... in zato je zanimiva, predvsem pa izzivalna tema za gledališko ustvarjanje. Ker je umetnost, vibrirata na isti valovni dolžini. Ker je alpinizem ekstremizem, kjer se gre do konca, kjer ni polovičarstva. Vse mora biti zares in zdaj. Težko si z mislimi drugje kot v gorah…ali pa pri uprizoritvi o njih. Sublimna moč, ki nas navda ob pogledu na goro ali z nje, je podobna sili, ki deluje med gledalci in predstavo. Tista neoprijemljiva moč gledališča, ki pretvarja ljudi v kralje in morilce, v matere in alpiniste in navadno črno luknjo, v mestno ulico, sobano, gozd ali prepadno steno.
Rdeča nit vsega je zaupanje. Da en brez drugega ne obstajamo. Zato ker radi »soliramo« in potrebujemo tiste, ki so spodaj. Zato, ker rabimo, da nas drugi potegnejo v višave. Zato, ker sledimo. Zato, ker verjamemo. Ali pa preprosto zato, ker smo privezani na isti štriko (o.p. ljubkovalno skupno ime za rekvizit – rdečo plezalno vrv) v isti steni. In moramo biti iskreni, veseli in navdušeni nad zmožnostmi telesa, ki zmore vse, tudi umreti. Igralčevo včasih celo večkrat na večer.
Vendar prav zato, zaradi tega zaupanja prihaja do presežkov. To so pogoji kjer se lahko ustvari čarovnija. Emilio, Enzo in Tiziana so zelo močno verjeli vase, v svoje sposobnosti, v svoje ideale. Zavedali so se moči, ki so jih dajale gore, njihovi gledalci, občudovalci in njihova edina trdna opora in zavetje v najhujši noči.
Mi smo začeli na dnu. In čakal nas je še cel vzpon. Stena s previsi, je bilo sprva besedilo. Poezija. Ali bolje poetični izliv avtorja. Zelo iskrena izpoved ter mestoma veristična mestoma zelo subjektivna interpretacija dokumentarističnih faktov. Majale so se nam noge pod klini besed. Vendar nam je gora kmalu ponudila malo miru in omogočila prosto pot navzgor. Tako smo priplezali čez besedilo in spoznali, da je onkraj subjektivnega pogleda na življenja znanih oseb in njihovih zgodb, v tem besedilu zakodirano nekaj zelo grozljivo lepega. Vera kot sredstvo za doseganje vrhov, gora kot možnost priti čez tisto kar zmoremo, ples, glasba in filmi kot hrana in smrt kot cilj in izpolnitev sanj. Radost, veselje in popolna mirnost nosijo pomen smrti. Ni se bilo lahko soočiti s tem, da je lepo umreti, da je treba v še tako nemogočih pogojih peti, da je treba plezati in plezati, pa čeprav je stena horizontalna in, da …..
Takrat moraš verjeti, moraš se naučiti razmišljati, da sta neskončnosti, ki se ju lahko dotakneš s konicami prstov – praznina, ki jo imaš pod seboj in nebo, ki ga imaš nad sabo – neskončnosti, ki ti odpirata vrata srca. In takrat dojameš, da je to vse in nad vsem.
Nevarnost je lahko povsod kjer ni ljubezni, jaz pa plezam zaradi ljubezni…
Zmeraj se vse dogaja in zgodi zaradi LJUBEZNI… to zveni kar malo kičasto. Ampak tako je.
Ljubezen do nje. Ljubezen do Gora. Ljubezen do umetnosti. Ljubezen do fizične popolnosti. Ljubezen do njega.
Predvsem pa ljubezen eden do drugega v tem trenutku zdaj. Ljubezen do iskrenosti in pristnih odnosov. Ljubezen do potrpežljivosti. Potrpežljivost do drugačnih nazorov, drugega jezika in drugačnih idealov. Potrpežljivost kot čas, ki nam omogoči, da se znotraj še tako težkih, nevarnih in grozečih okoliščin zmoremo zazreti vase, v oči drugega in se hkrati zavedati celotnega sveta.
Prepričana sem, da se nihče ne more iti alpinista brez, da ne bi ljubil Gora, narave in svojega samopočutja znotraj sten in prepadov. Nihče se ne more iti igralca brez, da sprva sam verjame sebi, da zmore, da je vseobsegajoč v svojem izrazu in vsemogočen po učinkih, ki jih zaradi virtuoznega dejanja povzroči pri drugih.
Plezanje je umetniško dejanje. Umetniško dejanje nad grozljivo lepoto.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)