Palgrave Macmillan, 2008.
Knjiga profesorja na King's College v Londonu (tudi predavatelja v lanskem ciklu Maskinem Seminarju scenskih umetnosti) preizprašuje trenutek naraščajoče zavesti o človekovem bližanju dokončnemu iztrebljenju. Kakšen odnos vzpostavlja do tega gledališče po koncu 20. stoletja? Skupine kot Forced Entertainment, Societas Raffaello Sanzio in Goat Island ustvarjajo slike konca neke epohe, profanega upiranja religioznemu in njegovih omejitev, in sugerirajo potencialne možnosti za obnovo. Kako učinkuje na gledalca v tem kontekstu žanr performansa? Ga lahko še k čemu motivira? Kako utegne performans s svojimi političnimi strategijami razširiti pojem kolektivnega?