Njegov najljubši muzikal je Jesus Christ Superstar, med ustvarjanjem posluša Beach Boyse. Všeč mu je Bill Viola, a pravi, da si želi bolje poznati njegovo delo. Med letoma 2007 in 2014 je sodeloval z Wooster group, ampak na splošno raje dela sam, ker se boji, da bi porabil preveč časa potenicalnih sodelavcev s pojasnjevanjem, kaj natančno želi na odru. In ne nazadnje, obljubil mi je, da bo samo zame posnel nov "daily" (nekakšen video blog dnevnik s svobodno vsebino, ki jih je v preteklosti naredil že na desetine).

Za nekoga, ki se ukvarja s problematiko prevelike odvisnosti od nenehne "povezanosti" s svetom, si mi na e-pošto odgovoril izjemno hitro.

Kje pa si to prebrala? (smeh)

Na tvoji internetni strani. (Poiščem svoj telefon in mu citiram: "Schneider’s work critically investigates our over-dependence on being perpetually connected in an always-on world.")

To se nanaša bolj na moje delo o nenehnem trudu, da bi bili povezani, ampak v življenju je to praktično nemogoče. Pred kratkim sem v puščavi v Utahu preživel pet dni čisto sam. 

Si se pogovarjal sam s sabo?

No, sam s seboj se pogovarjam že v New Yorku. Ampak ja, v puščavi še bolj, ker sem šel kampirat po povsem zapuščenih predelih. Glede na to, da sem pred kratkim videl Hamiltona (muzikal, op. a.), sem veliko pel, poskušal sem biti čim bolj glasen, ker se bojim medvedov. Peti dan sem se že pogovarjal z drevesi, s skalami ... Nisem doživel razsvetljenja. Imel sem pa najljubšo skalo (tukaj začne oponašati: ''Hvala ti skala, za vse kar si mi dala ...'') (smeh) Tako se je začelo veliko mojega dela, preko raziskovanja nevrološke pokrajine, vsega, kar se dogaja v človekovi glavi. To poskušam prikazati v svojih predstavah. Ne glede na to, koliko tehnologije uporabljam, poudarek je še zmeraj na odnosih med ljudmi. Vse, kar je na odru, sčasoma postane manj pomembno in se staplja z ozadjem, pomembna je gledalčeva izkušnja, v dvorani, na predstavi. Youarenowhere je predstava za vse v dvorani, ki jo doživljajo skupaj. Zveni osladno ampak ... Si videla predstavo?

Pridem jo pogledat, ja. Ti bom povedala, če je osladna.

Velja. (smeh) Mislim, da smo uspeli ustvariti predstavo o ljudeh, za ljudi.

Kako je potekalo ustvarjanje predstave?

Najprej sem imel idejo o svetlobi. Študiral sem na NYU, ki je znana po uporabi tehnologije. Tam sem se naučil programiranja z mikročipi, LED-ekrani ... Tradicionalni gledališki okvir ne omogoča uporabe filmskega jezika na odru. Youarenowhere se je začel z idejo svetlobe, želel sem si kar najhitreje "preklopiti" med dvema različnima prostoroma. Sam sem izdelal LED-ekrane in vse drugo za predstavo: želel sem, da se predstava ne osredotoči na dizajn, ampak da dizajn postane izkušnja, ki jo doživijo gledalci. Delal sem najprej na svetlobi, potem na osebi, ki govori tekst. Brez teksta bi bilo vse nekako prazno ...

Inštalacija pač.

Ja, in to me sploh ne zanima, zanima me ustvarjanje izkušenj za gledalce. Besedilo je osnova predstave. Leto kasneje sem se začel zanimati za kvantno mehaniko in potovanja v času, in povezava med besedilom in fiziko se je ustvarila kar sama. Tri leta sem se vračal k projektu, sestavljal delčke ... Moje delo ni osnovano na fikciji. Snemam ideje z mikrofonom, se poslušam, jih sestavljam skupaj na računalniku, programiram, dodajam zvok in svetlobo. Tako se po navadi začne predstava: več rdečih niti se poveže skupaj. Vem, da veliko ljudi najprej napiše besedilo, ampak to ni moj način. Mislim, da je vse lahko zanimiva zgodba ali pa za začetek zgolj zanimivo besedilo. Veliko ljudi opredeljuje moje delo kot precej "tehnološko", česar ne maram.

Seveda ne, živo je.

Točno tako. (smeh) Ljudje zmeraj pravijo: Oh, Andrew je tehno frik, ampak tega ne maram.

No, po drugi strani izdeluješ bikinije, ki zbirajo sončno svetlobo, ki jo lahko potem uporabiš za polnjene iPoda.

Okej, priznam. (smeh) Kot si prebrala na moji strani, kritiziram preveliko povezanostjo s svetom, ampak jaz sem še hujši, veš čas preverjam svoj telefon. Tega res ne maram. Spomnim se pred desetimi leti, ko sem dobil prvi esemes od svoje punce in sem ji rekel: Midva pa tega ne bova počela, tako se ne komunicira v razmerju. Prek esemsov lahko komuniciraš več, ampak kakovost je slabša. Seveda je zelo praktično, ampak ne vem, če je vredno, vsebina se porazgubi.

Življenje brez telefona ni tako grozno, v devetdesetih letih so ljudje tudi nekako preživeli.

Ja, vem ja, jaz sem še iz te stare, predinternetne generacije.

(Od tukaj naprej Andrew izda kar nekaj "spoilerjev" glede predstave, tako da nadaljujte previdno!)

Opazila sem, da med predstavo ves čas na ekran projiciraš odštevanje.

Obseden sem s časom in z njegovo linearnostjo. Fizika pravi, da prihodnost lahko vpliva na preteklost in da bi se morda lahko ves čas dogajal hkrati, ampak zaradi svojih možganov ga moramo dojemati linearno. V predstavi projiciranje štetja ni dejansko pravilno, štoparica ne šteje sekunde za sekundo, včasih  gre hitreje, včasih počasneje ... Na primer včasih dve minuti na odru trajata pet minut. Tako namignem gledalcu, da je naše dojemanje časa relativno, da čas ni trdno določen.

Kakšen je tvoj odnos do plesa? Videla sem, da v predstavi kar precej plešeš.

Ko plešem na sredini? (smeh)

Ja, videti je bilo zelo ... Hmm, sodobno?

Aha. (smeh) Vse to je vpliv mojega študija muzikala. Ne želim povedati neke zgodbe, zgolj deliti, kar doživljam na odru s publiko v dvorani. Obseden sem s trenutki, mislim, da lahko predstavljamo gib brez spremljajoče glasbe. Lahko na cesti opaziš nek trenutek in se te dotakne ne, da bi o njem karkoli vedel. Na primer Liz LeCompte iz Wooster Group preprosto sklada ples, kot da bi bil glasba, z besedami. Ampak besede same po sebi niso pomembne, so zgolj dodatna plast vsebine.

Ko sem delal na predstavi, sem se znašel na točki, ko nisem vedel, kako nadaljevati delo. In sem se spomnil plesa. To je bilo prvič, da sem tako dodal ples. Ampak ja, (smeh) kar težko verjamem, da je ta ples na koncu ostal v predstavi. In ljudem je všeč. (smeh) To je v bistu ravno nasprotni postopek od tipične intelektualizacije, ko si nekaj zamislim v teoriji in nato preizkusim v praksi. Ljudje opazijo v mojem plesu stvari, ki se jih sploh ne zavedam, in ko mi razlagajo svoje teorije, zakaj sem nekaj naredil tako in tako, se zavem, da imajo dejansko prav. Sledim svojim čudnim impulzom in mi sprva ni jasno, zakaj, ampak na koncu vse postane smiselno. (smeh) Ne znam pisati poezije, ne snemati filmov, in to je edini način, da lahko izrazim, kar čutim.

Kakšna je potem vloga besedila v predstavi? Praviš, da tekst ni tako pomemben, ampak v predstavi so še zmeraj prisotni podnapisi ...

Nisem želel podnapisov, čeprav je predstava vsebinsko zahtevna in govorim zelo hitro. V Franciji so bili še posebej obsedeni z zelo natančnim prevajanjem vsega, kar povem na odru. Četudi gledalec govori dobro angleško, še vedno ne razume vsega, ker govorim prehitro. In tudi to je v redu. Včasih mi kdo reče, da je preveč besedila, da bi ga brali, in jaz mu odgovorim, da je tako ali tako preveč informacij, da bi jih vse slišali. (smeh) 

Ampak saj, pomembneje je, da občutimo, ne pa, da vse razumemo? Včasih govoriš tako hitro, da me je predstava spominjala na stand-up nastop.

Všeč mi je, kadar povem nekaj smešnega in se ljudje smejijo z zamikom. Sedaj poznam besedilo na pamet, prvo sem improviziral in ga nato posnel na mikrofon, ga poslušal pa spet improviziral. Sedaj je besedilo dejansko zapisano, ampak prej ni bilo. Med predstavo imam v ušesu slušalko in poslušam. Iz režije mi namreč dajejo tehnična navodila, mi povejo, kdaj se bodo ugasnile luči in podobno, ker je tajming predstave zelo natančen. Vmes pa tudi poslušam posnetek svojega glasu. Tega sem se navadil z Wooster group. Na začetku poslušaš posnetek besedila, nato pa se z vajo navadiš in besedilo se samo "zliva" iz tvojih ust.

V idealnem svetu bi potem ponoči poslušal pouk tujega jezika in se potem zjutraj zbudil in obvladal na primer kitajščino.

(smeh) To bi bilo super. Če bi lahko predstavo igral v več jezikih, bi bilo to res krasno.

***
Ana Gruša Golja je lani diplomirala iz gledališča na Sorboni, trenutno pa nadaljuje študij japonščine in mednarodnih odnosov v Parizu. Za SiGledal je želela volontersko poročati s festivala Mladi levi, njena glavna motivacija pri tem, kot pravi sama, pa je spoznavanje zanimivih umetnikov in možnost ogleda predstav.