Kaj pričakujem od igralca? Kakšen je skriti in neartikulirani odgovor v meni, ki sleherni dan brez usmiljenja kritiziram svet in sebe v njem, umetnost, teater in igralca … Hrepenim po tem, da igralec zablesti, zleknem se na neudoben stol in čakam, da mi da luč in kruh, ki ni od tega sveta (ali pa, ki vsaj ne redi). In ko in če me najbolj očara, se vračam s predstave, hodeč bolj po zraku kot po tleh, in se z metulji v trebuhu sprašujem: kako? Kako prevzema vlogo? Mu je pisana na kožo? Mu je res pisana na kožo? … in hrepenim prisostvovati temu čudežu kreacije, od katere ob ogledu predstave dobim samo sladico, glavna jed študija in vaj pa mi uide.

Jernej Šugman. Vsaka njegova vloga ima različno teksturo, še nepoznan vonj, danes je barvna televizija, jutri deževen dan …

Od igralca, ki ga oblikujejo številne vloge od televizijskih ekranov do predstav na gledaliških odrih, je mogoče pričakovati vse. Skoraj vse. Prepoznaven je po svoji humoristični plati in ni občinstva, ki ga ne bi nasmejal. Letos je nastopil v Lubitchevi komediji Ko sem bil mrtev. Čar predstave je v tem, da je néma, in ravno zaradi te posebnosti je bila izziv celotni igralski zasedbi. Šugman se je odlično znašel v vlogi Snahe, s katero je gledalce spravljal v neustavljiv smeh. Mimika in telesna govorica radovedne, oblastne in nečimrne tašče, katere poslanstvo je zaradi lastne nepotešenosti greniti zakonsko življenje svoje hčere, sta pri Šugmanu pripeljani do popolnosti. Obrazne poteze, značilne za tečni nežnejši spol, pretanjeno naseljujejo Šugmanov obraz in tkejo hudomušno prepričljivost in verodostojnost Šugmanove snahe ter na črno-belem kostumskem in scenskem ozadju nemega filma priklicujejo učinek barvne televizije. Barvitost, ki joŠugman prinaša na oder z vsako svojo novo vlogo, je vedno povsem sveža in še nedoživeta. Razvije in izpelje detajle, ki jih nosimo s predstave domov in jih vedno znova jemljemo v roke spomina.

Nobenega dvoma ni, da so mu komične vloge pisane na kožo, toda nič manj dobro se ne odreže v tragičnih likih. Njegov Brut v Shakespearovem Juliju Cezarju sega globoko v intimo pretresljivega oklevanja, nezaupanja, naivnosti, bolečine in besa, lastni konec in propad pa porojeva Šugman znotraj svojega pasivnega in užaloščenega telesa, krhke lupine nekdanje pokončnosti. – Sijajno! – Zahtevna občutja vznikajo na sledeh preprostosti in nepretencioznosti, skrušenost »Et tu, Brute, mi fili!« je podajana lahkotno, oči strmijo nekam v prazno in polnijo dvorano z visoko napetostjo, po omenjenem vrhuncu pa izpelje propad v pasivnem, na brezizhodnost uglašenem molu.

Jernej Šugman je popolna predanost odrskemu trenutku, slikanje barv na neme podlage, deževen dan, na katerega ne dežuje, ali pa megla, ki si jo vzamem okoli ramen kot topel babičin šal.