O poteh k »najlepši iznajdbi človeškega duha« na Slovenskem: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani
Dramatično društvo v Ljubljani (ustanovljeno l. 1867) je začetnik slovenskega gledališča moderne dobe. V svojem razvoju od leta 1867 do 1920 prehodi petdesetletno pot skozi dobo institucionalizacije in profesionalizacije slovenskega gledališča in jo sklene v letu 1920, ko nastopi nova razvojna stopnja, doba evropeizacije (1920‒1945).
Razstava, ki so jo v Slovenskem gledališkem inštitutu pripravili ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani, se osredotoča na prvih petdeset let delovanja Dramatičnega društva, pri čemer skuša osvetliti pomembne in odločilne mejnike na njegovi razvojni poti. Prvi mejnik na njej je bilo vsesplošno prepričanje, ki se je na začetku druge polovice 19. stoletja rodilo med slovenskimi razumniki, da Slovenci potrebujemo svoje, slovensko gledališče. A še prej je prelomne narave vsa poprejšnja gledališka zgodovina, od Trubarjevega dialoga med očetom in sinom v Abecedniku prek gledališča jezuitov in kapucinov do Linharta in po njem Drabosnjaka ter vzporedno: od gostujočih innsbruških komedijantov in laških operistov do stoletnega predhodništva nemškega gledališča (ustanovljenega l. 1765). Močan je zgled Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča moderne dobe in zgodnjega predhodnika Dramatičnega društva. Vsi ti elementi so skupaj s splošnimi gledališkimi zgledi in vplivi časa (opaženimi pri večjih narodih) ter pomladjo narodov (l. 1848) porodili razširjeno zavest o nujnosti ustanovitve narodnega gledališča pri Slovencih. Razstava evidentira in utemeljuje dvanajst prelomnih fenomenov v razvoju Dramatičnega društva ‒ od zametkov Društva med Metternichovim in Bachovim absolutizmom (1848 do 1851) do nastanka slovenskega gledališča kot javne družbene ustanove oziroma začetka njegove evropeizacije (l. 1920).
Ilustrativno gradivo zajema rokopisne dokumente, portrete zaslužnih snovalcev Dramatičnega društva in gledališčnikov tistega časa, gledališke kritike, plakate in letake, stare fotografije in razglednice, pomembne knjige tistega časa, maketi dveh najpomembnejših gledališč itn. Razstavni eksponati, katerih last in hramba nista posebej omenjeni, so iz fonda Slovenskega gledališkega inštituta.
Povezava: Brošura razstave (PDF)