Latinska četrt Pariza je ime dobila po jeziku, ki je ves srednji vek ter tja do 19. stoletja zvenel na njenih ulicah. To je bil jezik znanosti in umetnosti, jezik učenjakov in ustvarjalcev, jezik svetovljanstva in svobode. Še danes v tej pariški četrti najdemo številne ugledne inštitucije, kot sta Sorbona in Schola Cantorum de Paris. V 19. stoletju, času družbenih in političnih turbulenc, ki so temelje tradicionalne družbe morda še najbolj razmajale ravno v Parizu, pa je ta četrt postala (ter do danes ostala) sinonim boemskega življenja – urbanega, kreativnega, alternativnega utripa, ki ga ustvarjajo mladi, nadobudni, kreativni. Podobno vzdušje pa je prevzelo tudi mlade italijanske umetnike ob koncu 19. stoletja: po grenki zmagi (mukotrpni združitvi Italije) je naslednjo generacijo zajel val dvomov in razočaranja. Tudi mladi Puccini je z vso svojo ustvarjalnostjo in nadarjenostjo začetke skladateljske kariere preživljal v revščini, obdan z enako dezorientiranimi kolegi umetniki. Zato ne preseneča, da je navdih poiskal pri ustvarjalcih, ki so v svojih literarnih, likovnih in glasbenih delih dokumentirali sladko-grenke izkušnje osvobojene razuzdanosti in hkrati materialne stiske, ki je zaznamovala (in še danes zaznamuje) boemski življenjski slog mladih, navdihnjenih, svobodnjakov.

Trend uprizarjanja boemskega življenja skozi medij opere se je konec 19. stoletja uveljavil v podobi sloga, znanega pod imenom verizem. Giacoma Puccinija danes poznamo kot enega njegovih najizrazitejših predstavnikov (ob Mascagniju, Leoncavallu in Giordanu). Ko je med letoma 1893 in 1895 ustvarjal svojo prvo veliko uspešnico La Bohème, je navdih poiskal v pariških boemskih krogih. Libretistoma Giuseppeju Giacosi in Luigiju Illici je kot predloga služila zbirka zgodb Prizori iz boemskega življenja Henryja Mugerja, izdana leta 1851. Tamkajšnje »tipske« like revnih mladih umetnikov in lahkotnih zapeljivk, demotiviranih nekdanjih nadobudnežev in krhkih koket prepoznamo tudi v Puccinijevi La Bohème, pa tudi pripadniki vsake poznejše generacije jih (ali celo se) zlahka prepoznamo med njihovimi vrstami. Svet se spreminja do neprepoznavnosti, a vendar nekateri »tipi« likov ostajajo isti. To sožitje statičnega in dinamičnega bi lahko prepoznali kot rdečo nit tako Puccinijeve mojstrovine same kot tudi njene tokratne interpretacije. Sam sem spremljal njeno prvo ponovitev, večer za premiero v četrtek, 11. aprila, v SNG Opera in balet Ljubljana.

Izvrstno pripravljen, s toplo, pa vendar mogočno zvočnostjo ponašajoči se orkester je zvenel pod taktirko Kevina Rhodesa, v vseh večjih evropskih gledališčih povsem domačega in izjemno cenjenega ameriškega opernega ter baletnega dirigenta. Izrazito naravno in posledično povedno interpretacijo je iz orkestra in solistov izvabil s spretno odmerjenimi tempi, skladno uravnovešeno, na koloritu Puccinijeve spretne orkestracije temelječo dinamiko in z živahnim, temperamentnim gibanjem skozi partituro – brez kakršnegakoli pretirano dramatičnega zavlačevanja in prekinitev. Puccinijeva La Bohème je namreč izrazito strnjena opera, v kateri si arije najpogosteje sledijo neposredno, brez mediger, dejanja pa se začenjajo brez uvertur. S tem nas skladatelj izjemno učinkovito postavi v središče dogajanja vsakega prizora, brez dolgovezenja in lepotičenja. (Morda je ravno v tem skrita življenjskost njegove opere, kajti tudi resnično življenje nas sooča z dejstvi nenapovedano, brez uvodne glasbe in pompe. Usoda nikoli ni bila znana po svoji uvidevnosti!)

In ravno to ravnovesje čustev, popolno ravnovesje, v katero sta postavljeni tragedija in komedija, statičnost in dinamičnost, tipiziranost in življenjskost, ravno to ravnovesje je tista harmonija, ki je ostala kot glavni vtis po izvedbi.

Taka glasbena podoba je bila povsem v koraku s pristopom mednarodno priznanega belgijskega režiserja, dramatika in oblikovalca svetlobe Frédérica Roelsa. Zdi se, da je (poleg očitnih, v praktično vseh uprizoritvah Puccinijeve La Bohème prisotnih poudarkov) hotel prav posebej izpostaviti simboliko, ki izhaja iz močne dvojnosti že omenjenega sožitja statičnosti in dinamičnosti. Liki zapeljivke Musette, pesnika Rodolfa, slikarja Marcella, glasbenika Schaunarda in filozofa Collineja so tipski, klišeizirani in zato nekoliko neosebni. V boemskem okolju predstavljajo podobno standardizirane like, kot jih Arlecchino, Pulcinella, Pantalone, Dottore in Colombina predstavljajo v commedii dell'arte. Ravno zaradi svoje simbolne vloge v operi morajo ohraniti statično karakterno podobo – v izogib zmedi in vsebinski prenasičenosti. Pravzaprav služijo kot scenografija glavnemu liku, nedolžni tragični junakinji večne lepote, a krhkega zdravja. Njen lik zasije pred ostalimi v močnem chiaroscuru: zasnovan je izrazito dinamično. Vezilja Mimì je naslikana v popolnem nasprotju z »liki - kuliso«: od začetka do konca opere doživi značajsko preobrazbo in se iz nedolžnega, nekoliko naivnega dekleta razvije v žensko, ki se zave svoje usode, jo sprejme odgovorno in pogumno, ob bridkem koncu celo tolaži svoje bližnje pred lastnim odhodom ter premišljeno ustvari dragocen trenutek, ko se lahko na samem poslovi od ljubljenega Rodolfa. Režiserjevo vizijo je v največji možni meri podprla dirigentova interpretacija. K izjemno neposrednemu, ganljivemu učinku pa so močno prispevali tudi svetlobni učinki, ki jih je zasnoval Arnaud Viala, ter povsem preprosta, a izjemno učinkovita scenografija in kostumografija Lionela Lesireja.

S tako skladno in celostno zasnovano zvočno in vizualno podobo je bilo močno olajšano delo solistom, ki so v La Bohème že tako ali drugače soočeni s tehnično in interpretacijsko zelo zahtevnimi parti. Vodilno vlogo tragične Mimì je posrečeno upodobila Mojca Bitenc. Z brezhibnim, skladno izenačenim in močno izraznim vokalom je podprla svoj premišljeni in ponotranjeni igralski nastop. Iz njega je notranji svet krhkega dekleta, ki se sooča s svojim prezgodnjim koncem in slovesom od ljubljene osebe, tako močno zasijal, da je skoraj povsem preglasil vizualno in zvočno kvaliteto njene interpretacije. Z enako strastjo in žarom je svoj pretresljivi portret Rodolfa obarval tudi izvrstni Aljaž Farasin, čigar glas je, sploh v višjih legah in bolj dramatičnih trenutkih, resnično vreden občudovanja. Gibčni glas in odrska prezenca sta prikupnost in življenjskost vdihnila Musetti, ki jo je portretirala Nina Dominko, pa tudi Ivan Andres Arnšek in Nebojša Babić sta bila izjemno šarmantna in prepričljiva kot Marcello in Colline. Slavko Savinšek je lik Schaunarda oživel s toplino glasu in realizmom igre. Pohvaliti je treba tudi medsebojno interakcijo solistov na odru; ne le nežnost in pristnost odnosa, ki sta ga upodobila Mojca Bitenc in Aljaž Farasin, temveč tudi sproščeno igrivost in prikupnost, ki nas je razveselila v komičnih prizorih na domu umetnikov ter v gostilni. Z njimi je bila operna tragedija v precejšnji meri razbremenjena ter z razpoloženjskimi kontrasti postavljena v prijetno ravnovesje čustev.

In ravno to ravnovesje čustev, popolno ravnovesje, v katero sta postavljeni tragedija in komedija, statičnost in dinamičnost, tipiziranost in življenjskost, ravno to ravnovesje je tista harmonija, ki je ostala kot glavni vtis po izvedbi. Od smeha do solz, Puccinijeva La Bohème v tokratni novi podobi zmore ganiti poslušalca in je s tem izjemna pridobitev za ljubljansko Opero. Kot tretja in predzadnja premiera letošnje sezone je razodela kvalitetno vizijo vodstva gledališča ter visoko strokovnost in sposobnost njegovih domačih in gostujočih (so)delavcev. La Bohème ohranja visoko tehnično in estetsko raven, ki jo lahko spremljamo že od začetka sezone, ter nadaljuje pohvalen trend, ki ga v ljubljanskem operno-baletnem gledališču lahko opažamo že nekaj let.