Cena za povezavo

Dobrodošli v stanovanje, katerega plačnica je poslovno uspešna voditeljica tečajev, Hannah. V sobi sedi sramežljivi Sebastian¹, njen prijatelj/življenjski sopotnik, ki ima rad knjige in počivanje na stolu iz starih časov. Doživlja ga kot prestol, kjer so se svojčas zbirale modre duše, utelešene v na tak ali drugačen način zadušenih pesnikih, pisateljih in filozofih. Skozi vrata vstopi Hannah, s kovčkom v rokah. Pripravlja začasno izmenjavo stanovanj z drugim parom. Soba ima okno. Ampak gleda na cesto. Na cesti so avtomobili in šumi, ki motijo Sebastiana, zato noče ven. Bolj kot ga Hannah priganja, bolj ko sitnari, če je že napisal navodila za pot, bolj se pogreza v svoj stol. Hannah ne zaupa, da bo drugi par našel pot brez njunega posredovanja. Namesto da bi Sebastian pakiral, zlaga zgodbe. O kurtizanah iz Vatikana, ki so jim moški metali kostanje. Ko so vse pobrale, so si od silnega nabiralništva lahko oddahnile ob skupinskem seksu pri samem vrhovnem predstavniku katoliške cerkve. Ali so res vsi uživali ali ne, Sebastianove prijateljice ne zanima, saj je okupirana z velikanskim sokovnikom v obliki vesoljske kapsule in še česa, ki ju bo, kot je prepričana, ohranjal čila in zdrava. Sebastian je bolj kot naravnega soka iz sokovnika žejen Hannine pozornosti, in tudi odgovora na to, ali je v redu, če se ljubi z več ljudmi naenkrat, svobodno, v kolikor vsi udeleženci ob tem uživajo. Sam nima pravega naravnega soka, ki bi pri življenju ohranjal Hannah in njene mlade upe. Sebastian sprevidi, da bo treba svoje misli testirati direktno; s primerom iz Kubrickovega filma Široko zaprte oči.² Ne izvemo, kako na tovrstno orgijo gleda Hannah, saj prav originalno premakne pozornost k iskanju originalne embalaže njunega sokovnika, ki ga imata še iz nebrzdanih študentskih časov. Sebastian ji iskreno pove, da bi rad ostal, kjer je. V ropotarnici. Lažje mu je sedeti na mestu in prenašati raznovrstna ropotanja od zunaj in znotraj, kot da bi se kar naprej selil v iskanju sreče. Simpatizira z nomadi, ki so se selili, da bi zagotavljali boljše pogoje za življenje krav, ki so nato ljudstvu vračale z mlekom. Hannah ga seli zaradi službene priložnosti, ki bo obema omogočala kvalitetnejše bivanjske razmere na nivoju osnovnih človekovih potreb, tudi razmnoževanja, pri čemer ne sprevidi, da je za Sebastiana najosnovnejša potreba – mir. Za Hannah je sreča varnost, ki je odvisna od materialnega bogastva oziroma kariernega uspeha Ta po njenem zagotavlja dobre pogoje za napredek tako na osebnem kot na globalnem nivoju. Hannah se dobro zaveda, da je ona tista, ki nosi domov denar za njuno preživetje.

Hrana. Včasih je nujno potrebna.
Sebastian da več na dušno hrano.

Hannah hoče, da se prilagodi njeni volji, on pa hoče, da bi razumela njegov način funkcioniranja. Ne en ne drugi ne prideta daleč, saj sta njuna ''partnerja za menjavo'' stanovanj in vrednot že blizu. Hannah hrepeni po zahvali, ker namesto Sebastiana igra vlogo lovca. On deluje, kot da je sposoben veliko potrpeti, ampak kot vsak, ima svojo mejo in ''mama hotel'' ima vrata, ki se odpirajo in zapirajo iz obeh strani. Ne mara kljuk, zato izbere pištolo. Tudi za pritisk na sprožilec je potreben pogum, kot ga je naučil oče in kot so ga naučile knjige o zgodovinskih osebnostih, ki so bile večinoma cenjene šele po smrti. Izvemo, da je njegov oče rad streljal na pritlehne živali, enkrat pa tudi na ženino pravo ljubezen, ne izvemo pa, ali je dobil z njegovo smrtjo kakšno zadoščenje. Sebastian hrani pištolo za spomin, pa tudi za vsak slučaj. Če bi se spet prikazal potlačeni ljubimec njegove izbrane - od boga poslane Hane³. Ampak o tem nočeta govoriti, mudi se v katarzično nevtralno Švico, kjer bo Hannah »prodajala vzvišeno, sveto stvar,« (Rinke 2014:  26) kot meni Sebastijan, oziroma vračala dobro družbi, kot meni sama. Sebastian ne more. Hannah je ženskega spola, pa se ji včasih ne ljubi govoričiti kar tja v en dan. Stavke sicer pogosto začenja z jaz. Kdo bi ji zameril; vzela je stvari v svoje roke, našla si je dobro plačano službo, vztrajala je v iskanju stanovanja, ki je priročno, srečna je, da ga je sploh uspela dobiti, saj na internetu ni bilo prav veliko tovrstne ponudbe. Zürich je lep in česar ne veš ali ne vidiš, ne boli, je njen moto, Sebastian pa čuti, in čuti bolečino. Boji se, da se bo spet spoprijateljil z depresijo. Boji se, da si bo Hannah v dekadentnem mestu zopet poiskala ljubimca, po možnosti takšnega, s katerim si bosta lahko delila naravne sokove in ostajala zdrava in živa. Hannah ga v svojem lahkotnem stilu skuša razvedriti: »Saj pišeš razpravo o nagih moških in ženskah, to je na nek način … svetlo … zabavno,« (Rinke 2014: 5) toda takšno posploševanje Sebastiana zmoti. Gole, ne glede na spole, vidi širše, kot dele, ki se dopolnjujejo - kadar se lahko. Piše znanstvene razprave, ne more pa razpravljati o idejah, ki ga mučijo, vsaj s Hannah ne. Ne more priznati, da trpi, ker nima tistega, kar bi ji kot predstavnik moškega spola moral dati. Omenja mačke, samosvoja bitja, ki so skozi stoletja (že marsikaj) preživela. Je kot mačka, obenem pa potrebuje družbo. Zaposluje se z intelektom, skozenj raziskuje tudi sebe, a takoj, ko nekaj ugotovi, se sistem podre; absolutne resnice ni. Sebastian je prepričan, da denar enemu prinese zadoščenje, drugemu pa trpljenje. Firma, za katero dela Hannah, ji ni pripravljena plačati hotela, zato mora oditi z njo, sam pa selitve in prilagajanja na nova - drugačna okolja z drugačnimi zakoni(tostmi), doživlja kot ječo, saj varčujejo na njegove stroške! Hannah takšna miselnost utruja. En drugega pijeta, noben se ne napolni, noben se ne odžeja. Sebastian priznava, da lažje nekaj sprejme, če razume vzrok, ki je pripeljal do (zanj) neprijetnih posledic, če za neprijetnostjo, ki jo sam doživlja, stoji človek, ki ima svoje stiske in travme. Toda vsak poskus razumevanja sebe in drugih ga vrže iz notranjega miru, prevetri njegove vrednote. Ljudje po njegovem premikajo pohištvo, pakirajo, povzročajo šume, ker ne upajo, ne znajo ali ne morejo premakniti svoje miselnosti, svojega lastnega (samoohranitvenega) sistema. Ta jih lahko osvobodi ali pa še bolj zatre. Naj ima še toliko knjig, nobena ne nudi vseh odgovorov. Ali je v naravi, da se lahko vsemu in vsakomur prilagodimo? Ko zapustiš cono udobja, se marsikaj naučiš, vprašanje pa je, komu postaneš kdo. Boljši človek ali le človek z drugačnimi izkušnjami? Sodeč po Sebastianovih raziskavah, prilagajanje na dolgi rok dobro uspeva mačkam. Sem in tja se kakšna kljub vsemu malo opeče na vroči pločevinasti strehi⁴. Ali pa ob brskanju kostanja iz peči za opico, ki poleg mačke sedi.⁵


Foto: Sebastian Cavazza
Hannah si, kot marsikatera ženska, od Sebastiana želi pozornosti. Že šopek rož bi bil dober znak. Celo denar mu da, za rože, on pa ne sprevidi namiga. Njegove teorije so zanjo izguba časa, ona hoče napredek, akcijo, uspeh. In pomoč. S tem misli predvsem na finančno pomoč, ki je bila skozi stoletja objektivno gledano bolj ali manj domena moškega spola. »Vsak dan praviš, da boš naslednji teden začel svoj veliki projekt, ki nama bo baje prinesel milijone, v resnici pa pišeš le predgovore,«  (Rinke 2014: 7) ga Hannah kastrira. Sebastian verjame, da je znanje že od nekdaj tu, da si ga nihče nima pravice lastiti in s tem mastno zaslužiti. Obsoja njen tečaj Zen za bankirje, raje je lačen, kot nahranjen s sumljivim denarjem. Hannah pomaga določenim ljudem v obliki določenega tečaja. »Učim jih samo, kako pravilno dihat!« (Rinke 2014: 7) Bankirji so po njenem mnenju ljudje, po mnenju Sebastiana pa pošasti, ki se okoriščajo na račun tuje mizerije in si sploh ne zaslužijo živeti: »Če bi hotel rešiti svet, bi te moral privezati na ta stol.« (Rinke 2014: 7)  Sebastian najde sprostitev v orgazmu. Tega se najraje loteva kar z lastnimi rokami, saj ob telesnem stiku s Hannah dobi v kompletu tudi ukaz, naj izpolni svoje moško poslanstvo. On ne bi. Organsko, psihološko ali psihosomatsko, ni pomembno. Ne zmore. Ne čuti se potrebnega, sploh, ko Hannah priznava, da je treba moške vzeti v posteljo skupaj z računalnikom, sicer bo človeštvo propadlo. Hannah bi rada nadaljevala rod, pustila svet takšen, v kakršnega je vstopila; nekaj dobiš, nekaj vzameš. Za izpolnitev te naloge je zdaj pripravljena sprejeti tudi pomoč napredne sodobne medicine. Sebastian aparatom ne zaupa. Tudi to so namreč izumili ljudje – takšni ljudje, ki jim prav tako ne zaupa. Sebastian vehementno zagovarja revne varčevalce, Hannah pa tiste, ki vzamejo usodo v svoje roke.

Hannah zagovarja človečnost, bogatenje čustev, ne uvidi pa, da čustev ne gre izsiliti. Modrost je dati človeku točno tisto, kar potrebuje, ne tistega, kar hočeš dati oziroma misliš, da potrebuje. Previdnost pa je, kot dostikrat slišimo, mati modrosti. Hannah je naveličana igrati mati svojemu partnerju, čeravno se v to vlogo postavlja povsem prostovoljno. On se še ni povsem odločil, ali bo starš, otrok ali odrasel: »Mene si kar namontirala v vse to …,« (Rinke 2014: 8) ji očita, ker hoče prehitevati tok, sam pa plava mrtvaka in zraven preklinja doktorja na cenovno ugodnejšem sosedskem delovnem trgu, ki ji je pomagal, da se je pustila zamrznit. Sebastian ne čuti potrebe, da bi nadaljeval svet, da bi na tak način podaljšal sebe. Za Hannah je povezanost vezana na tehniko in človeka. internet je svet v malem, tam so vse informacije, ni pa vseh odgovorov. Sploh, kadar zmanjka elektrike. Sebastian bolj kot v krvno sorodstvo verjame v sorodstvo duš, te pa vztrajno nabira v knjigah iz papirja. Če združi vsa prebrana prepričanja, je lahko sam svoj svet. Celota. A se obenem prav dobro zaveda, da je med osamljenostjo in samoto velika razlika. Težko je biti sam. Dolgčas postane. To sta pokazala tudi Martha in George v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf iz leta 1962. Ljudje potrebujemo zrcala. Pokažejo, da smo lepi, utrujeni, suhi, debeli, nasmejani, zamorjeni, da smo se skrčili, da smo zrasli. Ko trčita dve prepričanji, zna biti naporno, ko jih trči več, je izziv še malo večji. Izziv za Sebastiana in Hannah se uteleša v Romanu in Magdaleni.

Meditacija ali mediacija?

Par, s katerim naj bi izvedli izmenjavo domov, prispe. »Prezgodnja sta! Kakšna pedanta sta to?!« (Rinke 2014: 7) Sebastian ni pripravljen. Je pa po svoje oborožen. Hannah se brž požene v tekmo za kontrolo, narekuje jima, kako priti do pravega nadstropja - njenega nadstropja. Sebastian na svojem stolu razmišlja - lovi sončne žarke, ko vstopi alfa samec Roman⁶. Prebere ga, še preden se ta pohvali, da je iz najetega kombija stisnil maksimum. Pištola čaka. Sebastian lahko, če hoče, prevzame kontrolo in vse skupaj – ali pa samo sebe - uniči. Samomor zanj ni beg, je odločitev zase. Ne ukvarja se s tem, kako bi njegov konec vplival na okolico in v tej sebičnosti je iskren. »Ni bilo nobenih zastojev?« (Rinke 2014: 9) testira svoj spol (in svoj alterego). Roman najprej podleže vabilu na borbo, nato pa diplomatsko zaključi, da je stanovanje prijetno. In se nervozno zazre okrog sebe. Sebastian čuti potrebo po tem, da markira prostor. Veže se na izbrane stvari in na izbrane ljudi. Je vzoren, previden, hiter Magdalenin soprog eden izmed teh ljudi? Roman se zaveda raznih nevarnosti, ki jih trobijo novice, prepričan je, da je pripravljen na vse. Prilagaja se svojim potrebam; če je treba, gre po stopnicah, če je treba, vklopi utripalke, njegov manjko pa je v tem, da rad dela hitre zaključke. Sebastian je bolj za spontane reči, za naravo in naravne procese, a kaj, ko mu Hannah krade čas. On ljubezen doživlja kot sveto star, izmenjavo energije, ki ni toliko vezana na spol in številke, kot na dušno povezanost. Raje se podredi pištoli, kot da bi se podredil aplikacijam, ki mu predpisujejo, kdaj je čas za stvarjenje. Noče biti sredstvo, s katerim se bo Hannah podaljšala. Če bo streljal, bo streljal na svoj ukaz. V koga, se bo odločil po navdihu, če se seveda ne bo prej kdo drug odločil zanj. Vsekakor pa ne potrebuje nobenih potrdil iz strelskega društva, zatrdi.


Foto: Sebastian Cavazza
Zadnja v prostor vstopi Magdalena. Prijazna, sprejemljiva, ljubezniva. S Sebastianom se hipno ujameta, Roman pa hitro poseže vmes, da se ne bi nevidni kabli preveč zapletli. Oba para imata sokovnik, vprašanje pa je, kdo bo zdaj izrabljal/uporabljal katerega. Hannah je že od nekdaj rada stiskala falične atribute sadja, začimb in zelenjave. Sebastian izda(vi), da mu normalen čaj v filter vrečki povsem zadošča. Nihče ne načne diskusije o tem, kateri čaj naj bi bil nenormalen, ampak tako ali tako se vsem mudi. Sebastian najbrž ve, kje so filtri. Zagotovo ve, kje je pištola. Roman je prepričan, da je sok iz njunega sokovnika lepo tekoč zaradi valjev - iz jekla. V manj kot eni uri se pričakuje izstrelitev pomembnega satelita, za katerega se čuti osebno odgovornega. Hannah kar zacveti, ko beseda nanese na izstrelitve. Čeprav se Roman zelo zanaša na tehnologijo, ta ne ve vsega in zato Magdalena navija za to, da se malo popije. Alkohol spodbuja resnico, lahko pa tudi ublaži dejstva, ki so njej že znana, ostalim pa zaenkrat zamolčana. Magdaleni se zdi, da bo Roman lažje prenesel pivo, saj ni prav nevtralen, čeprav sta nekaj časa živela v Švici. Ženski bosta pili vino, ki jima ga Sebastian z veseljem servira. Roman vmes razkrije, da mu je zoprno doplačevati za svojo ženo, ampak ker je treba upoštevati zakon in red, plača. Sicer bi bil v hotelu, kjer so vse storitve plačljive in se jim z namenom ne reče usluge.

Izvemo, da je Magdalena tista, ki je organizirala menjalno partnerstvo. Sebastian zopet načne zgodbo o najsvobodnejši družbi, ki si je vse delila. Hannah po dolgem in počez premeri Romana, Sebastian ga nogira in negira ob vsaki priložnosti. Magdalena pije in opazuje. Izvemo, da ima dvanajstletnega sina. Njen zaklad je trenutno na Švedskem. Sebastian razmišlja o šumih in o puberteti, Roman pa hoče takoj zdaj geslo za internet. Debata nanese na to, da otroci kričijo, kar špikne Sebastiana. Magdalene kričanje nič ne moti, prav vesela je, če je pri sosedih enako. »Ene par otrok je, ampak to je lepo.« (Rinke 2014: 17) Beseda nanese tudi na Christiana, soimenjaka Haninega bivšega ljubimca. Asociira tudi na dolgolasega moškega, ki ga je v Sloveniji veliko videti na slikah s križi, v Indiji na profilnih slikah, okrašenih s pisanimi trakci, v Veliki Britaniji pa se o njem prepeva in zraven pleše. V knjigah o njem zelo različno pišejo, naj bi bil mlad človek, ki je zdravil; delal čudeže in vstal od mrtvih.

Romanu bo nesmrtnosti pomagala doseči tehnika. Če ne bo slučajno nekdo drug kriv, da bo šlo vse k vragu. Glej ga zlomka: Sebastian se ne spomni, v katero knjigo je zapisal geslo za tisto škatlo, ki daje brezžično povezavo. Magdalena Romana podpira, a obenem zadržuje zanj ključno informacijo. Težko ji zamerimo, glede na to, da je on niti malo ne spoštuje; kadar ga hoče umiriti, jo nahruli, naj utihne. Izvemo, da je med vožnjo do stanovanja kontroliral tudi čas njenega uriniranja. Magdalena je lahko svetnica, lahko pa si tudi obuje rdeče čevlje in gre plesat. Nima problema s tem, da moški vodi. Malo jo zmoti, ko Roman ovohava Hannah, ampak tudi to sprejme oziroma racionalizira. Izvemo, da je psihoterapevtka za živali. Neguje poškodovane dirkalne konje, spozna se na pse, človekove najboljše prijatelje, srečo pa jim v službi prinašajo predvsem pritlikavi šimpanzi. »Zanimivo je, da se znajo bonobi izognit sporom in konfliktom, s tem pa tudi vojnam in diktaturam s spolnim občevanjem,« (Rinke 2014: 21) pristavi svojo skledo znanja Sebastian in Magdalena velikodušno začuti, da jo lahko še malo napolni. Ga popelje bližje ali pa dlje od strategije izogibanja, ki jo prakticirajo pritlikavi šimpanzi. S to bi, meni Sebastian, lahko celo človeštvo preživelo. Sploh, če bi pred spolnim občevanjem vsi kaj zdravega prigriznili. Hannah Sebastiana kar naprej ustavlja v pogovoru. »Za potrebe drugih imaš ogromno razumevanja,« (Rinke 2014: 22) zasika Sebastian, ljubosumen na Romana in njegove izstrelitvene podvige. Magdalena za svojega »tigra« igra gentlemana. Ima prakso s psi, malo manj pa se razume na vrste mačk.

Paritveni ples

Po kratkem momentu odrešilnega smeha Hannah dopusti Sebastianovem predlog, da bi morda morala počakati – morda bo njen otrok spočet spontano. Hannah podnevi sanja o nedolžnosti in nežnosti, v nočnih morah pa jo strah žene v akcijo. Sebastian jo prekine, naj raje sanja o čem drugem. Sebastian pakira knjige, ne more se odločiti, ali bi vzel s seboj nihilizem, morda ga bo potreboval, morda ne. Morda bo potreboval Hannah, morda ne. Česar ne vzame, po tistem po hrepenel.  Hannah noče biti priča samomoru, zato mu predlaga, naj s seboj vzame vse knjige tega sveta. Morda pa Sebastian skoka v jezero ne vidi kot smrt?

Hannah je k sreči skombinirala tako, da si vsi delijo kombi. Kot nekoliko starejša Martha in George imata tudi ta dva para svoje prisrčne momente, v katerih se izkaže, da zveze niso popoldne, ampak da je v redu, kot je. Sebastian prizna, da Hani zavida organiziranost. Občutek za povezanost s svetom. Hannah prizna: »Preprijemam se z veje na vejo … Nikoli ne pride tisto pravo. Nič se ne zgodi.« (Rinke 2014: 23) Carpe diem, izkoristi dan, je očitno do kraja prignan.


Foto: Sebastian Cavazza
Magdalena pove, da je s kovčkom, ki ga prenaša, njena babica leta 1955 zapustila moža, saj ni več zdržala življenja med severnim Kopingom⁷ in južnim Kungsorom. Istega leta je Tenessee Williams, obiskal Švico, da bi se udeležil premiere svoje drame Mačka na vroči pločevinasti strehi in malo podrezal v žerjavico na zemlji spolne identitete in premetal omare seksualne revolucije .⁸ Določene odločene ženske so tekom zgodovine iz različnih razlogov zapuščale svoje moške. »To se takoj začuti, to je kovček za pobeg,« (Rinke 2014: 24) dahne Sebastian in predlaga, da bi ga odnesel tja, kjer se praviloma spi in pari - v spalnico. Roman s svojim zabojem, polnim aparatov, podre eno od skladovnic Sebastianovih knjig. Sebastian je svobodnjak, biva z idejami, a jih ne upa živeti. Alkohol podpihuje notranji ogenj, obenem pa utaplja um. Prepričan je, da je v vsakomur več različnih silnic, zato bi bil tako ali tako nesrečen, ker vseh ne more zadovoljiti. Svoj prostor pod soncem načrtuje prek pisanja nove knjige o moškemu z imenom Ulrichu⁹, ki je zakladnica idej in alteregov. Vsi alteregi so moški, nekateri izmed njih so zaljubljeni, radi bi začeli novo življenje, šli na morje … Noben od njih ne govori o otrocih.

Hannah: »Razvili smo program, ki pomaga, da se v napetih situacijah sprostimo in smo posledično veliko bolj učinkoviti,« (Rinke 2014: 26) ni se treba preveč zatikati v stvari, bistveno je, da ta tehnika deluje, meni. »Vsakemu človeku se da pomagat, da sprejema boljše odločitve!« (Rinke 2014: 27) Boljše za koga? »Samo ne sme se ga prestrašit z duhovnostjo, s filozofijo. Obstajajo drugi načini, da človek najde duševni mir,« (Rinke 2014: 27) nadaljuje Hannah. Ceni mojstra Roshija, ki naj bi njenega učitelja naučil Zen tehnike. Sebastian, ki sicer vztrajno brani vzvišeno staro modrost, mojstra okliče z zafrkljivim imenom O sushi. Morda je žalitev povsem upravičena - citat iz anime Dragon Ball zelo nazo(p)rno odstira starčevo modrost.¹⁰ Hannah si želi, da bi vsi, vključno z bankirji znali sprejemati dobre odločitve, da bi postali avtentični ljudje. Učitelja, najmanj enega, ima pred seboj, a ga ne vidi.

Trpljenje, sočutje, empatija, apatija

Medtem, ko se Sebastian ukvarja z grozljivimi stvarmi, ki jih počnejo bankirji, mu hoče Magdalena na licu mesta pomagati, da bi se osvobodil svoje ječe. »Zapri, prosim usta, in takoj nehaj pit,« (Rinke 2014: 28)  je Roman nasilen. Sebastian se zaveda vzorca, ki čaka onstran ječe; že pred vrati bi se diskusija začela od začetka. Nekatere ženske analizirajo, nekatere tudi reagirajo. Kot kaže primer Sebastiana in Romana, pri nekaterih moških ni dosti drugače. Magdalena je polna potrpljenja. Roman nori, ker ne dobi gesla, Hannah pade pod pritiskom kaosa, iz katerega nastane red, a ga ne doživlja kot red. Vsi hočejo potrditve od izbranih ljudi, a jih ne dobijo. Magdalena je tam, kjer se ji zdi, da jo potrebujejo. Obrabljenim dirkalnim konjem in drugim živalim pomaga spet na noge, pa naj traja en dan ali več mesecev. Roman je zelo strikten glede tega, kaj je dobro zanj: »Ne bom se kar nekam priklopil, potrebujem absolutno moč signala,« (Rinke 2014: 29) a kaj, ko vseh signalov ne opazi, čeprav pozna nihanja, »nizko, zelo nizko, potem tekaš od ene sprejemne točke do druge,¹¹« na koncu pa bo nekdo po nesreči nekaj naredil, in se bo vse razletelo. Roman že vnaprej pričakuje napako. Ne zaupa improvizaciji, kaj šele intuiciji, samo številkam in preverljivim dejstvom. Magdalena razkrije dejstvo, ki mu je ušlo: firma mu ni rezervirala nastanitve, ker so ga v bistvu poslali na dolg dopust. Brez vpoklica nazaj. Romanu dol visi, če sta tu samo dva stola in tri banane. Vprašanje pa je, kdo izmed njih predstavlja kaj. Optika stanovanja postaja zamegljena.

Sebastian se po najboljši volji ne more spomniti, v katero knjigo je zapisal geslo. »Katera knjiga po tvojem mnenju opisuje vedno bolj kompleksni svet, v katerem so ljudje samo še histerični proizvod svojih lastnih izmišljij?« (Rinke 2014: 30) vpraša Hannah (in jo poljubi na čelo, kjer se lahko nahaja nekaj ali nič mozoljev, nekaj ali nič las, nekaj ali nič gub, tretje oko … vsak vidi svoje.) Roman se spomni na Idiota, takoj za tem pa vzpostavi vprašanje preživljanja časa svobodnjakov. še manj kot pol ure je do usodne izstrelitve, internetno omrežje pa noče povezovati kar samo od sebe. Potrebuje ljudi. Hannah in rimski potomec se poparčkata v želji prihranit čas. V iskanju tehnične povezave odideta eno nadstropje nižje. Magdalena ostane, gleda za njima. Blagoslavlja ali se samo nevsiljivo poslavlja? Sebastian odstrani Romanove stvari, vzame iz njegove škatle daljinec in (se) izklopi. Nastane tema, oziroma vsemirje. Nič (hudega).
Sebastian v temi nagovori boga.
(Zdi se, da odgovore zase že ima.)


Foto: Sebastian Cavazza
Aha moment in cement

Ko spet posveti luč, mu Magdalena podari še eno; sončnico. Ukradla/vzela jo je na črpalki, ki si lasti naravne vire in bogati. Rožo je odnesla tja, kjer misli, da je bolj potrebna. Naravno k naravnemu. Sebastian to krajo ceni, a se začne nato brž ukvarjati z iskanjem vaze, mora se nekam umestiti. Magdalena, ki ima raje pse kot mačke, mu vrže kost - razgovori se o nekaterih represiranih deloholičnih Japoncih, ki se sproščajo ob takšnih in drugačnih igricah za zaprtimi stenami. Magdalena dopušča, da je dušno sorodstvo pomembnejše od krvnega. Hoče mu pomagati, da bi se razcvetel, on to spoštuje, a ne izbere njene izbire zanj. Izbral si je Hannah, in ostaja zvest, ne glede na skušnjave. Magdalena ima lepe namene, tako za Sebastiana kot za Romana, kot tudi zase. Romanu ne pove, da so ga odpustili, ker ga bo bolelo. Pušča mu čas, ker si ga sam ne. Čaka, da ga bo lahko tolažila. Sebastianu se to ne zdi preveč plemenito, resnica je lahko rezilo. Magdalena prizna, da je bolj navajena govoriti z nekaterimi živalmi, saj na te lahko vpliva, nekateri ljudje pa ne dopuščajo vplivov. Ponudi se Sebastianu, morda za to, da bo dobil izkušnjo, morda pa zato, ker išče novega partnerja. On jo zavrne. Magdalena prizna, da dopušča marsikaj v zameno, da Roman ostane z njo. Strah pred osamljenostjo je večji od njenega ega. Po drugi strani pa ve, da lahko gre, če hoče, saj vendar nosi s sabo prtljago stare mame. Magdalena redno zapušča toplo Venero in se podaja na ledeni Mars, da bi bila bliže Romanu. Sebastian je ravnodušen do celulita, ki straši nekatere ženske, ki jih nekateri moški ne znajo videti, veliko pa da na prave, božanske trenutke. Opijanja! Vmes se pač zgodi življenje, včasih sončno, včasih deževno. Sebastian se obsoja, ne skače več v zrak; ni vesel, travme, ki jih ne razreši, se kažejo na umu in telesu. Magdalena pove, da zaznava bližajočo se nesrečo … Jo kliče, ali upa na najbolje? Vsa živa bitja smo del narave, in ta se lahko obrne proti sebi brez določenega razloga. Sebastian je ne poljubi. On ljubi knjige – na liste (reciklirane produkte narave) odtisnjene misli. Ko Magdalena to sprevidi, se obrne proti zidu in pije. Preliva kri v odpuščanje grehov?

Roman hoče po svojih močeh pomagati, razširiti internetno povezavo v vse države sveta, ker verjame, da bo to prineslo več dobrega, kot slabega. Sem pa tja se kakšen satelit sicer raztrešči na Zemlji in ubije nedolžne ljudi, a to ni njegova krivda. Sebastian ga napade, da tujci morda sploh nočejo deliti informacij. Zboji se, da mu bo kdo kaj vzel, če bodo začeli nepovabljenci prihajati v njegovo okolje. Prepozno, tujci – nepoznani ljudje in njihovi sistemi - so že tu. Okrog njega in v njem. Zdaj on priganja Hannah, da čimprej spokata. Pred Romanom prvič naslovi Hannah kot svojo ženo; označi, kdo je s kom, brez papirjev. Pokaže zobe, Roman pa mu ukaže, naj zapre gobec.

»Na svetu crkuje milijon ljudi, mi pa smo lepo omreženi in opazujemo … pritisnemo par tipk in se na vse povežemo …«, (Rinke 2014: 38) Sebastianova sveta jeza nima več zadržkov. Pograbi pištolo in nameri v Romana. Zdaj bo tehnika prav prišla. Zopet se omenja kristjana in krivdo. Sebastian nameri v Hannah. Hannah skuša rešiti situacijo, mimogrede pa ga še označi za pošast: »Ne meri s pištolo v ljudi!« (Rinke 2014: 39) Sebastian obrne pištolo proti sebi. Na površje pride Sebastianova zagrenjenost, mnenje, da nihče ne ceni njegovega dela, njegove umetnosti, znanosti. Potrebuje podporo, a prošnje in iskanje potrditve odpirajo tudi možnost zavrnitve. Morda bi mu bila dovolj že podpora mikro okolja, a mu Hannah te ne more dati. »Prazni, zlagani ljudje,« (Rinke 2014: 39) vpije na Romana, medtem ko Madgalena pije, da izmije bolečino in se nato končno upa postaviti zase vpričo svojega moža. Roman nima česa/časa razumeti, kaj šele sprejeti, zato jo obsoja, da je z njo nekaj narobe. Vsak se sam odloči, kaj, koliko in komu bo dajal. Magdalena prizna, da je skušala hipnotizirati moškega. Tudi kuna belica malo zapleše, preden požre zajca. Ko se ples ne izide, se lena Magda postavi v vlogo žrtve: »Za tvoje idiotske akumulatorje sem žrtvovala svoje življenje …« (Rinke 2014: 40) Sebastian sprevidi, da je imela Hannah z Romanom podobne prikrite načrte, Magdalena izkoristi priložnost zase; videla ju je, v dvigalu! Magdalena doživlja Hannah kot moderno žensko, ki bi rada vse, medtem ko se ima sama za bolj staromodno. Stara ponižnost izgine, ko izzove Sebastiana: »Zdaj pa že enkrat nekam ustrelite, vi plemeniti mlahavi kurac!« (Rinke 2014: 40) Sebastianu pištola zdrsne iz rok, steče iz sobe. Hannah mu sledi.

Kombi-nacija ali če ti kaj ni všeč, lahko greš

Roman strmi v daljavo vsemirja. Magdalena pride skozi vrata, spet s sončnico. Izvemo, da sta Hannah in Sebastian odšla. Magdalena se odloči pomagati, kjer se da: če bo Romanova mama ostala sama, bi rada živela z njo. Z Romanom se hoče odkrito pogovorit, ne more mu več sledit. Roman jo zatre, da njegova mama ne potrebuje njene pomoči. Še naprej se oklepa svojega znanja, svojega poklica. Ona izrazi željo, naj jo vzame k sebi, ne le s sabo. Magdalena noče več gledati v zid, hoče začeti znova, vzpostaviti pristen stik. Roman ne razume, vidi le svojo realnost: »Jaz živim. Ti pa hočeš biti princeska, ampak jaz, jaz živim v realnosti …« (Rinke 2014: 42) Magdalena mu zdaj končno razkrije drugo realnost, dejstvo, da njegova služba ni več plačana. Povabi ga k plesu. Ko si obuje rdeče čevlje, je Roman preplašen. Nekje globoko se oba zavedata ženske moči. Magdalena tokrat vodi. Hannah in Sebastian se zopet pojavita v istem prostoru. Ko je čas za odhod, se izkaže, da je pričakovani kombi nekdo ukradel. Sebastian s prstom pokaže na Romana, ki naj bi bil zaradi svoje neprevidne previdnosti kriv za to, da se kombi z dragocenimi knjigami in aparati zdaj pelje stran. Kaže, da bodo morali to noč vsi spati skupaj. Sebastian se boji. Tudi glasba ne bi pomagala, da se sprosti. Hannah se zdi, da za izginotlje kombija ni kriv nihče od njih in predlaga, naj stvar rešuje policija. Od Sebastiana hoče izvleči opravičilo za Romana. Sebastian (si) prizna, da ne bi ustrelil. Skupaj sestavijo številke in črke, po katerih je državnim organom, ki skrbijo za red prepoznaven črni kombi. Izkaže se, da so sosedje poklicali policijo že pred Hano, ker je Kombi nehote zaparkiral njihovo vozilo. Magdalena odpre jeklenko s tekočim dušikom in odide po poteh svoje stare mame. Postane hladno. Drug drugega obtožujejo. Ljubezen, kapitalizem, pozornost, utr(u)jenost ...  Roman s svojim organskih orožjem obkroži Hannah, ona se ga brani; sama si izbira, komu se bo dala, poleg tega pa sluti prihajati Magdaleno in je noče prizadeti. Magdalena Romanu osebno izroči odpoved. Sebastian se vrne, z revolucionarnimi rožami za Hannah. Sebastian Romanu prebere pismo z odpovedjo. Roman izstreli naboj iz Sebastianove pištole v sela, ki ni kriv za to, da so ga odpustili. Hannah v sili pozove starega – bivšega ljubimca Christiana. Magdalena uvidi, da iskanje pravega po navodilih svoje mame in stare mame pelje samo do križ(išč)a. Izvemo, da se Roman občasno poteši z lutko¹². Ta nič ne čuti in ne govori, ima pa oči, ki ga neprestano začarano gledajo (če jo napihne). Izkaže se, da je Sebastian še vedno živ in zdrav, zdaj na ušesa podoben Van Goghu.  Hannah prizna, da ji je bivši ljubimec Kristjan odprl oči v svetu posla, kadar si je privoščil druge ženske, je pa malo zamižala. Ko je zanosila, se je Sebastianu zlagala, da je otrok njegov. Postavil ji je ultimat: ali otrok ali jaz. Začasno rešitev njune zveze je našla v splavu. Magdalena sočustvuje. Vsak gre svojo pot: Hannah sprevidi, da Sebastian nikdar ni hotel otroka. Z žrtvijo njun odnos ni postal svet, ko ji je obljubljal. Vrniti se hoče h Kristjanu. Magdalena je sita rdečih čevljev. Roman si nadene nedolžno belo srajco, pripravi aktovko in odhiti iskat zaposlitve. Sebastian se vrne v vsemirje knjig, kjer mu je toplo – brez odej, ki jih je Hannah za vsak slučaj pustila v omari. Kadar se dva uskladita, postane toplo. Če je povezanost možna in močna, ne potrebuje tehnike. Stik s sabo zna biti ključ. Magdalena razmišlja, da bi šla na morje, nato pa ostane, kjer je. In zapleše okrog kovčka. Objame sebe. Pomaga si sama in bog ji pomaha.
Vsi so. Življenje teče.


Opomba: Članek je bil najprej pisan v glavi, medtem ko sem bila fizično v Londonu, na Bledu, v Cerknem in v Ljubljani. V veliki večini je bil napisan na morju, v Kraljevici. Pri sosedih / v tujini. Na prenosni računalnik z električnim kablom, vštekanim v podaljšek, ker njegova baterija sama od sebe že kakšna tri leta ne dela. Ko je treskalo in grmelo, je bil članek pisan tudi na roke, da se ne bi slučajno kaj vnelo. Sonca ni bilo. V bistvu je bilo kar zoprno vreme, pretežno močan veter in na trenutke raztresen dež. Malo nas je zeblo, potem pa smo se preoblekli. Ko smo se malce navadili na ozračje in sprejeli naravo takšno, kot je, je postalo znosnejše. Dosti smo se pogovarjali, ker v dežju bojda ne moreš prav dosti početi. Po dveh dneh sivine je za dobro uro posijalo sonce. Bilo je toplo. Nekaterim celo vroče. Veter je razpihal peno in morje je postalo čistejše. Vabilo je k plavanju. Za nekaj časa smo posledično pozabili na računalnik in kable in elektriko. Satelita, ki naj bi krožil nad nami nismo videli, je pa on najbrž videl nas, če je bil to njegov namen. Kaj je kdo s temi informacijami počel, ne vem.  

Opombe

1  Sebastian v latinščini pomeni ''izhajajoč iz Sebastie'', v Grščini ime Sebastos pomeni tudi ''sram'', prevajajo ga kot Augustus, s katerim označujejo romanske vladarje. V 3. stoletju so svetnika poimenovali sveti Sebastian. http://en.wikipedia.org/wiki/Sebastian_%28name%29
2  Zapomnil si je, da sta v filmu nastopala neka blondinka (Nicole Kidman) in njen nizkorasli mož (Tom Cruise). V privatnem življenju v času snemanja filma je slavni igralski par, tudi uradno poročen, skupaj, po ločitvi pa moški sodeč po novicah iz medijev zapade v kult, kjer naj bi jedli placente. Oba si nato v resničnem življenju najdeta nove partnerje oziroma vsak po svoje živita naprej. http://www.imdb.com/title/tt0120663/
3  Hannah v Hebrejščini pomeni božje darilo svetu (z otrokom). http://en.wikipedia.org/wiki/Hannah_%28given_name%29
4  Drama Tennesseeja Williamsa iz leta 1955 o zasvojenosti z alkoholom, apatiji, poželenju, represiji homoerotičnih čustev, izsiljevanju z lažmi.
http://en.wikipedia.org/wiki/Cat_on_a_Hot_Tin_Roof
5  Po motivih zgodbe Jean de La Fontaina The Monkey and the cat.
6  Izhaja iz latinščine, pomeni ''tisti iz Rima''. Ime mnogih cesarjev v zgodovini. http://www.behindthename.com/name/roman
7  Mesto, ki doživi pokristjanjevanje v 11. stoletju.
8  http://www.tennesseewilliamsstudies.org/journal/work.php?ID=98
9  Ulrich, močan in vpliven, glede na svoje ime, je storil zločin, in je zaprt s samimi moškimi, svojimi alteregi; 99 jih je nedolžnih, ne vedo, zakaj so zaprti. Eni hočejo snifat kokain, drugi otipavat/natepavat Rusinje, tretji ubit svojo ženo, potem pa kupit hišo v hribih in živet v samoti.
10 Eden izmed citatov mojsta: »Veste, moje lekcije ne pridejo kar zastonj. Morate najti mi morate mlado meso. Potem vas bom naučil modrosti.«  "But, you know, my lessons don't come free. You must find me a young gal! It's the only way I can start training you." — Master Roshi towards Goku in "Goku's Rival"« http://dragonball.wikia.com/wiki/Master_Roshi
11  Str 29
12  Kot v filmu Craiga Gillespia Lars ima dekle (http://www.imdb.com/title/tt0805564/)

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/ 3238 Kb)