Ženska zrelih let se srečno zaljubi v veliko mlajšega moškega, a njuno cvetočo ljubezensko zgodbo prekineta njena nenadna bolezen in prezgodnja smrt. Dramatična, intimnoizpovedna zgodba je povzetek romana Prevarana (Die Betrogene) Thomasa Manna iz leta 1953, ki jo je Klaus Händl oblikoval v operni libreto. Tega je z glasbo opremil eden mednarodno najuspešnejših sodobnih slovenskih skladateljev Vito Žuraj. Tako je leta 2022 po naročilu frankfurtske Opere nastala opera Razcvet (Blühen). Ta, za zdaj Žurajeva druga opera, je ob premieri januarja 2023 požela enkraten uspeh, 5. junija letos pa tudi uprizoritev v skladateljevi domovini. Nastala je kot sad sodelovanja med Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, Opero in baletom SNG Maribor ter Cankarjevim domom.

Ekstravagantna, škripajoče-brneča zvočna ploskev rapidno narašča do glasno donečega urejenega(?) kaosa, ta pa nenadoma razpade na posamezne barvne in melodične fragmente. Nagovori nas kompleksen preplet ostrih disonanc, ki se vendarle za čuda zlijejo v harmonično, izrazno in presenetljivo razumljivo celoto. Prizori opere se pred nami razpirajo in razcvetajo(!), podobno kot se nam iz temačnega kaosa presenetljivo in večplastno kristalizirajo globoko skrite vsebine kakšnega »povsem spontano« nastalega platna Jacksona Pollocka.

Izjemno premišljena in dovršena glasba je nasičena s čustveno intenzivno vsebino, ta pa s kompleksnim glasbenim dogajanjem. Zdi se, da je Žuraj v relativno strnjen format sedmih slik in enega samega dejanja kondenziral izjemno veliko izraznosti. Zato ne preseneča, da je delo izjemno zahtevno, ne le za izvajalce, temveč tudi za občinstvo: ne solistom, ne dirigentu, ne gledalcem/poslušalcem skoraj nikoli ne dovoli »zadihati«. Vsebina – idealno pretočena v zvočno podobo dela – opazovalca žene k razmisleku, a ta se mora zgoditi sproti, kajti zgodba in glasba se nenehno razvijata in drvita naprej. Dvorana je naelektrena od zbranosti – tako na odru kot tudi v avditoriju.

Prizori opere se pred nami razpirajo in razcvetajo(!), podobno kot se nam iz temačnega kaosa presenetljivo in večplastno kristalizirajo globoko skrite vsebine kakšnega »povsem spontano« nastalega platna Jacksona Pollocka.

Solistične vloge zahtevajo vrhunske pevce in igralce. Francoska mezzosopranistka Hélène Fauchère se je z izjemnim uspehom in življenjskostjo herojsko prebila skozi glasbeno-tehnično in interpretativno težko glavno vlogo Aurelije. Povsem ob boku ji je stala tudi izvrstna Eva Černe Avbelj v vlogi Aurelijine hčerke Anne. Prepričljivo ponotranjene in intonančno trdne interpretacije preostalih zahtevnih vlog so podali tudi Gregor Ravnik v vlogi Avrelijinega ljubimca, učitelja Kena, Lovro Korošec kot Aurelijin sin Edgar ter Graeme Danby kot prinašalec slabih novic, zdravnik Mathesius. Solisti so svoje vloge izvedli v nemškem izvirniku, predstavo pa smo lahko spremljali tudi prek slovenskih nadnapisov, za katere je poskrbel Benjamin Virc.

Žurajev glasbeni jezik je izrazito sodoben in kompleksen, a vendar presenetljivo razumljiv. Nespevne melodije delujejo močno ilustrativno, enako pa tudi slikovita orkestracija. Žurajeva glasba odseva njegovo intimno poznavanje izraznih sposobnosti človeškega glasu in slehernega orkestrskega glasbila, prav posebej pa širokega diapazona domiselno uporabljenih tolkal. Vloga zbora je dvojna in posledično izjemno pomembna: je nepogrešljiv del zvočne kulise in v enaki meri organski vizualni del scenografije. Ravno zato je bil nepogrešljiv prispevek tako Zbora Opere SNG Maribor, ki ga pripravlja Zsuzsa Budvari Novak, kot tudi vrhunsko pripravljenega Simfoničnega orkestra SNG Maribor pod taktirko Simona Dvoršaka. Ta je z zbranostjo, natančnostjo in jasno vizijo trdno ter zanesljivo vodil izvajalsko zasedbo skozi izjemno zahtevno Žurajevo partituro.

Med seboj mojstrsko usklajeni kostumi, svetloba in scena so delovali kot preprosto razumljiva, estetsko privlačna vizualna podoba s skladno vtkanimi vizualnimi simboli, ki se navezujejo na vsebino predstave. Oblikovali so jih v medsebojnem sodelovanju že utečeni scenograf Jaro Ješe in kostumografinja Anjana Pavlič ter ob njiju oblikovalec luči Sašo Bekafigo. Režijski prispevek Eve Hribernik se je gibal v okvirjih, ki smo jih pri njenih stvaritvah že vajeni: obravnava materije je spoštljiva, pregledna in učinkovita, mizanscena pa odraz interpretacije, ki ne teži po ekstravaganci, temveč po preprostem izluščenju in posredovanju bistva zgodbe.

Iz predstave Razcvet močno seva zeitgeist našega časa, ne le iz njene pojavne (glasbene, besedilne in vizualne), temveč tudi idejne, vsebinske plati: iz temačnega, z detajli prenasičenega in nepregledno večplastnega kaosa se kot žarki svetlobe prebijajo univerzalni človeški strahovi, upi, vrednote ... Ljubezen, bolezen, staranje in umiranje, občudovanje lepega. Zdi se, da predstava ne teži k »moralističnemu« reševanju problematik, ki jih načenja. Prav tako se zdi, da jih ne načenja z namenom spodbujanja k posameznikovi avtorefleksiji ali širši kritiki družbe. Zgodba (in z njo glasba) nezadržno drvi naprej in nas – kot, ne nazadnje, življenje samo – sili, da jo (po)doživljamo. Iz najintimnejših, iskrenih izkušenj stkana zgodba naslika vse preveč znano tesnobno vzdušje, ki pa je obenem tako domače ... Bilo bi skoraj prijetno, če ne bi bilo tako boleče.