Ob zaključku še ene koncertne in gledališke sezone je smiselno ne le zbrati vtise, temveč tudi premisliti o tem, kaj je nekdo, ki je sledil nekemu segmentu umetniškega dogajanja, v tem segmentu morda tudi pogrešal, česa bi si želel v prihodnje in ne nazadnje tudi kaj mu je tokratna sezona pustila v prijetnem spominu kot popotnico. Operne premiere, ki si jih je bilo v sezoni 2024/25 mogoče ogledati v Ljubljani, sestavljajo zanimivo, pisano, na prvi pogled morda tudi težje razumljivo sliko, ki pa je vendarle odsev nekega časa in okolja ter lahko predstavlja izhodišče za razmislek – tako za občinstvo kot tudi za glasbeno-gledališko stroko, snovalce opernih predstav in, v tem primeru, kritično uho in oko.
SNG Opera in balet Ljubljana je za prvo letošnjo premiero izbralo Verdijevo pozno in netipično (komično!) delo Falstaff, ki je doživelo izjemno uspelo produkcijo. Italijanskemu režiserju (Emanuele Gamba) so pomagali zasnovati vizualno plat predstave njegovi rojaki, medtem ko je glasbeno zasedbo prispevalo samo ljubljansko operno gledališče. Čas okrog novega leta bi si težko predstavljali brez uprizoritve Straussovega Netopirja, ki je letos dobil novo, nekoliko bolj populistično podobo: režiser Krešimir Dolenčić se je odločil v lahkotnejšem tonu nagovoriti nekoliko širše občinstvo, kar pa morda ni povsem v skladu s smernicami kultiviranja občinstva (če so te smernice v ljubljanski Operi sploh jasno določene). Pomlad je prinesla tudi v novo obleko odeto Puccinijevo Manon Lescaut, ki jo je režiral Manfred Schweigkofler, dirigiral pa, tako kot tudi Netopirja, izvrstni Ayrton Desimpelaere. Predstava je bila morda najkvalitetnejša v celotni sezoni – predvsem zaradi blestečega nastopa domačinke Mojce Bitenc Križaj v naslovni vlogi ter gostujočega bolgarskega virtuoza Ivana Momirova v vlogi viteza Des Grieuxa. A vendar njuni interpretaciji ne bi zasijali brez podpore izvrstne domače zasedbe stranskih vlog in predvsem skozi celotno sezono vrhunsko pripravljenega orkestra in zbora SNG Opera in balet Ljubljana, ki ga že vrsto let kultivira zborovodkinja Željka Ulčnik Remic.
Ne ravno anomalijo, a vendar svojevrstno posebnost v letošnji operni sezoni v Ljubljani pa predstavlja uprizoritev Opere za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla. Tokratna postavitev je nastala kot skupni projekt SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana. Tako Opera kot Drama sta prispevali tehnični ekipi ter sceno in kostume. Drama je prispevala igralsko (oziroma igralsko-pevsko) zasedbo, Opera pa inštrumentaliste. Ker je prelepa secesijska stavba Drame trenutno v prenovi, Drama začasno deluje v za ta namen predelani hali na ljubljanski Litostrojski cesti. Tokrat pa je njene poustvarjalce gostila Opera, v kateri so potekale tako premiera 20. marca kot tudi vse ponovitve do sredine junija. Igralsko solidna, režijsko nevtralna, glasbeno pa dokaj šibka predstava ni uresničila upravičeno visokih pričakovanj, čeprav je privabila veliko obiskovalcev, med njimi zagotovo tudi take, ki na operne predstave ne zahajajo pogosto … Razlogi za tokratno koprodukcijo so jasni, ljubljanska Drama trenutno sicer ni »brezdomka«, a je vendar začasno izgnana iz mestnega središča, zato je mogoče želela gostovati v prostoru svoje sestrske inštitucije, ki jo je gostoljubno sprejela. A vendar se je smiselno vprašati tudi o morebitnih drugih, ne nujno zgolj pragmatičnih razlogih tovrstnega sodelovanja, na primer: ali je z gostovanjem Drame šlo za poskus načrtne širitve sicer »železnega« repertoarja Opere? Na to vprašanje, ali je bila Opera za tri groše v ljubljanski Operi le tujek ali začetek neke nove programske prakse, nam bodo še najbolje odgovorile naslednje sezone oziroma njihovi sporedi.
Če izvzamemo Opero za tri groše, je ljubljansko operno gledališče letos postreglo s samimi »klasiki«. Železni repertoar, ki ga ljubljanskemu občinstvu ponuja SNG Opera in balet Ljubljana, pa že dobro desetletje v veliki meri dopolnjuje Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). Ampak pri tem nikakor ne gre za namerno, načrtovano sodelovanje in medsebojno dopolnjevanje, čeprav bi to bilo še kako smiselno. Gre bolj za posrečeno naključje, kajti repertoar komornih oper in sorodnih glasbeno-gledaliških del, kakršna izvaja SKGG, najpogosteje izhaja iz sodobnejšega časa (20. in 21. stoletja). S tem posrečeno kontrastira repertoarju SNG Opera in balet Ljubljana, katerega sporedi najpogosteje vsebujejo dela iz 19. stoletja (sicer resnično zlate dobe operne umetnosti, iz katere tako kvantitativno, kot mogoče tudi kvalitativno, izhaja večina opernih mojstrovin), z le občasnimi izleti v repertoar 18. ter 20. in 21. stoletja.
Čeprav med obiskovalci opernih predstav v Ljubljani opažamo kar nekaj mladih, se vendarle zdi, da se operno (tako kot tudi klasično koncertno) občinstvo – stara.
Slovensko komorno glasbeno gledališče, ki ga vodi (ter v njem pogosto tudi nastopa) sopranistka Katja Konvalinka, je v letošnji sezoni premierno predstavilo kar pet del. Septembra so izvedli satirično kabaretno opero Španska vas Jureta Ivanušiča in Nane Forte – resnično komično in ostro družbeno kritično delo, ki ga je briljantna interpretacija pokazala v najboljši luči. Kljub lahkotnemu, komičnemu značaju pa je Španska vas postregla z daleč kvalitetnejšim, intelektualnejšim, bolj svetovljanskim humorjem, kot sta ga premogla Netopir ali Opera za tri groše. S feminističnim pristopom glasno obarvana predstava Zakriti glasovi je nastala v sodelovanju s Pionirskim teatrom in je stvaritev mlade dramaturginje, glasbenice in kritičarke Ane Jerman Obreza, ki je tako avtorica njenega besedila kot tudi dramaturginja in režiserka same predstave. Ta je zasnovana kot monodrama z živo in elektronsko glasbo, v kateri je kot igralka in sopranistka nastopila Kaya Tokuhisa. S svojo zasnovo je izstopala celo iz sicer izrazito raznolikega repertoarja SKGG, a je s svojimi kvalitetami in posebnostmi bila dobrodošla obogatitev našega glasbeno-gledališkega okolja. Januarja je sledila še ena koprodukcija SKGG, tokrat z ljubljansko Akademijo za glasbo ter z ljubljansko Opero, ki je dogodek tudi gostila. Izvedli so Puccinijevo komično enodejanko Gianni Schicchi, ki pa je bila veliko več kot le »študentska produkcija«, kljub temu da so vsi solisti in člani orkestra bili študentje Akademije za glasbo v Ljubljani. Pod mentorstvom Pie Brodnik, Barbare Jernejčič Fürst in Matjaža Robavsa ter pod taktirko Simona Dvoršaka so pokazali, da so že povsem pripravljeni za profesionalni operni oder. Z minimalnimi (finančnimi in fizičnimi) sredstvi ter z maksimalnim osebnim vložkom je projektno oblikovana zasedba dosegla enkraten učinek ter ljubljanskemu občinstvu ponudila predstavo, ki je bila nedvomno eden viškov letošnje sezone. 8. aprila je v Stari elektrarni krstno izvedbo doživela noviteta Tomaža Sveteta – komorna opera v enem dejanju Sopra lo amore. Delo odlikujeta izrazito zanimiva, skrbno poglobljena izbira besedila ter Svetetov značilni glasbeni jezik, ki sta stalnica njegovih del – več Svetetovih del (Pierrot in Pierrette, Junak našega časa, Ada) je namreč nastalo po naročilu oziroma krstne izvedbe doživelo ravno v sklopu delovanja SKGG ter naletelo na odobravanje tako izvajalcev kot tudi občinstva. Zdi se pa, da je SKGG najzahtevnejši projekt pustilo ravno za konec sezone: po naročilu Frankfurtske opere leta 2022 nastalo opero Razcvet Vita Žuraja. Slovenska premiera 5. junija in ponovitev dan za tem sta bili sad izrazito uspešnega sodelovanja SKGG z Opero in baletom SNG Maribor ter Cankarjevim domom, v katerega Linhartovi dvorani so delo tudi izvedli. Enkratno kvaliteto sta izvedbi dala Zbor Opere SNG Maribor (ki ga pripravlja Zsuzsa Budavari Novak) in Simfonični orkester SNG Maribor pod taktirko Simona Dvoršaka, svoj značilni pečat pa so pustili tudi v medsebojnem sodelovanju že utečeni sodelavci SKGG: scenograf Jaro Ješe, kostumografinja Anjana Pavlič in režiserka Eva Hribernik.
Slovensko komorno glasbeno gledališče torej – bolj ali manj namerno – dopolnjuje operno ponudbo naše prestolnice, ki bi, če bi se zanašali samo na ljubljansko Opero, bila slogovno relativno omejena, kljub temu da izbrani repertoar ponuja na precej visoki tehnični in umetniški ravni. Ali se bo ta v preteklih letih že ustaljeni obrazec nadaljeval tudi v prihodnje ali pa se nam obetajo spremembe, nam vsaj do neke mere da slutiti napoved naslednje sezone v ljubljanski Operi. Direktor in umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana, Marko Hribernik, je izrazil lastno vizijo svojega zavoda kot gledališča, primerljivega z ostalimi opernimi hišami večjih evropskih mest. Vpetost v mednarodni kulturni prostor naj bi bila izvedljiva in tudi aktivno izvajana predvsem v obliki nadaljnjega, v primerjavi z dosedanjim tudi okrepčanega, sodelovanja s tujimi, gostujočimi umetniki in inštitucijami. Tako je ljubljanska Opera v koprodukciji s Piccolo Opera Festivalom in Rossinijevim opernim festivalom iz Pesara že izvedla Rossinijevo opero Potovanje v Reims, sicer v (Novi) Gorici, v sklopu GO! 2025 Evropske prestolnice kulture, ljubljansko premiero pa napovedujejo 9. oktobra. V naslednji sezoni, natančneje februarja 2026, naj bi bila v Ljubljani prvič (!) izvedena Wagnerjeva mojstrovina Tristan in Izolda, in to v koprodukciji z bruseljskim gledališčem La Monnaie, Kraljevim gledališčem iz Madrida ter Vroclavsko opero. Obetata se tudi nova uprizoritev Verdijeve Traviate pa tudi nekoliko izvirnejša predstava – diptih, v katerem bosta združeni Mascagnijeva enodejanka Cavalleria Rusticana in Orffova scenska kantata Carmina Burana, ki ji bo režiser Manfred Schweigkofler »vdihnil dramaturški lok«. Zdi se torej, da bo ljubljanska Opera še naprej krmarila po utečenih poteh klasičnega repertoarja, le da bo iz njegove zakladnice – poleg čistih klasikov (La Traviata) – izbrala nekaj slovenskemu občinstvu manj znanih (Potovanje v Reims) ali v Ljubljani še neizvedenih (Tristan in Izolda) del. Spored je vsekakor zanimiv in privlačen, a vendar se zdi, da letošnja Opera za tri groše zaenkrat ostaja rariteta in tujek, medtem ko odgovornost za sodobnejši, »alternativni« repertoar še naprej ostaja na Slovenskem komornem glasbenem gledališču.
Ali bo ta model medsebojnega dopolnjevanja (veliko bolj spontan kot načrtovan) lahko dolgoročno nadomestil tehtno premišljene ter načrtno financirane in realizirane strategije razvijanja občinstva, bomo torej videli. Čeprav med obiskovalci opernih predstav v Ljubljani opažam kar nekaj mladih, se vendarle zdi, da se operno (tako kot tudi klasično koncertno) občinstvo – stara. V vlogi opazovalca (pa četudi profesionalnega) se človek žal pogosto počuti povsem nemočnega ... Kot sem nekoč že zapisal: bogastvo in raznolikost predstav, pa tudi njihova rahla nihanja oziroma odstopanja od uveljavljene kvalitativne ravni, tvorijo realistično – življenjsko, »človeško« – podobo žive prakse našega časa. Ta je ključnega pomena za ohranjanje izvajalske tradicije in tudi za oblikovanje splošnega okusa. A brez jasne vizije si je težko predstavljati svetlo prihodnost.