Zala Dobovšek, 27. 2. 2012

»Dramaturgija je umetnost izginjanja«

Pogovor z dramaturginjo, dramatičarko in izvajalko (!) Simono Hamer.

foto Saša Rakef in Petra Veber

Simona Hamer poklic dramaturga jemlje izjemno svobodomiselno in se konkretnim definicijam raje izogne. Kako se tudi ne bi, saj njen »kreativni opus« sestavlja niz raznolikih interesov in projektov, pri katerih je sodelovala kot praktična dramaturginja, dramatičarka, avtorica adaptacij in odrskih priredb, producentka in – izvajalka. V svojem samostojnem avtorskem prvencu Kladivo ali pinceta?, ki je nastal v seriji Miniaturk v Gledališču Glej, je več kot suvereno združila vse svoje atribute gledališkega ustvarjanja in prepričala z dogodkom, ki bi ga najkrajše lahko opisali kot »uprizorjena dramaturška razčlemba o dramaturgiji«.

Stati na odru ti ni tuje, tovrstne izkušnje si že imela. Pa vseeno: kaj te je gnalo, da si se odločila za realizacijo samostojnega projekta, kjer boš za vse, kar se bo zgodilo na odru, tako rekoč odgovorna sama?

Mislim, da vse izhaja iz mojega razmišljanja o diplomi na AGRFT, saj sem imela precejšen problem pri odločanju, za katero temo se odločiti. Ves čas so me spremljali pomisleki, da mi diploma in formalna izobrazba tako ali tako ne bosta pomagali pri dejanskemu uspehu – praktičnem sodelovanju v gledališkem svetu. Poigravala sem se z mislijo, kako se z diplomo kot dramaturg na neki način tudi promovirati, se predstaviti javnosti. Pravzaprav sem takrat do neke mere že imela nastavljene iztočnice, a sem se potem kasneje vseeno odločila za »klasičen« format diplome. Tista prva želja pa ni nikoli izginila; preko Integralov sem se prijavila na Ministrstvo, dobila podporo in se zadeve lotila. To, da bom pri tem dogodku na odru sama, pa sem se odločila oziroma vedela že na začetku in od tega nisem odstopala.

Se ti zdi, da po tej izkušnji, kjer si kot dramaturginja vstopila tudi v funkcijo izvajalke (torej svojo »prvenstveno« vlogo pogledala z igralske plati, hkrati pa raziskala precej tako družbenih in umetniških fenomenov na temo dramaturgije in tudi reflektirala svoje izkušnje) veš več ali manj o tem, kaj in kdo je dramaturg?

Pojem dramaturga dojemam kot nedefinirano polje. Največjo razliko soočanja z dramaturškim delom vidim v razliki, ali sodeluješ z nekom, s komer se poznaš že od prej, ali pa z nekom delaš prvič. Ker v prvem primeru režiserja do neke mere poznaš, je gotovo lažje: poznaš njihova pričakovanja in zanimanja, medtem ko se v drugem primeru to »samospraševanje« in nenehno drugačno dojemanje dramaturgove funkcije (glede na režiserjevo stališče do dramaturgov) najbrž nikoli ne konča. Sem se pa v projektu Kladivo ali pinceta? gotovo »naučila« tega, da se kot dramaturg ne potrebujem zakoličiti in da ne potrebujem kakršnih koli trdnih definicij, kaj je to dramaturgija, kdo je to dramaturg. Se mi pa zdi naravnost fascinantno to, da imajo na Zavodu za zaposlovanje tako razločno in lepo napisano definicijo za dramaturga, do katere sama nisem prišla v štirih letih študija dramaturgije (smeh).

Sedaj, ko si okusila tovrstno izkušnjo, kaj drugače gledaš na igralce?

Naučiti se tekst in stati na odru mi je bilo nekako še najlažje. Nisem imela prevelikih problemov s tremo in podobno. Nedvomno pa sedaj vsekakor še bolj cenim igralce, kako jim uspe vzdrževati energijo in prezenco na odru, ne glede na to, kakšna je reakcija na drugi strani. Da kljub morebitni slabi navdušenosti kot igralec ostaneš suveren. Pa tudi ta druga oblika odgovornosti, na katero prej nisem bila navajena. Kot dramaturg skupaj ob premieri usodo uprizoritve prepustiš igralcem, če gre kaj narobe, se nekako sklicuješ na njih, zdaj pa sem bila sama tista, na katero bi se lahko »zdrla« – ampak sem ugotovila, da je to je zelo težko (smeh).

V projektu Kladivo ali pinceta? si se v dramaturgijo potopila zares celostno. Skozi formalno, širšo družbeno perspektivo (na primer, kako jo opredeljujejo raznorazni birokratski zavodi), pa vse do njenih najbolj občutljivih, problematičnih nians (kako jo dojemaš sama ali pa neposredni gledališki ustvarjalci). Kako si se sploh lotila razporeditve vse te kompleksne mreže, da se je izšla tako »uravnovešeno«?

Najprej sem se še enkrat spravila brati vse poglavitne knjige o gledališču, da sem si ponovno malo osvežila različna teoretična izhodišča, potem pa se počasi lotila pisanja svojega besedila. Ko sem projekt prijavljala na razpis, sem imela v mislih idejo, da bi opravila tudi nekaj individualnih pogovorov z drugimi dramaturgi in bi mi to pomagalo izpopolniti neko celostno sliko. Zakaj ta ideja; ugotovila sem namreč, da nimam pojma, na kakšne načine delujejo drugi dramaturgi, da se o tem preprosto ne govori (edini vpogled ti daje dramaturško asistiranje pri določenem projektu), niti dramaturgi sami se med seboj o tem ne pogovarjamo, saj o tem na neki način ni preprosto govoriti. No, potem sem se pač lotila pisanja besedila, in ko sem ga prvič dala v branje Simoni Semenič in Roku Vevarju sta soglasno rekla, da naj najprej črtam ven kakršna koli opravičevanja, zakaj »zdaj stojim na odru«. Sicer pa uprizoritev bazira na besedilu. Situacije in prizori so izhajali iz njega in ne obratno.

Na odru se vzporedno razvije več tvojih vlog: gledamo tebe osebno, tebe kot dramaturginjo, tebe kot prototip neke dramaturginje in navsezadnje – tebe kot izvajalko, ki se lahko približa neki konotaciji izmišljenega.

Ja, najprej sem se poskušala s temi plastmi poigravati, sčasoma pa sem ugotovila, da je – predvsem zato, ker sem besedilo napisala sama – vse izrazito osebno. In da tudi tam, kjer sem hotela vzpostaviti kakšno stereotipno situacijo (kratke scene poceni mjuzikla), je ta ironični odmik še vedno vseeno izhajal iz nekih mojih lastnih »travm«. Zelo rada pôjem, ampak me prime panika, kadar moram to narediti pred javnostjo.

Zdaj tudi iz izvajalske optike veš, kako je, ko se določen projekt (po možnosti prehitro) izteče. Imela si premiero in eno ponovitev. Kako zdaj dojemaš »kratko življenje« določenih uprizoritev ali pa pričakovanje širšega odziva (ki se potem včasih vseeno ne zgodi)?

Do neke mere občutke seveda lahko primerjam z mojo siceršnjo dramaturško pozicijo, kjer se vedno izjemno povežem z določenim projektom in se po premieri pojavi ogromna »praznina«. Pri tokratnem projektu je seveda vse skupaj toliko bolj potencirano, ker toliko sebe investiraš v projekt. Ogromno energije porabiš, potem pa se ta energija – v primeru, da ni medijskega odziva ali pa vsaj več ponovitev – preprosto razprši. S tem se ni najlažje soočiti. Seveda, vesela bi bila še kakšnih ponovitev, po drugi strani pa se mi zdi, da je predstava precej specifična in da si jo bodo tisti, ki jih bo zanimala, že ogledali.

Ravno zaradi tega bi bilo idealno, če bi se ti kdaj ponudila možnost kakšnega gostovanja. Tam bi namreč izgubila to »zasebno« noto, ki jo imaš v Ljubljani (med gledališkimi znanci), in bi se predstava manifestirala v precej drugačni luči. Še bolj kritično. Koristni učinki bi se vzpostavili na obeh straneh. 

Vsekakor. Kakor sama gledam na ta projekt, bi sodil na kakšne odprte tipe festivalov, simpozijev in podobno, ker se mi zdi, da govori o dramaturgiji na drugačen način. Recimo, ta predstava bi lahko konec koncev bila tudi na kakšen festivalu namesto okrogle mize. Seveda pa bi morala, v kolikor bi šla kam v tujino, prirediti določene segmente v predstavi, predvsem tiste, kjer se osredotočam na slovenski prostor oziroma domače avtorje.

In dobila bi še bolj objektivne komentarje …

To bi si res želela. Dobiti mnenje od nekoga, ki me ne pozna. Ne gre le zato, da so mnenja prijateljev in znancev lahko pogosto že malo predvidljiva, so tudi bolj prizanesljiva. Kar je logično. Ampak ravno zato bi si želela slišati kakšen »nevtralen« komentar.  

V predstavi med drugim tudi izvemo, kako si do odločitve, da greš na sprejemne izpite na AGRFT, prišla precej neobvezujoče. In tudi v času študija si se, če rahlo poenostavim formulacijo, prepuščala priložnostim in se ves čas »produktivno« iskala.

Na dramaturgijo sem se vpisala, ker sem vedela, da igralka vsekakor ne morem in ne želim biti, hkrati pa sploh nisem vedela, kaj natančno dramaturg počne. Ključne momente pa mi v tistem času bolj kot študij predstavljajo določeni ljudje, ki sem jih srečala in so mi dali ogromno inspiracije, me spodbujali in pomagali poiskati »prave« poti. Na primer, če ne bi spoznala Simone Semenič in začela sodelovati pri Pregleju, kdo ve, kaj bi se zgodilo, kam bi me danes zaneslo ... Določeno podporo – tudi v obliki konkretnih priložnosti – nujno potrebuješ.

 

*Citat »Dramaturgija je umetnost izginjanja« (neznanega avtorja) se pojavi tudi v predstavi Kladivo ali pinceta?.

Simona Hamer

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, 7. 4. 2012
Pritajena političnost
Zala Dobovšek, 8. 4. 2012
Meta in Janez. Danes.