STA / Maja Čehovin Korsika, 28. 5. 2020

Beton Ltd.: Nastopil je čas, da naša odgovornost postane vse manj omejena

Kolektiv Beton Ltd., katerega jedro sestavljajo Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, letos obeležuje desetletnico delovanja. V dopisnem intervjuju so spregovorili o razvoju kolektiva tekom let, o tem, kako v svojem ustvarjanju prevprašujejo fenomen skupnega, pa tudi o aktualnem dogajanju glede pandemije, kulture in stanja duha.

Velika pričakovanja|Grosse Erwartungen / Foto: Nada Žgank

Beton Ltd. ste v desetih letih zrasli v močan in povezan umetniški kolektiv. Kako bi opisali rast vaše družbe z omejeno odgovornostjo v tem obdobju in kako se vidite danes?

Kolektiv Beton Ltd., družba z omejeno odgovornostjo, je nastal povsem spontano na podlagi iniciative Zavoda Bunker oziroma Nevenke Koprivšek. Prav ta spontanost brez višjih ciljev, ideologizacije in samopoveličevanja se je izkazala za bistveno pri našem ustvarjanju. Šlo je za privilegij in za zavestno odločitev, da govorimo na podlagi notranje potrebe in nuje, ne pa pod diktatom pogodb, trga, hiperprodukcije. Da skratka ne govorimo takrat in samo to, kar nam rečejo, naj rečemo, če parafraziramo enega od naslovov naših predstav.

V začetku smo delovali kot relativno zaprta celica, negovali notranje odnose in duha kolektivnega dela, gradili zaupanje in skupno odrsko izkušnjo, postopoma pa smo širili območje kolektiva s stalnimi sodelavci, prevpraševali fenomen skupnega iz različnih zornih kotov. V desetih letih smo živeli in doživeli ekonomsko, migrantsko, ekološko in virusno krizo, gibanje #metoo, porast populizma, fenomen lažnih novic, kritično trivializacijo političnega in javnega diskurza, vse glasnejše oblike konservativizmov, vampirizem neoliberalizma in korporativnega načina upravljanja z našimi življenja, narcisizem.

Vedno znova smo se poskušali neposredno odzivati na družbeno realnost in vendar ves čas misliti skozi sebe, prevpraševati lastno doživljanje, naš notranji svet, da ne bi izgubili vsega, medtem ko smo živeli. Trenutno se polje našega delovanja vedno bolj razpira, želimo si še večje odprtosti, vključenosti, hibridnosti, predvsem pa se nam zdi, da je nastopil čas, da se naša odgovornost širi in postane vse manj omejena.

 

Obdobje epidemije novega koronavirusa je ves svet postavilo na glavo. Glede na to, da v vaših predstavah naslavljate aktualne teme in probleme, hkrati pa tematizirate vašo vlogo v svetu, me zanima, kako vas kot ustvarjalce nagovarja trenutna epidemiološka situacija?

Pandemija novega koronavirusa, razglasitev epidemije v Sloveniji, swich-off celotnega javnega življenja, večine vitalnih sistemov v državi, izolacija ... Nič od tega se ne more primerjati z ničemer, kar smo doslej poznali ali doživeli. V tem smislu je izkušnja zgodovinska, unikatna, ni je mogoče primerjati z ničemer. Hkrati pa je situacija enaka za vse in povsem generalna, splošna.

Naše izkušnje so takorekoč identične, v njih je zelo malo zares edinstvenega, kar bi upravičevalo ustvarjalno, umetniško obravnavo. Tisto, kar bo zares ključno, bo naše vračanje v postkoronski svet. Prepreke, strahovi, ponotranjene drže, politični ukrepi, spremembe na področju javnega življenja.

V trenutku, ko se karte premešajo, obstaja kratek čas poenotenosti, enakih izhodišč, upanje za boljši svet itd. Toda že v naslednjem trenutku, ko se igra ponovno začne, naša izhodišča niso več enaka, kot so bila pred tem, ustvarijo se razlike in te razlike ustvarjajo napetosti, napetosti pa so podlaga za odziv, premislek, akcijo, tudi za ustvarjanje na polju umetnosti.

 

Kako pa gledate na politično dogajanje v Sloveniji in svetu v ozadju epidemije?

Gre za preprost simptom izgubljanja in celo zavračanja javnega prostora. Pa naj bo to podžgano s politično agendo ali s korona strahovi, ki nas silijo v to, da se zapremo v nuklearno družino, med štiri stene. Tam, v kolikor lahko poskrbimo za svoje potrebe, vedrimo, čakamo na boljši jutri in odgovornost za spremembe prelagamo izven sebe. Tako počasi razpade osnova družbenega življenja. Pravzaprav razpade družba. Ostaneta posameznik in državni aparat, ki ščitita njegovo lastnino. To je situacija, proti kateri se bomo morali upirati.

 

Kaj pa kulturna politika? Če se navežem na aktualno dogajanje pri nas. Po opozorilih strokovnih združenj je kultura iz tretjega koronapaketa izpadla, čeprav je ravno zdaj čas, ko bi morala kultura dobiti dodatno finančno injekcijo. Obstaja namreč utemeljena skrb, da se bo veliko kulturnikov, sploh samozaposlenih, v prihodnosti znašlo pod pragom revščine ...

Kultura je vedno lahka tarča, ker se zdi, da ničesar ne proizvaja, da umetniki samo lenuharijo in so prisesani na javne grudi. To so poceni populistični napadi. Politična agenda je izjemno perfidna; odločevalci se zaprejo med papirnate in prave zidove, se zavijejo v molk in se delajo, da delajo. Na drugi strani pa imajo diskriminirano skupino ljudi, dobesedno ustvarjalni proletariat, ki je dostikrat prisiljen delati za drobiž in pod nemogočimi pogoji, samo zato, da se lahko posveča tistemu, kar rad dela.

Delavke in delavci v kulturi smo od nekdaj bili pravi prototip kapitalističnega vojačka... vse za nič in pod slabimi pogoji. Kljub temu, da se v povprečju od enega v kulturo vloženega evra ponavadi vrnejo štirje. Če že moramo pristati na ta merkantilistični nivo. Vrednost kulture pa je povsem nekaj drugega. Ljudi ne utruja delo, ljudi utrujajo odnosi. In če od vrhovnega zaposlovalca slovenske kulture (ministrstva za kulturo) dobimo zgolj ignoranco do lastnega sektorja in žaljiv odnos, potem nastane problem.

 

V torek je v znak protesta potekala tudi akcija pred ministrstvom za kulturo. Kot so dejali pobudniki, so z njo aktivno nastopili proti molku, v katerega se je zavilo ministrstvo. Že nekaj petkov smo prav tako priča protivladnim protestom. Protesti so legitimna oblika izraza nestrinjanja. Kako vi spremljate dogajanje?

Naj odgovorimo s citatom Alberta Camusa iz dela Uporni človek v prevodu Janeza Gradišnika (Cankarjeva založba), uporabljenem v predstavi Beton Ltd. Upor ni človek (Anton Podbevšek Teater, 2014): "Kaj je uporni človek? Uporni človek je človek, ki pravi 'ne'. Kaj pomeni ta 'ne'? Pomeni, da je vse to trajalo predolgo, do tod potrpim, več ne, šli ste predaleč, tu je rob, čez katerega ne smete. Skratka ta 'ne' pomeni mejo. [...] Za upornega človeka [...] ni počitka. Ve, kaj je dobro, in sebi navkljub dela zlo. Uporni človek ne trdi, da lahko vse reši, lahko pa se vsemu postavi po robu. [...] Človek ni bog. Človek je človek."

 

Pripravljate morda predstavo na omenjene teme - se pravi svet, stanje duha, kultura in politika v koronačasu? Jo, glede na aktualno stanje v kulturi, lahko pričakujemo še letos?

Odločitev, da ne bomo delali predstave o koroni, je padla precej hitro. Korona sama dela predstavo že nekaj mesecev in vsi smo jo lahko zastonj gledali. Sama situacija pa je na dan pripeljala teme, s katerimi se že dalj časa ukvarjamo; predvsem o socialni segregaciji, o družbeni neprepustnosti, še pred korono je bila na mizi tudi tema evtanazije. Kako bomo to umestili estetsko in izvedbeno, pa še nam ni jasno.

S procesom ustvarjanja bomo začeli že kmalu, toda zagotovo bo trajal dlje, premišljeno. Posvečal se bo tudi dokumentiranju postopkov dela, tako tistih, ki jih narekuje "nova realnost", kot tistih, ki so bistveni za delovanje gledališča, pa nenadoma niso več samoumevni.

Dejstvo pa je, da je ob aktualnem vrelišču, ki ga ustvarjajo odločevalci, ustvarjanje samo na težki preizkušnji, obteženo z nemirom, z žolčnimi debatami, s potrebo, da je zaščita teritorija umetnosti in svobode izražanja ta hip skoraj pomembnejša od eskapističnega pobega v globine ustvarjanja.

 

V ponedeljek so ponovno zaživela nekatera gledališča, a z zelo neživljenjskimi omejitvami. Gledališče vendarle temelji na povezavi med nastopajočimi in gledalci, pri vas včasih celo v intimnih okoljih, tesno skupaj, ali pa v interakciji z občinstvom. Kako se boste vi vrnili na oder?

Pomembno je, da predstave so. Naša prednost je, da smo večinoma na odru samo trije. Če en spremeni začasno bivališče, bomo celo iz istega gospodinjstva. To mogoče izgleda kot hec, kot iskanje lukenj, vendar ne smemo dopustiti, da gledališče kastriramo z maskami in vizirji, ostati mora teritorij svobode, seveda pod pogojem, da ne izzivamo svobode in/ali zdravja drugega.

 

Čeprav je bilo objavljanje videov predstav za gledališča bolj kot ne zgolj pot za ohranjanje občinstva v času krize in nikakor ne more nadomestiti žive odrske izkušnje, se je ob tem izkazalo, za katere predstave vlada zanimanje. V Bunkerju so mi povedali, da si je vaše predstave preko spleta ogledalo veliko ljudi. Kako se počutite ob tem, se bojite, da bi v prihodnje zato manj ljudi obiskalo vaše predstave?

Ne. Gledališču je imanentna kolektivna živa izkušnja. Gledališče na netu je zgolj informacija, okleščena prav te izkušnje. Sploh je pa gledališki format v neki različici prisoten že vsaj sto let, reče se mu film. Dejstvo je, da naše zadnje predstave, skoraj preroško, prevprašujejo lego posameznika in skupnosti v okoliščinah, ki smo jim fizično podvrženi v teh časih, zato se nam zdi nujno, da jih čimprej začnemo ponovno igrati "v živo".

 

Ali bomo lahko na odru kmalu videli tudi ponovitve katere od vaših starejših produkcij?

Že konec junija načrtujemo ponovitve predstav Ich kann nicht anders (21. junija v ŠD Tabor) in Velika pričakovanja/Grosse Erwartungen (24. junija v Stari mestni elektrarni) kot komentar dnevu državnosti. Z Radiom Študent pa smo v dogovorih za koncert v živo našega projekta Mahlzeit.

Koronavirus, Beton Ltd