Vesna Hauschild, 6. 3. 2008

Akademija scenskih umjetnosti Sarajevo – dramaturške sanje

Smer dramaturgija se na Akademiji scenskih umjetnosti širi v vse pore gledališča in filma, poudarek je predvsem na praktičnih predmetih.

»Dobro se provedite.« (Sarajevčani)

 V poslednjem letu študija dramaturgije sem začutila silno željo po spremembi okolja in upala, da bo vplivala tudi na spremembe v deželi moje domišljije. Izbrala sem Sarajevo – le kaj je za vodnarskega sanjača, ki je še vedno zelo otroški (a ne otročji) lahko bolj navdihujoče, kot  palača na belem hribu? Po dogovoru s tamkajšnjim profesorjem in predstojnikom katedre za dramaturgijo, Markom Kovačevićem, sem torej odšla na neuradno študijsko izmenjavo v prvem semestru študijskega leta 2007/08. Nelegalno zato, ker nobena ob akademij še ne plava v bolonjski omaki, pa tudi zato, ker akademiji med seboj nimata sklenjene pogodbe o izmenjavi … Morda je moj obisk lahko povod za širitev teh povezanosti. Glede na to, da je bila organizacija izmenjave bolj ali manj v moji lastni režiji, lahko zagotovim, da imata želja in vztrajnost precejšen domet.

 »Samo polako, sine! Nemoj se briniti ni oko čega …« (Tetka Nevza, garderoberka ASU)

Življenje v Bosni poteka na izi, če pa je treba nekaj narediti hitro in učinkovito, se ritem sunkovito spremeni! Enako je s predavanji; nekateri profesorji pridejo ''na čas'' še celo malo prej, da ostane nekaj minut za jutranjo kavo s študenti (v Bosni je greh piti kavo kakorkoli drugače kakor v družbi, ob klepetu), nekateri zamudijo pol ure, nekateri dve… Nekateri so zelo zavzeti, drugi so nekje (morda na tistem prijetnem oguljenem fotelju v klubu pod ASU, s četrto kavo preveč) izgubili prvotni elan in mi jih je kar malo žal. Ob videnju takšnih situacij sem se spraševala, kako so lahko s tako ležernim odnosom kadarkoli karkoli ustvarili.

»Treba da budete strastni čime se bavite. Ako niste, ostavite ovu sekundu!« (doc. Danis Tanović)

Ste strastni do umetnosti? Potem preskusite srečo in talent (ali pa moč svojega priimka) na sprejemnih izpitih. Na Akademiji »scenskih umjetnosti« so sprejemni izpiti za dramaturgijo vsaki dve leti, tako da sta trenutno v pogonu drugi in četrti letnik. Sprejemni izpiti se raztezajo na več področij; študenti morajo poleg prebranih knjig in ogledanih filmov napisati še kratek dramski prizor, kratek scenarij, sledi preverjanje splošne razgledanosti in analiza filma, ki ni znan vnaprej. Vse skupaj traja več dni in srečni izbranci naslednja štiri leta (no, vsaj svetli del dneva) preživijo v novem domu (v prostorih akademije) z novo družino (sošolci in uslužbenci).

Smer dramaturgija se na Akademiji scenskih umjetnosti širi v vse pore gledališča in filma, poudarek je predvsem na praktičnih predmetih. Študenti se že od prvega letnika spoznavajo s pisanjem scenarijev in dramskih prizorov ter aktivno sodelujejo pri produkcijah, tako znotraj faksa, kot v okviru asistenc v institucionalnih gledališčih. Zanimivo (in opaženo ter velikokrat nagrajeno) je tudi njihovo sodelovanje z Akademijo za likovne umjetnosti; tamkajšnji študenti za različne (tudi mednarodne) natečaje pripravljajo likovne predloge za reklamne oglase in plakate, študenti dramaturgije pa si izmislijo ustrezne slogane. Ko končajo študij, so sarajevski dramaturgi multipraktiki: filmski in gledališki kritiki (čeprav tovrstnega kadra primanjkuje, ker se kritiško oko zelo rado odpira predvsem novinarjem dnevnih časopisov, ki nimajo ustreznega znanja), dramaturgi in predvsem avtorji - pisci! Le-teh, po oceni profesorjev Akademije, v prostoru bivše juge kronično primanjkuje. »Ustvarite nekaj svojega, spremenite svet!«, se glasijo motivacijski klici enega izmed bolj zagnanih profesorjev, doc. Danisa Tanovića. S profesorjem Dinom Mustafićem učita predmet Režija, ki v prvem semestru zajema režijo krajše gledališke predstave (etude) po izbranem tekstu. Večina se nas je odločila za adaptacijo že obstoječega dramskega teksta ali za dramatizacijo. V drugem semestru je na vrsti snemanje kratkega filma po lastni ali tuji predlogi. S predmetom Režija se soočajo tudi igralci, prav tako pa morajo brati literaturo s področja dramaturgije, saj akademija od njih pričakuje, da se razvijejo v inteligentne umetnike, ki se ne lovijo le na 'od boga podarjeni' talent. Študij režije kot tak združuje filmsko in gledališko režijo, študenti po koncu določijo svoje afinitete. Bodoči režiserji lahko za svoje semestralne produkcije izberejo katerekoli igralce iz akademije, ne le tistih iz svojega letnika. Tudi izpiti izgledajo nekoliko drugače kot pri nas: diplomski izpit za režiserja je seveda predstava, enako pa velja tudi za igralce – vsak odigra izbrano vlogo v predstavi, ki ni režirana; nastane le kot podlaga za boljši prikaz igralčevega talenta. Ostale igralce v diplomski predstavi iz igre izbere dotični igralec sam.

»Treba da poznajete sve elemenate pozorišta i filma!!« (red. prof. Marko Kovačević)

Predmeta, konkretno vezana na dramaturgijo, sta Praktična dramaturgija, ki jo v enem terminu poučuje Ljubica Ostojić, v drugem pa Amir Imširević, in Kreativna dramaturgija, ki jo poučuje predstojnik katedre za dramaturgijo, Marko Kovačević. Pri profesorici, ki obvlada gledališko dogajanje tako doma kot po svetu, smo se ukvarjali z lutkarstvom in žalostno ugotavljali, da je v BiH slabo razvito, kar se odraža tudi v tem, da nimajo svojega lutkovnega gledališča. Nekaj lutkovnih predstav letno prikaže Pozorište mladih, katerega repertoar nagovarja vse generacije. Napisali smo vsak svoj lutkarski tekst, pri Imšireviću, avtorju drame Igra plakanja, ki se ravnokar igra v Narodnem pozorištu, pa naredili načrt za svoj dramski tekst; zaradi mnogokrat odpadlega predavanja smo končali pri sinopsisu in orisu likov. Profesor Kovaćević nas je (na)učil opazovanja; branja znakov v predstavi, branja filmskega jezika in posledično pisanja filmskih in gledaliških kritik, ki bi zadovoljile tudi naslovnike iz stroke. Tudi sicer je kritika v veliki meri zaznamovala moje bivanje v Sarajevu: naučila sem se sprejeti tudi najbolj brutalne primerke kritik, ki sem jih dobila na račun svojega ustvarjanja, in na njih gledati kot na izziv, na proces učenja. »Nisam ovdje, da bi vas hvalio!« (Doc. Danis Tanović)

Tukajšnji dramaturgi so dobro seznanjeni tudi s filmskim svetom. Višji letniki pogosto sodelujejo na snemanjih celovečernih filmov (celo pri mednarodnih koprodukcijah) kot asistenti režije. Pri predmetu Osnove montaže, ki ga vodi dekan, profesor Zijad Mehić smo v prvem semestru ponovili znanje o planih in kotih snemanja, ki ga je nato vsak uporabil pri pripravi svoje foto zgodbe, v drugem pa se bo znanje preskusilo z montažo kratkega filma, ki bo posnet v okviru predmeta Režija. Za bodoče pisce je pomemben tudi predmet Scenarij, ki ga v dveh terminih vodita višja asistentka Elma Tataragić in izredni profesor Srđan Vuletić, katerega film ''Teško je biti fin'' je pred kratkim zapustil sarajevske kino dvorane. Tu smo gledali filme, brali scenarije, po katerih so le-ti posneti in analizirali. Načrtovali smo vsak svoj scenarij za celovečerni film, semester se je za večino zaključil s step outlinom. 

Za študente dramaturgije in režije je v četrtem letniku obvezen predmet tudi Muzika, ki ga na Glasbeni akademiji poučuje profesor doktor Ivan Čavlović. V prvem semestru smo se sprehodili skozi razvoj glasbenih stilov in poslušali kultne primerke vsake dobe.

»Evo, sada je Europa došla kod nas!«
(študenti ASU)

V času trimesečnega bivanja v Sarajevu in obiskovanja predmetov je največ energije in raznovrstnih čustev iz mene izvabila priprava na izpit iz režije.

Predstava Prasica debela

Za tujko, ki se je bolj ali manj iz nič naučila Bosanskega jezika in še vedno ni obvladala vseh potrebnih pridevnikov za delo z igralci, so bile vaje precej naporne, a ravno zato še bolj mamljive. Zanimivo je tudi, kako lahko določen dramski tekst drugače funkcionira v drugačni državi. V Bosni nimajo navade preverjati sestavine (kaj šele šteti E-jev!) v hrani, niso obsedeni s fitnesom, brez slabe vesti jejo baklave. Zato je bilo potrebno nekaj časa, da so sodelujoči doumeli sporočilo predstave. Ne verjamem v ljubezen na prvi pogled in trudim se, da knjige ne bi sodila po platnici, zato mi je bilo težko izbrati igralce za svojo predstavo kar tako ''na lepe oči''. Upoštevala sem seveda nasvete profesorjev in kolegic dramaturginj in izkazalo se je, da je bila izbira 99% uspešna. Glavna igralka Merima Lepić, III. letnik, se je svoji vlogi posvetila z vsem zanosom in elanom, ki si ga režiser lahko želi, medtem ko glavni moški igralec, Mirza Dervišić iz istega letnika ni mogel pristati na dopoldanske vaje niti na kakršnokoli ''avtoriteto'' (čeprav niti nisem hotela izpasti kot ''komandant'' saj smo vsi študenti  na isti poziciji – vsi se še učimo), zato smo imeli na začetku, sploh s vključitvijo stranskih vlog (Adnan Goro, Ivana Petrović, III. letnik, ter Adi Hrustemovič, II. letnik), nekaj težav v komunikaciji. Po obisku mentorja, doc. Danisa Tanovića, so se tudi vsi ostali sodelavci, somišljeniki Zvezdice zaspanke, bogaboječe spreobrnili in dali vse od sebe, tako da smo celotno predstavo, z bralnimi vajami vred, v pičlem mesecu postavili na oder, točneje na Otvoreno sceno Obala, ki se nahaja pod Akademijo. Sama sem se soočila z ničkoliko izzivi, iz katerih sem se naučila res ogromno: od čisto tehničnih stvari, pod katere spada postavitev luči, izbor glasbe, miksanje zvoka, nakup in izdelava določenih rekvizitov, šivanje pene za odebelitev igralke in stvaritev plakata, ki vabi na predstavo ter malih gledaliških listov, do razvijanja in razvoja kostumografskih in kostumografskih idej do dramaturškega ''štrihanja'' teksta, ki mu je sledila precej groba adaptacija (od originalnega teksta sta ostala dva prizora), prevoda iz Slovenskega v Bosanski jezik (ob nesebični pomoči kolegic iz sarajevske Akademije), vse do razvoja režijskega koncepta in same režije. Kar se tiče le-te, sem spoznala, da je najpomembnejše poslušanje. Znati resnično poslušati, razumeti igralce in jim seveda na subtilen način predstaviti svoje poglede. Če ne razumejo, če ne verjamejo v lik in ga ne raziščejo v sebi, je lahko tvoja ideja še tako dobra, pa se v predstavi ne bo manifestirala. Dober nasvet nam je med kratkimi odmori od EPP (samohvala o nagradi Oskar za film Nikogaršnja zemlja, naštevanje vseh svetovnih igralskih zvezd, s katerimi se je spoznal, itd), dal doc. Tanović: »Uživajte! Če boste vi uživali, bodo uživali tudi gledalci. Vsak igralec že po minuti na odru čuti ali je izgubil ali osvojil občinstvo.« Ko sta se glavna igralca začela držati navodila, so konflikti počasi utonili in kljub napornim vajam, ki so potekale dvakrat dnevno po več ur, smo prav pregrešno - uživali!

»Nazovi me, nemam kredita!«
(Sarajevski študenti)

Bosna je kljub ponosu in bogatem razponu umetniške tradicije še vedno prizadeta zaradi vojne. Ljudje so se spremenili, pravijo, a še vedno je čutiti večjo odprtost in dobrodušnost kot v katerikoli državi neokapitalističnega sveta. Cene so za pol nižje od naših, so pa tudi plače temu primerno neradodarne. Vstopnica za kino, ki stane 4 km, je še vedno previsoka, saj dvorane samevajo, kar nekaj pa so jih že zaprli. Cene gledaliških vstopnic se gibajo med 5 in 25 km, kar je marsikomu tedenski odmerek za preživetje. Kljub temu so tehnično v koraku s časom. Za vsakim vogalom si lahko privoščiš piratski dvd, kar pomeni, da ima večina dvd predvajalnike ali pa vsaj zmogljive računalnike, med mladimi pa je težko najti koga, ki ne bi imel iPoda in vsaj enega mobitela (navada je imeti različne telefone za različne predplačniške omrežne skupine). Upam, da bo kmalu nastopil čas, ko bodo zakoni urejeni in bodo meščani imeli dovolj denarja, da bo vsaj vsak peti plačal tramvajsko karto, ne pa, da morajo ubogi lačni in pogoltni kontrolerji hlastati samo za evri nevednih turistov. Upam, da bo kmalu nastopil čas, ko si boš v videoteki lahko sposodil le originalen dvd, ne pa piratskega v kompletu z opravičujočim nasmehom: »Ah, saj to vsi počnejo!« Ker lahko? Ne, ker morajo. Če je ureditev v državi slaba, se pač vsak znajde po svoje. Upam, da bodo mladi dobili priložnosti, ki si jih zaslužijo. Da jim za prestop meje ne bo več treba čakati mesece in jim  posledično ne bo več izziv izvajati ne-finih načinov prestopništva.

Zaradi težkih okoliščin, v katerih še vedno biva veliko prebivalcev slatkega Sarajeva, bi se še posebej iskreno zahvalila Akademiji scenskih umetnosti za brezplačno ''gostovanje'', za budžet, ki so mi ga namenili za realizacijo predstave in za vso pomoč, ki so mi jo namenili različno profilirani, različno sposobni in tudi različno prijatni uslužbenci Akademije. Boljše izkušnje kot dramaturg, ki ga privlačijo tudi ostale veje gledališča (dramsko pisanje, režija) in filma (scenaristika) ne bi mogla dobiti nikjer drugje.

 

Akademija scenskih umjetnosti Sarajevo

Vesna Hauschild, 20. 11. 2020
Vesna Hauschild bere sodobno slovensko dramo
Vesna Hauschild, 19. 8. 2016
Mednarodna delavnica dramskega pisanja
Vesna Hauschild, 25. 9. 2014
Svetilniki