Režija: Marko Čeh
Igrajo: Aljoša Ternovšek, Tina Vrbnjak, Maruša Kink, Jernej Gašperin, Tomislav Tomšič
Scenografija: Marko Turkuš
Kostumografija: Branka Pavlič
Glasba: Laren Polič Zdravič
Produkcija:Zavod Margareta Schwarzwald
***
Revitalizacija slovenske literarne zakladnice je zmeraj dobrodošla, čeprav lahko pri tem procesu trčimo ob nemalo klišejev, primanjkljaja inovativnosti ali pa obratno: naletimo na preveliko radikalnost, nejasna izstopanja, skratka princip dekonstrukcije za vsako ceno. Cvetje v jeseni v režiji in odrski adaptaciji Marka Čeha se uspe izogniti vsem tovrstnim zagatam, saj se njegova izvirnost kaže tako v scenski postavitvi kot tudi prirejeni besedilni predlogi. Pri slednji je Čeh glavnino črpal iz Tavčarjevega teksta Cvetje v jeseni, nato pa dodal še kakšen zametek Prežihovega Voranca ter nekaj filmskih replik iz drugih filmov, ki se humorno in asociativno vežejo na Klopčičevo kultno Cvetje v jeseni.
Uprizoritvena priredba ostaja dosledna v centriranju glavne figure – Janeza, vendar ga pri tem precej narativno razdrobi. Poleg tega, da se hipno sprehaja med časovnimi preskoki in prostorom, se dodatno plasti tudi njegov psihološki profil. V toku dogajanja se namreč Janez nenehno zazira sam vase, reflektira v mislih, pri čemer se ta njegova mentalna digresija mestoma zasliši tudi v »offu«, ki lebdi nad ali ob trenutnem odrskem prizoru.
Čas je tekel in že so lešniki dozorevali. Robčevina je od dne do dne bolj rumenela. Bil sem kot kak Marlon Brando. Hodil sem vedno hitreje, dober način, da prideš hitro na cilj, če imaš veliko kondicije. Obrnem se, zdaj na hribu je Meta, hodi za mano, ni mi upala blizu, ker bi obraz zalile solze.« Eden od introspektivnih govorov tu nakazuje še na dodatno vsebinsko dvoreznost priredbe, in sicer njeno govorno in tematsko aktualizacijo. V toku dogajanja namreč kljub izvirni (Tavčarjevi) dikciji v dialogih mestoma naletimo na »neologizme« kot na primer taksi, fitnes, Marlon Brando … Liki so torej vpeti v nedoločen čas, ki se fluidno giblje med izvirnim ruralnim realizmom in sodobnostjo, pri tem pa prehode in prelivanja zasedba izvaja gibko ter brez nepotrebnega patosa. Uprizoritev si jasno podstavi odskočno desko v preiskavo dimenzij ljubezni. Časi, režimi, hlapci in gospodarji so se od obdobja Tavčarja zamenjali, le eno je ostalo zares univerzalno – ljubezen. Med Janezom in Meto, kultnim simbolnim dvojcem »cvetja v jeseni«. Janez tako tudi v uprizoritvi že kmalu na začetku napove tematsko usmeritev dogajanja pa tudi svojo ključno nevralgično dilemo: »Kaj ve moderna ženska o tisti ljubezni, ki pretresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne veš od kod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš, ki jo pa vendar hočeš imeti, in najsi radi nje življenje izgubiš! Kaj ve veste o taki ljubezni!«
Nad uprizoritvijo se razlega neujemljiv melos, ki združuje (filmsko) nostalgijo, spoštovanje do literarnih reliktov, a obenem ne pozabi ostati na distanci in dogajanja posuti z drobci ironije in karikiranja pa tudi močnih estetskih dolivov, ki mestoma popolnoma presežejo izvirno pripoved ter v celoti prepustijo prostor gledališkemu jeziku (večpomenskim kodom, hipnemu kadriranju, zvočnim partituram). Dodelana vizualna plat – kljub sicer le najnujnejšim rekvizitom in opravilnim elementom – akterje prožno vnaša v tok dogajanja, jih tekoče prestavlja iz sanjskih prividov, ambientalnih sakralnosti vse do ljudskega gostilniškega okolja ali povsem zasebnih prostorov.
Milena Zupančič v svojih intervjujih že leta vztrajno razlaga, kako – odkar je posnela film Cvetje v jeseni – ne mine teden, da ne bi »na cesti« na to temo od mimoidočih dobila kakšen komentar. Njena vloga je fundamentalno vplivala na slovensko kinematografijo, še bolj pa slovenski narod in temu se na svoj način »pokloni« tudi uprizoritev, ki Zupančičevo v slogu »momenta presenečenja« vpelje na samo prizorišče in z njo vzpostavi dialog.
Meta/Milena: Za vselej prideš na Jelovo Brdo.
Janez: Za vselej.
Meta/Milena: Mož in žena. Za vselej. Mož in žena.
(Pride taksist.)
Zgovorno, kritično, a povsem drugačno vez z družbeno sedanjostjo, pa ustvarjalci vpeljejo tudi v sklepnem delu, ko uprizorijo obravnavo Janeza na sodišču, kjer se mora dotični pravno-formalno zagovarjati za svoja »nepremišljena« dejanja in podleganja čustvom, predvsem pa prevzeti odgovornost za njihove usodne posledice. Tudi biti le fikcijski junak z »nečisto« osebnostjo danes očitno ni več šala, za oči postave mej med fiktivnostjo in resničnostjo namreč ni.