Libreto opere Trubadur je prirejen po dramski igri z naslovom El trovador (1836) španskega dramatika Antonia Garcíe Gutierreza. Napisal ga je Salvadore Cammarano, priznani libretist, ki ga je k sodelovanju povabil skladatelj Giuseppe Verdi.
Verdi in Cammarano sta pred tem že sodelovala pri ustvarjanju opere Alzira (1845) in Luisa Miller (1849). Načrtovala sta adaptacijo Shakespearovega Kralja Leara, ki pa ni bila nikoli uresničena. Trubadur je bilo njuno zadnje soustvarjanje, saj je Cammarano libreto pisal na smrtni postelji in ga zaradi prezgodnje smrti žal ni dokončal.
Med snovanjem Trubadurja so se med njima pojavljali mnogi nesporazumi. V pisni korespondenci o Trubadurju je Verdi, kljub izkazanemu velikemu spoštovanju do slovitega mojstra, samozavestno uveljavljal svoja mnenja in želje po novih usmeritvah, s katerimi se Cammarano ni povsem strinjal. Nestrinjanje se je med drugim dotikalo ženskega lika Azucene, ki je Verdija tako navdušil, da je v začetku opero želel poimenovati po njej. Cammaranu je očital, da je Azuceni odvzel njeno moč, izvirnost in njen nenavadni in povsem samosvoj značaj. V enem od pisem je zapisal, da dve veliki strasti te ženske – ljubezen do sina in materinska ljubezen – v Cammaranovi interpretaciji nista prisotni v vsej svoji moči. Poleg tega pa je pod vprašaj postavil tudi njeno duševno stanje »norosti«, ki ji ga je pripisal Cammarano. Vsekakor je iz pisem razvidno, da je Verdi Azuceni namenil glavno in osrednjo vlogo, ki je bila po njegovem mnenju bolj dramatična in izvirna kot Leonorina, in celo priznal, da je to vloga, ki bi jo, če bi bil ženska, najraje pel tudi sam. Iz tega lahko nedvomno sklenemo, da ključ do razumevanja Trubadurja leži v globokem razmisleku o vlogi Azucene.
Azucena je špansko ime za cvetlico, belo lilijo, ki jo v angleškem jeziku imenujejo tudi Madonna lily, kar v v slovenskem prevodu pomeni lilija Device Marije. Njen izvor sega na Bližnji vzhod, na Balkan (tudi v Slovenijo), na druga področja Evrope, v Severno Afriko, na Kanarske otoke, v Mehiko in v druge regije. Poznamo jo okoli tri tisoč let in je v skupini lilij najstarejša.
Obstajajo različni simbolni pomeni te cvetlice. V perzijskem jeziku jo imenujejo zambak, beseda zambak pomeni lilija. Geografska različica tega imena je sultan zambak, sultan pa v turško muslimanskem besednjaku pomeni moč, avtoriteto ali oblast. Pomen cvetlice azucena je povezan tudi s Svetim pismom. Azucena je omenjena v povezavi s kraljem Salomonom in v Sveti knjigi največkrat med cvetlicami. Kristjani so jo uporabljali kot simbol čistosti in kreposti v čast Devici Mariji.
Našteti simbolni pomeni imena Azucena so bili glavni navdih tokratne uprizoritve veličastnega Verdijevega glasbenega dela. Povod za tragedijo, ki se v dobrih dveh urah odigra pred našimi očmi, izvira iz preteklosti, ko so na grmadi sežgali Azucenino mater zaradi suma, da je uročila grofovega mlajšega sina in povzročila njegovo slabo počutje. To dejanje je med cigani, na čelu z Azuceno, in podaniki grofa Lune, z njim na prvem mestu, zanetilo neprekinjeni spor in agonijo krvnega maščevanja.
Uprizoritev bere sežig na grmadi kot simbolni izbris vsega, kar simbolizira ime Azucena, torej čistosti, kreposti, moči ženskega načela, katerega predstavnica je Devica Marija. Ker pa je Azucenina mati ciganka, cigane pa od nekdaj močno povezujemo z magijo, je z njenim sežigom bilo sežgano in s sveta izbrisano tudi vse, kar je povezano z magičnim, mističnim, nevidnim, nezavednim, s čustvenim, z intuitivnim, nagonskim in iracionalnim. Grof Luna in njegova vojska utelešajo njihovo nasprotje: racionalno, vidno, razumsko, zavestno, logično, ki se v zgodbi kaže v svojem negativnem vidiku gospodovalnosti, tekmovalnosti, objestnosti, avtoritativnosti in posedovalnosti, ki je gonilna sila novega sveta.
Tako se celotna zgodba dogaja na pogorišču prejšnjega sveta. Dogajalni prostor so ruševine nekoč delujočega svetišča, ki je nekdaj, daleč v prazgodovini, služilo čaščenju Narave, Matere Zemlje, katere osrednji simbol je (bila) Luna s svojimi menami, pomeni in vplivi.
Vendar se zdi, da je ob koncu sveta ugasnilo tudi sonce, saj se Luna v začetku uprizoritve kaže kot bledi odsev gorja, ki mu je priča že tisočletja. Pozneje se Luna razkrije kot edina zaveznica in rešiteljica. S svojo prisotnostjo in približevanjem prevzame vlogo neizogibnega, usodnega – tistega dela narave, ki ga ne moremo sežgati, izbrisati in uničiti.
Kot edina priča ženskega načela, ki bdi nad nami in v nas samih ter nas neustavljivo potiska v notranjo preobrazbo in rast, zaključi ta cikel maščevanja, strahu in preganjavice, ki se s potekanjem zgodbe stopnjuje in konča s smrtjo edinih protagonistov, ki sta nosilca ljubezni – Manrica in Leonore – tako, da svet presvetli z resnico očiščenja, ki napoveduje nov začetek.
Povezava: PDF Gledališkega lista