Tomaž Gržeta, 24. 1. 2024

Z nadrealističnimi odtenki obarvana polpreteklost

Jules Massenet: Werther. SNG Opera in balet Ljubljana, datum ogleda 19. 1. 2024, prva ponovitev.
:
:
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Masseneteva opera Werther je poznoromantična glasbena mojstrovina, nastala po predlogi Goethejevega pisemskega romana Trpljenje mladega Wertherja – semena, iz katerega je zrasla estetika romantike. Deli stojita vsako na svojem koncu velike, v mnogočem klasične epohe evropske umetnosti; literarno delo na samem začetku (1774), opera pa pri koncu (1887) dolgega ottocenta, katerega potreba po dramatični – tako intimni kot teatralni – čustveni izpovednosti je enega najhvaležnejših bivališč zagotovo našla na gledališkem odru. V času, ko je Jules Massenet snoval svojo glasbeno-odrsko upodobitev Goethejevega epohalnega romana, so v svetu opere nenadomestljiv in nespregledljiv pečat vtisnile Wagnerjeve zamisli, znane kot Wagnerjeva operna reforma. Prav tako je v mislih italijanskih skladateljev, kot so Mascagni, Leoncavallo in Puccini, dozorevala ideologija verizma, ki je v ospredje opernih del postavljal osebne drame navadnih ljudi, ujetih v kolesje sveta kapitalizma, industrije, sveta, v katerem je bila vse bolj prisotna osvobajajoča, a hkrati grozljiva odveza od tradicionalnih, tudi z religijo povezanih vrednot.

Massenetev Werther je opera v treh dejanjih, natančneje označena z izrazom »lirična drama«, ki namiguje tako na njen vsebinski naslon na neko literarno mojstrovino kot tudi na dejstvo, da je njena glasba nepretrgana in povezana v tekočo celoto ter odeta v zven simfonično obravnavanega orkestra, v čemer prepoznamo vpliv Wagnerjevih oper. Prav tako se ne more izogniti primerjavi z Gounodevo opero Faust (1859), ki prav tako prinaša glasbeno-gledališko interpretacijo enega od Goethejevih del – istoimenske tragedije. V obeh delih je prisoten značilni religiozni moment v podobi »prizora v kapeli«, v njem svojo prisotnost trdno oznani religiozno čustvo kot nasprotje in protiutež čutni ljubezni. Ta je sicer dejansko gonilo zgodbe, a zahteva uravnovešenje zaradi vzpostavitve in ohranjanja moralnih vrednot; operni oder je bil skozi 19. stoletje še vedno prižnica meščanskih, krščanskih vrednot, čeprav je z nje zvenelo vse več svetovljanskih »provokacij« kot znanilcev prihajajočega razkroja stare evropske družbe, ki je kulminiral s prvo svetovno vojno.

Po kar dveh nedavnih novih postavitvah Gounodevega Fausta v našem okolju (marca 2022 v ljubljanski, maja 2019 pa v mariborski Operi) se lajtmotiv opernih predelav Goethejevih uspešnic nadaljuje na odru SNG Opera in balet Ljubljana. Za poustvarjalno plat podobe predstave je bil tokrat značilen prevladujoč delež zunanjih umetnikov, poleg belgijskega dirigenta Ayrtona Desimpelaereja, ki je vodil domačo (hišno) zasedbo vokalnih solistov, zbora in orkestra, so predstavo zasnovali v Rimu živeči kubanski gledališki in filmski režiser Luis Ernesto Doñas ter tri italijanske umetnice: scenografinja Chiara La Ferlita, kostumografinja Elisa Cobello in oblikovalka svetlobe Camilla Piccioni. Skupaj so naslikali povsem prepričljiv, naravnost pitoresken prizor, ki pa je vendarle spodobno odstopil prvo mesto Massenetevi glasbi. Izjemno skladna, skromna, a učinkovita scenografija navdih črpa iz arhitekturnih kulis, kakršne poznamo s slik nadrealista Giorgia de Chirica, ravno njegova slika Pesem ljubezni nas je z nemalo humorja in simbolike spremljala z zida Šarlotine dnevne sobe v tretjem dejanju. Dogajanje in njegov prostorski okvir sta bila obarvana z enako decentnimi in preglednimi svetlobnimi učinki. V istem duhu preproste, pregledne, a jasne zgovornosti so bili zasnovani tudi kostumi, ki dogajanja niso prestavili ne v Goethejev, ne v Massenetev, temveč kvečjemu v de Chiricov čas.

Celostno zasnovana vizualna plat predstave je dogajanje postavila v neko relativno nedoločeno, nevtralno, s klasicističnimi in nadrealističnimi odtenki obarvano polpreteklost, ravno toliko oddaljeno od sedanjosti, da nam omogoči lažje poistovetenje z vsebinsko platjo opere, katere zaplet temelji na moralnih dilemah, s kakršnimi se v »osvobojenem« postmodernem času najpogosteje ne ukvarjamo več.

Celostno zasnovana vizualna plat predstave je dogajanje postavila v neko relativno nedoločeno, nevtralno, s klasicističnimi in nadrealističnimi odtenki obarvano polpreteklost, ravno toliko oddaljeno od sedanjosti, da nam omogoči lažje poistovetenje z vsebinsko platjo opere, katere zaplet temelji na moralnih dilemah, s kakršnimi se v »osvobojenem« postmodernem času najpogosteje ne ukvarjamo več. In ravno v to dejstvo je svojo kritično ustvarjalno misel usmeril režiser Luis Ernesto Doñas, ki je od razvejane, a nenavadno pregledne vsebine opere izpostavil tri glavne komponente. Prva med njimi je vprašanje pobega pred nerešljivo situacijo v obliki samomora – tabuja, ki pa ga tokrat doživimo kot vračanje k naravi in stvarniku. Druga je narava, ki je ne le nosilka estetskih kvalitet in vir umetniškega navdiha (ne nazadnje tudi za glavnega junaka zgodbe, slikarja in pesnika Wertherja), temveč tudi živa podoba višje sile, stvarnika ter vir večne tolažbe in sprejemanja. Tretja, več kot očitno izpostavljena komponenta pa je jasno poudarjen feministični pristop k zgodbi, v kateri enakovredno, če ne celo vodilno vlogo prevzame Šarlota; v njenem notranjem dvoboju med strastjo in sveto obljubo zvestobe je pravzaprav zajet celoten zaplet opere. Werther je, kot mučenik lastne strasti do Šarlote, predstavljen kot veliko bolj pasivna figura, je ideal romantičnega umetnika, nemočnega pred silo lastnih čustev.

Masseneteva izvirna, slikovita, močno ekspresivna glasba je vselej všečna, a nikoli banalna. S svojo izrazno močjo, odeto v razkošno orkestracijo, je pravi nosilec dogajanja, ki izpostavlja dramski lok zgodbe. Mladi, a izjemno izkušeni in cenjeni dirigent Ayrton Desimpelaere je izvrstno pripravljen orkester vodil skozi razgibano interpretacijo, polno kontrastnih tempov in dramatičnih poudarkov, pri tem pa z zvenom orkestra spretno uravnaval interprete solističnih vlog. V polnem sijaju smo lahko občudovali Masseneteve mojstrsko oblikovane vokalne parte, ki z enkratno retoriko podpirajo vsebino besedila s premišljeno izpeljanimi melodijami, katerih poudarjeni toni zazvenijo v optimalni legi posameznega glasu. Naslovnega junaka je upodobil vselej izvrstni tenorist Martin Sušnik, ki je svoji (v resnici precej nehvaležni, posebej za današnje pojme nekoliko neživljenjski) vlogi vdihnil veliko prepričljivosti – tako s svojim dovršenim pevskim nastopom kot tudi s sproščeno, karizmatično odrsko prezenco. Ob njem je Elena Dobravec kot Šarlota s svojim mehkim, gibčnim, močno izraznim mezzosopranom (veliko spretneje kot pa z igro) pokazala iskreno ponotranjeno doživetje vloge. Med stranskimi vlogami je treba posebej izpostaviti nastop prikupne, glasovno brezhibne sopranistke Štefice Grasselli v vlogi Šarlotine sestre Sofije. Prav tako je zelo pozitiven vtis pustil nastop Otroškega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, ki je v prvem dejanju upodobil otroke, ki pojejo božične pesmi in katerih »angelski glasovi« so v sklepnem prizoru pospremili Wertherja v onstranstvo. Pohvaliti je treba tudi zgledno izgovarjavo vseh nastopajočih, kajti opera je bila izvedena v francoskem izvirniku z nadnapisi.

Čeprav je premiera večer prej predstavila mogoče nekoliko bolj zveneča imena, kot so Nuška Drašček, Aljaž Farasin in Nina Dominko, je tudi tokratna zasedba delovala več kot zgledno ter dokazala, da ljubljanska Opera premore veliko izjemno solidnih vokalnih solistov. Ti so sposobni ne le individualnega prispevka na visoki umetniški ravni, temveč tudi uigranega skupnega izražanja na odru. Pri tem pa je, vsaj tokrat, odločilno vlogo odigral režiserjev preudarni poseg v srž Massenetevega Wertherja, ob tem pa tesno sodelovanje s snovalkami vizualne podobe opere ter z dirigentom. Skupaj so ustvarili predstavo, ki se ponaša s skladno celostno podobo, s tehničnega in umetniškega vidika pa predstavlja umetniško celoto, vredno ogleda, ki je v gledalcu sposobna vzbuditi iskrena čustva ter občudovanje njenih (po)ustvarjalcev.

Štefica Grasselli, Chiara La Ferlita, Elena Dobravec, Martin Sušnik, Jules Massenet, Ayrton Desimpelaere, Luis Ernesto Doñas, Elisa Cobello, Camilla Piccioni

Povezani dogodki

Tomaž Gržeta, 23. 11. 2023
Topla pripoved o hladnih dejstvih
Tomaž Gržeta, 5. 10. 2023
Vrnitev k lastnim vrednotam