Opero za tri groše (Die Dreigroschenoper) Bertolta Brechta in Kurta Weilla lahko razumemo kot pomemben mejnik v zgodovini (glasbenega) gledališča, kajti ne le izvrstno zajame in odrazi duha svojega časa, temveč tudi prekine (v času svojega nastanka dobra tri stoletja dolgo) tradicijo opere. Zato lahko rečemo, da je nekakšna »antiopera«, kajti opera je nastala za zabavo aristokracije in po Brechtovem mnenju ne nagovarja več sodobnega občinstva – zanj bi bila ustreznejša nova, bolj demokratična forma, kakršno naj bi predstavljala Opera za tri groše. To naj bi razumeli kot kritiko družbe in neposredno navezavo na njeno predhodnico, delo, po katerem so se zgledovali njeni snovalci: angleško baladno opero Johna Gaya in Johanna Christopha Pepuscha iz leta 1728 z naslovom Beraška opera, v kateri je zastopana razsvetljenska teza o enakosti vseh ljudi. Avtorstvo Opere za tri groše je nekoliko problematično: prevod besedila Gayeve opere je pripravila Elisabeth Hauptmann, dramatiziral ga je (in se tudi podpisal pod prevod) Bertolt Brecht, revolucionarni nemški gledališčnik in dramatik. Del njenega libreta so tudi štiri balade francoskega poznosrednjeveškega pesnika Françoisa Villona. Glasbo za Opero za tri groše, ki je pravzaprav spevoigra in ne opera v klasičnem pomenu te besede, pa je prispeval Brechtov sonarodnjak in karierni sopotnik Kurt Weill, ki ga najpogosteje povezujemo z jazzom in kabaretom. Rezultat te slogovno sveže, pestre in avtorsko nekoliko meglene mešanice je delo, ki je že ob nastanku leta 1928 postalo uspešnica in eden najpomembnejših prispevkov h glasbenemu gledališču minulega stoletja. Podobno kot predhodnica Opere za tri groše, Beraška opera, zastopa razsvetljensko tezo o enakosti ljudi, tudi Brechtova in Weillova mojstrovina »želi občinstvo čustveno in intelektualno odtujiti ter ga na ta način spodbuditi, da se kritično vključi v družbene in politične teme, predstavljene v delu, kot so revščina, korupcija in hinavščina višjega razreda«.

Tokratna uprizoritev Opere za tri groše je nastala kot skupni projekt SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana. Tako Opera kot Drama sta prispevali tehnični ekipi ter sceno in kostume. Drama je prispevala igralsko (oziroma igralsko-pevsko) zasedbo, Opera pa inštrumentaliste. Igralska zasedba se je izkazala s precej koherentno ravnijo in slogom interpretacije, ki je s svojim karikiranim smislom za humor vsekakor bila namig na značilno igralsko maniro izpred natanko stoletja, hkrati pa je tudi segla skoraj do meje današnjega dobrega okusa. Vodilno vlogo vodilnega londonskega kriminalca Macka the Knifa je interpretiral prepričljivi in vsestranski Jurij Zrnec, njegovo ljubico Polly Peachum pa ljubko zabavna Mina Švajger. V vlogi njenega očeta Jonathana Peachuma je nastopil Janez Škof, kot gospa Peachum se je predstavila Barbara Cerar, kot šef londonske policije pa Domen Novak. Režiserka Mateja Koležnik je postregla s pregledno in povsem zgledno interpretacijo, za katero se zdi, da je igralcem pustila tudi dovolj prostora za lastni poustvarjalni prispevek. Kostumografka Ana Savić Gecan in scenograf ter oblikovalec videa Igor Vasiljev sta poskrbela za skladno vizualno podobo predstave, ki je dogajanje prestavila v izvirni čas (kljub očitni prisotnosti sodobnih tehničnih pripomočkov). Predstava je potekala gladko ter s tempom, ki je večinoma uspešno podpiral razvoj komičnih in ostalih situacij. Zato je predstava večkrat izzvala smeh in očitno odobravanje gledalcev.

Če se sprašujemo, ali je bila tokratna Opera za tri groše le pragmatična rešitev trenutne prostorske situacije Drame ali le (bolj ali manj) posrečen eksperiment, popestritev, epizoda ali pa morda celo začetek nekega novega trenda v snovanju opernih sezon in širjenja precej »železnega« repertoarja, nam ne preostane drugega, kot da odločitev prepustimo času – naslednjim sezonam.

Glasbena plat tokratne ljubljanske produkcije Opere za tri groše je bila nekoliko manj prepričljiva – glasbene točke niso delovale kot organski del predstave, temveč bolj kot nekakšni vrinjeni dodatki in spremljava dogajanja. Člani in članice igralske zasedbe nikakor niso pevsko šibki, odlikuje jih solidno stabilna intonacija in sproščenost interpretacije. Pa tudi člani orkestra so pod taktirko Andreje Šolar muzicirali povsem usklajeno in intonančno čisto. A vendar so interpretacije ostale nekoliko mlačne, pogrešale so več temperamenta, prepričljivosti in življenjske moči, ki bi celotno predstavo gnala v slogovno bolj žlahtnem duhu.

Razlogi za tokratno koprodukcijo so jasni; ljubljanska Drama trenutno sicer ni »brezdomka«, a je vendar začasno izgnana iz mestnega središča, zato je mogoče želela gostovati v prostoru svoje sestrske inštitucije, ki jo je gostoljubno sprejela. A vendar se je smiselno vprašati tudi o morebitnih drugih razlogih tovrstnega sodelovanja, ki bi v primeru Opere za tri groše lahko izhajali iz narave in sloga samega dela. V njem ne potrebujemo klasičnih opernih vokalnih solistov in orkestra, temveč bolj dramske igralce; hkrati pa tudi profesionalne, različnih slogov vešče glasbenike - inštrumentaliste. Zato se vprašajmo: Kaj taka »antiopera« počne na sporedu SNG Opera in balet Ljubljana? Mar s svojim konceptom ne podira koncepta klasične operne sezone? Mogoče odraža potrebo po razsvetljenem pristopu h klasični umetnosti in kritični pristop do le-te, ki mu sledimo od razsvetljenstva prek turbulentnega časa po prvi svetovni vojni pa vse do sedanjega trenutka. Opera za tri groše se s svojimi slogovnimi značilnostmi vsekakor zdi tujek v operni sezoni ljubljanskega opernega gledališča. Morda bi tovrstno predstavo lažje prebavili, če bi nam jo postregli v Drami ali Mestnem gledališču ljubljanskem. Morda pa je ravno zato dragocena izkušnja za obiskovalce ljubljanske Opere, kajti tamkajšnje operne sezone so že leta (če ne desetletja?!) toliko »klasično« zasnovane, da povzročajo sumničavost in predsodek do programske širitve/popestritve, kakršno predstavlja Opera za tri groše.

Če se sprašujemo, ali je bila tokratna Opera za tri groše le pragmatična rešitev trenutne prostorske situacije Drame ali le (bolj ali manj) posrečen eksperiment, popestritev, epizoda ali pa morda celo začetek nekega novega trenda v snovanju opernih sezon in širjenja precej »železnega« repertoarja, nam ne preostane drugega, kot da odločitev prepustimo času – naslednjim sezonam.