Pika Nogavička je ena najbolj priljubljenih mladinskih knjig na svetu. Pika se priseli v vilo Čira čara, družbo ji delata opica gospod Ficko in njen konj, ki si ga za šalo zavihti čez rame. Pika je nenavadna deklica. Živi sama, saj je oče kapitan Nogavička izgubljen nekje na morju, mama pa je v nebesih. Sosedova otroka Tomaž in Anica sta nad Piko navdušena, odrasle pa Pikina drugačnost moti. Odločijo se, da bodo Piko namestili v otroško zavetišče. Seveda se navihana Pika s tem ne strinja in odraslim povzroči številne preglavice.
Pika Nogavička živi po lastnih pravilih, ne uboga, ne uklanja se svetu odraslih, ne sprejema njihovi pravil. Sveta odraslih ne jemlje kot samoumevnega, ampak vedno zahteva pojasnila. Zato je za odrasle moteča, saj jih sili k razmišljanju in preoblikovanju njihovega vrednostnega sistema. Je svobodna, odraža vse otroške želje, poštena in pravična ter to zahteva tudi od odraslih. S svojo neposrednostjo, trmo, neugnanostjo in pozitivnostjo prisili odrasle, da se začnejo do otrok obnašati drugače, da jih ne jemljejo več kot otroke, temveč kot sebi enake sogovornike.
Zgodba o Piki Nogavički je zgodba o edinstvenosti, svobodi in pogumu, ki se skrivata v vsakem posamezniku, je zgodba o tem, kako barvito je življenje, če nikoli ne pozabimo, kako je biti otrok. Pika Nogavička je poosebljenje vseh otroških želja in fantazij in bo s svojimi vragolijami navdušila otroško publiko, odrasle pa opozorila, naj ne pozabijo, da so tudi sami nekoč bili otroci.
Ena najpomembnejših in najbolj popularnih avtoric mladinske literature dvajsetega stoletja Astrid Lindgren (1907–2002) je napisala več kot šestintrideset knjig za mladino, poleg tega je tudi avtorica številnih slikanic, filmskih scenarijev, nekaj antologij in knjig za odrasle ter več gledaliških del. Za svoje pisanje je prejela številna visoka literarna priznanja: mednarodno nagrado za mladinsko književnost – Andersenovo medaljo, veliko zlato medaljo Švedske akademije za književnost, švedsko državno nagrado za književnost ter druga najvišja priznanja v različnih državah. Njena najbolj znana mladinska dela so: Pika Nogavička (1945–1948), Detektivski mojster Blomkvist (1946), Bratec in Kljukec s strehe (1955), Erazem in potepuh (1956), Najboljši Kljukec na svetu (1968), Brata levjesrčna (1973), Ronja, razbojniška hči (1981).
Astrid Lindgren je v svoj realistični stil pisanja vpletala svoj bujen domišljijski svet, pri pisanju pa je izhajala iz spominov na lastno otroštvo in globokega razumevanja potreb otrok v odnosu do sveta odraslih, ki je ustaljen, običajen in brez domišljije. Svoje knjige je pisala otrokom v tolažbo in zabavo, obenem pa upala, da bodo njene knjige prispevale k bolj odgovornemu odnosu do otrok. Ostro je nasprotovala vsakemu nasilju odraslih nad otroki.
Svetovno slavo ji je prinesel že njen prvi mladinski roman Pika Nogavička. Pegasta navihanka Pika Nogavička se je rodila leta 1941. Pisateljičina sedemletna hči Karin je zbolela za pljučnico. Mamo je prosila, naj ji pove zgodbo o Piki Nogavički. Astrid Lindgren si je začela izmišljevati zgodbe o pogumni, samosvoji in močni navihanki. Zgodbe o Piki Nogavički je zapisala leta 1944, ko si je izpahnila gleženj, in rokopis hčerki podarila za deseti rojstni dan. En izvod je poslala tudi na založbo, a ga je ta zavrnila zaradi upornosti, antiavtoritativnosti zgodbe, grozili so ji celo, da jo bodo prijavili na urad za mlade. Kasneje je Pika Nogavička izšla pri drugi založbi in je takoj osvojila mlade bralce po svetu. Takoj po izidu so prodali sto petdeset tisoč izvodov, danes pa je knjiga prevedena v šestdeset jezikov.
