja kot ritual med človekom in naravo, žrtvovanje človeka naravi, žrtvovanje posameznika v družbi, človek, ki se poskuša približati pomladi ... 

Delo Posvetitev pomladi je bilo v Mariboru prvič predstavljeno leta 2012 v okviru Maribora – evropske prestolnice kulture. Clugova postavitev je nato dosegla številne odre zunaj slovenskih meja. Glasba Igorja Stravinskega je prvo plesno postavitev v koreografiji Vaclava Nižinskega sicer doživela leta 1913 v Parizu in je veljala za eno prelomnih del v plesni umetnosti in umetnosti tistega časa nasploh. Nižinski je uporabljal plesne forme, ki so se skušale približati plesom primarnih ljudstev. Hotel je očistiti telo vseh estetskih idealov, ki so takrat narekovali podobo umetnosti, kar je poskušal doseči skupaj s preprostostjo celotne odrske postavitve. Poleg tega je Nižinski v svojih koreografijah hotel telesa plesalcev prikazati kot dvodimenzionalne oblike. Hotel se je torej upreti naravi, ki v realnem svetu ustvarja tridimenzionalna telesa.  

Če bi iskali povezavo med mariborsko postavitvijo in postavitvijo Nižinskega, je točka stičišča zagotovo v preprostosti, kjer je v ospredju čisti gib, ki se pri Clugu spremeni, poudari in postane strogo tridimenzionalen. V ospredju so gola telesa, kar poudarja tudi kostumografija, ki ne skuša prikrivati ali skrivati ničesar, ampak se trudi doseči estetiko golega telesa, kar ji s preprostimi kožnimi dresi tudi uspe. Tudi popolnoma izčiščen prostor omogoča prepoznavanje enotnosti fizisov, ki pa delujejo kot stroji, ki jih plesalci upravljajo in vodijo v nenaravne, nečloveške gibe. Sledijo popolnosti, kar pa v drugem delu koreografije, ko ljudstvu (sestavljenemu iz zbora plesalcev: Monja Obrul, Ema Perić, Beatrice Bartolomei, Mina Radaković, Tea Bajc, Tamas Darai, Davide Buffone, Tomaž Abram Viktor Golub, Andrea Schifano, Lucio Mautone in Christopher Thompsons) le uspe priklicati dež, omogoča še voda na odru. Plesalci se na odru gibajo z neverjetno lahkoto, breztežnostjo, njihova telesa v določenih trenutkih delujejo kot Michelangelovi kipi, ki so na poti iz galerije na oder do določene mere oživeli. Enotnost med plesalci je v primerjavi s prvim delom večera veliko večja in natančnejša, kar poudarja tudi glasba, ki jo je izvrstno (pod dirigentskim vodenjem Simona Krečiča) izvedel Simfonični orkester SNG Maribor. Asami Nakashima, ki je premierno odplesala vlogo Izbrane, je celotno uprizoritev povzdignila na nekoliko višjo raven. Tehnično dovršeno gibanje, obvladovanje telesa, hitre premostitve telesnih stanj, ob tem pa dokaj hladnokrven izraz na obrazu, omogočajo, da zgolj z gibi in premiki prikaže stanja telesnega upora in zavedanje določenih trenutkov, ki jih kot Izbrananoče biti deležna. Ob tem pa še prikaže žensko telo, ki je bilo žrtvovano v družbi kot prošnja naravi. Skozi uprizoritev smo priča vedno večji destrukciji teles. Sprva so plesalci v formi živosti, kar povzroči močan učinek, ko v tišini zaslišimo njihovo dihanje, sčasoma pa telesa sledijo nekakšnim paničnim napadom. Postanejo ujeta med tresavico, ostrimi in ponavljajočimi se gibi nog in rok. Dovršena koreografija skupaj z mišičnim tonusom tako iz plesalcev privabi moč, ki skuša telesa ponesti prek meja naravnost v propad, kar bi lahko dojemali tudi kot spoznanje, da se človek in narava lahko združita le takrat, ko se ji človek podredi.

Večer dveh Clugovih koreografij je spet navdušil in vzpostavil rituale uspehov mariborskega Baleta.

Lucio Mautone, Sergiu Moga, Marko Japelj, Evgenija Koškina, Jan Trninič, Catarina de Meneses, Tomaž Premzl, Leo Kulaš, Asami Nakashima, Simon Krečič

Povezani dogodki

Lara Ekar Grlj, 15. 11. 2021
Vibracije
Lara Ekar Grlj, 4. 10. 2021
V iskanju Apolona
Lara Ekar Grlj, 14. 9. 2021
Kontinuum skupnega diha