Gledališče je zanj orodje, ki mu pomaga razumeti in obvladati svet, ker verjame, da je čar umetnosti prav v tem, da nagovarja vsakega posameznika in njegov osebni potencial. Pogovarjala sva se v mešanici angleščine in francoščine, naučil pa me je tudi mojo prvo nizozemsko besedo, "goesting", ki je po njegovih besedah praktično neprevedljiva.

To je bilo sicer moje vprašanje za konec, ampak glede na to, kako opisujete festival v Avignonu, sem vas želela vprašati, ali je danes težko biti igralec.

Lahko ti citiram stavek iz japonskega filma, katerega naslov sem pozabil: "Ni pomembno, kako dober je igralec, vloga je vedno težka."

Predvidevam, da radi ustvarjate z rokami, da so vam blizu ročna dela. (Predstava notallwhowanderarelost temelji na velikanski leseni konstrukciji, ki jo Verdonck upravlja s pomočjo vrvic, op. a.)

Za to bi v nizozemščini uporabil besedo "goesting", kar je res težko prevesti. Je obenem želja po nečem, recimo zdaj si želim sladoled, ampak je tudi potreba, ki ti je všeč, recimo všeč mi je delati z lesom in je to že skoraj potreba po tem delu. Ne moremo prevesti zgolj z "želeti", ker želja ne prihaja zmeraj od znotraj. Torej, moje delo se začne z željo, ki se razvije iz skrbi in zavedanja, kako smo povezani s svetom okoli nas. Okoli mene vidim veliko velikih glasnih stvari in tako sem si zaželel delati z nečem majhnim, preprostim, tihim.

Mislim, da so ročna dela najbrž zelo zadovoljujoča, ker rezultate dela vidimo zelo hitro.

Ja. Študiral sem gledališče in na moji univerzi smo se zmeraj osredotočali na besedilo, dramaturgija je zmeraj izhajala iz pisane besede, iz tega, kar smo prebrali, kar smo odkrili med vrsticami. Takšno delo je zelo mentalno. (Tukaj malo "zabluziva" in se pogovarjava o podobnostih in razlikah med univerzama, kjer sva študirala gledališče.) Seveda lahko ljudje ustvarijo čudovite stvari na podlagi besedila, ampak sčasoma sem začel pogrešati občutek ustvarjanja z lastnimi rokami. Ko sem bil majhnen, sva z bratom ogromno gradila, hišice v drevesih in podobno. In v predstavi sem se vrnil k temu.

Pred intervjujem sem slišala skupino punc hvaliti vašo konstrukcijo, kako jo upravljate, jo premikate ...

(Smeh) V bistvu je zelo preprosto. Nimam nekega hudega tehničnega znanja, zmeraj iščem najpreprostejše rešitve za to, kar potrebujem. Preprosto potegnem za vrvico in nekaj se zgodi. Zelo sem vesel, da je ljudem všeč in da se sprašujejo, kako deluje moja konstrukcija. Eden izmed razlogov, da sem začutil potrebo po ustvarjanju takšne predstave, je, da sem želel uspostaviti povezavo z gledalci: da se sprašujejo, kako vse skupaj sploh deluje. Ogromno predmetov v našem vsakdanjem življenju sploh ne razumemo. Okej, mogoče se mi malo svita, kako deluje na primer vmesnik v telefonu, ampak o drugem se mi niti ne sanja. Zato imam rad preproste mehanizme, kot so na primer kolesa, ker jih vidiš in jih lahko takoj razumeš. Mislim, da imamo potrebo po razumevanju, ljudje se čutijo bolj povezani, če razumejo, kako nekaj deluje.

Pomirjujoče je, kadar razumemo stvari. Imate radi čarovniške trike?

Ja, zelo. Ta predstava je sicer drugačna od mojih predhodnih predstav: običajno se trudim razstavljati magijo, ne ustvarjati njene iluzije na odru. Prihajam iz generacije, kjer je bilo gledališče razstavljeno, demontirano na njegove osnovne dele, kjer smo se trudili ustvariti brechtovsko distanco do dogajanja na odru. Čarovniški trik je ravno nasprotno od tega. Tokrat je prvič, da sem v predstavo vključil nekaj trikov, ki jih nikoli ne pojasnim. Pri gledališču mi je to še posebej všeč, nikoli ne vemo, ali je nekaj res ali ne, ali je bil namen ustvarjalca zgolj, da nas zmede, ali ne ... Všeč mi je možnost mnogih pogledov, pristopov k razumevanju. Če se lotim gledališča in vanj vnesem trike, to ni isto, kot če kot čarovnik pripravljam predstavo. In to je super, ker je večplastno.

Bi mi lahko povedali kaj več o sobotni predstavi, performansu, kakorkoli jo že imenujete?

Je zelo podobna notallwhowonderarelost, ampak veliko manjša in preprostejša, lahko jo prenašam s sabo naokoli v škatli. Osnovana je na stavku iz knjige portugalskega avtorja Paveseja Hudič na hribu. Uporabil sem zgolj en stavek: "Vdihneš zrak in vidiš ptice in se zaveš, da je živalim in drevesom zate vseeno." V knjigi ima povsem drugačen pomen kot v predstavi, kjer sem ga vzel iz konteksta. Ni nam treba rešiti narave, ker narava lahko poskrbi sama zase, človek pa ne. Zdel se mi je dobra osnova za debato o tem, kaj počnemo s svetom. V tej predstavi pokažem ta stavek, besedo za besedo. Pri ustvarjanju sem se zelo zabaval, uporabil sem trike, ki jih pri notallwhowonderarelost nisem mogel. Tudi ime te predstave je povsem vzeto iz konteksta, sploh nisem pomislil na Tolkiena, dokler mi tega ni nekdo povedal. Leta nazaj sem v Parizu videl oglas za parfum in slogan parfuma je bil "Not all who wonder are lost" in mi je bil všeč in sem ga uporabil. Pesem Tolkiena je taoistična, nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko, in to se mi je zdelo primerno tudi za predstavo.

Torej danes zvečer (pogovarjala sva se 27. avgusta, dan po premieri, op. a.) bo na sporedu drugačna notallwhowonderarelost?

Tako je. (smeh) Četudi svojo konstrukcijo upravljam z zelo natančnimi gibi, predstava nikoli ni ista. Vse je odvisno od občinstva in njegovih reakcij, sem kot violinist, ki igra zmeraj isto skladbo, ampak z drugačno energijo.

Pri predstavi ste ustvarjali s slovenskim glasbenikom Markom Brdnikom.

Kadar lahko, iščem nove sodelavce, in samo enkrat se je zgodilo, da je bil rezultat nezadovoljiv. In rezultat mi je bil tudi tokrat všeč. 

***

Ana Gruša Golja je lani diplomirala iz gledališča na Sorboni, trenutno pa nadaljuje študij japonščine in mednarodnih odnosov v Parizu. Za SiGledal je želela volontersko poročati s festivala Mladi levi, njena glavna motivacija pri tem, kot pravi sama, pa je spoznavanje zanimivih umetnikov in možnost ogleda predstav.