Ob izteku velikega ottocenta – zlate dobe opere – je na opernih odrih romantični slog počasi nadomestilo novo slogovno gibanje: verizem. Obenem je največjo avtoriteto italijanske romantične opere, Giuseppeja Verdija, simbolično (a tudi praktično) nasledil eden glavnih predstavnikov verizma, Giacomo Puccini. Po neuspešnem opernem prvencu je mladi Puccini leta 1893 vendarle požel svoj prvi operni uspeh: tragična štiridejanka Manon Lescaut je bila prva v nizu njegovih velikih uspešnic, med katere sodijo še La Bohème (1896), Tosca (1900), Madama Butterfly (1904) in Turandot (1926). V vseh prepoznamo za verizem značilno dramatično poveličevanje tragičnih intimnih zgodb junakinj, ki, vzbujajoč sočutje, gledalca peljejo h katarzi. Kljub težavam pri iskanju ustreznega libret(ist)a je Puccini kot predlogo za svojo prvo uspešno opero izbral roman Histoire du chevalier Des Grieux et de Manon Lescaut / Zgodba o vitezu de Grieuxu in Manon Lescaut (1731) francoskega pisatelja Antoina Françoisa Prévosta.

Tragična zgodba pripoveduje o mladenki, ki niha med željo po lastni svobodi in vezanostjo na moškega ter med zapeljivostjo bogastva in varnostjo resnične ljubezni. Spremljamo neizkušeno, a iskreno mladenko, katere niti ne nujno slabe ali nekrepostne odločitve venomer pospremijo nesrečne okoliščine, ki oblikujejo njeno hitro spiralno pot navzdol k prezgodnji smrti in s tem ločitvi od ljubega viteza Des Grieuxa. Puccini je zgodbo odel v svojo prepoznavno očarljivo slogovno govorico, ki jo v še nekoliko bolj prečiščeni obliki občudujemo v njegovih poznejših delih. Prav tako je že v Manon Lescaut uveljavil tudi svojo značilno orkestracijo ter obravnavo orkestra kot nosilca glasbenega dogajanja pa tudi uporabo karakterističnih motivov, s katerimi slika določena vzdušja in naznanja prisotnost določenih likov ali emocij.

V ljubljanski Operi je Manon Lescaut prvič zazvenela v sezoni 1923/24, letošnja postavitev pa je četrta po vrsti. Je pa tudi prva Puccinijeva opera, ki jo je postavil sicer mednarodno močno uveljavljeni in cenjeni režiser Manfred Schweigkofler. Schweigkoflerjeva interpretacija zgodbe je povsem solidna in popolnoma spoštljiva do Puccinijeve partiture, vendar ne prinaša ničesar novega, svežega, izvirnega, osebnega. Zgodba je sama po sebi precej tuja današnji mentaliteti, vendar ponuja tudi ogromno prostora za posege, s katerimi bi bila aktualizirana – povezana z izzivi, s katerimi se na svoji življenjski in ljubezenski poti tudi danes srečujejo mladi. Upiranje zahtevam družbe, iskanje lastne poti, kršenje vsiljenih zakonov, bežanje pred strahom ali odgovornostjo, izgnanstvo, nemoč proti gromozanskemu kolesju družbe in celo usode – vse to bi lahko bilo še očitneje izpostavljeno ali celo prestavljeno v današnji čas.

Schweigkoflerjeva odločitev, da dogajanje zgodbe ohrani v izvirnem, Prévostevem času pa nikakor ni napačna, ravno nasprotno: botrovala je skladni zasnovi vizualne plati predstave, ki je skupaj z glasbeno interpretacijo ustvarila koherentno in izjemno estetsko stvaritev. Scenograf Walter Schütze in oblikovalec videoprojekcij Christoph Grigoletti sta ustvarila ravnovesje med sodobnim, preprostim in klasičnim, razkošnim – pregleden prostor, v katerem je učinkovito zaživela Schweigkoflerjeva mizanscena. Ozadje sugerira postavitev dogajanja v settecento, a vendar mu sodobne, nevtralno minimalistične prvine in videoprojekcije (ponekod tudi v vlogi spominov) dajo brezčasnost. Enako bi lahko opisali tudi kostume, ki jih je v večinoma baročni maniri, a z jasno sugestivnimi sodobnimi prvinami oblikovala Matea Benedetti.

Schweigkoflerjeva interpretacija zgodbe je povsem solidna in popolnoma spoštljiva do Puccinijeve partiture, vendar ne prinaša ničesar novega, svežega, izvirnega, osebnega.

Glasbeno plat predstave je vodil izvrstni Ayrton Desimpelaere, ki je do maksimuma razkril resnično vrhunske sposobnosti orkestra ljubljanske Opere pa tudi njenega zbora, ki ga sicer pripravlja Željka Ulčnik Remic. Ansambla sta zvenela popolnoma uigrano ter sta s svojo tehnično dovršenostjo in ekspresivnostjo ustvarila skladno, barvito glasbeno okolje odrskemu dogajanju in zanesljivo podporo solistom, katerih zahtevne vloge v veliki meri zavisijo od popolne pripravljenosti orkestra in trdne komunikacije z dirigentom.

V vlogi Manon Lescaut je zablestela Mojca Bitenc Križaj, ki se je povsem zrasla z vlogo in današnjemu času morda nekoliko tuje razmišljajočo in čutečo junakinjo uprizorila z neverjetno otipljivostjo emocij. V zahtevni vlogi smo občudovali njeno dovršeno vokalno tehniko in prefinjen občutek za slog pa tudi povsem naravno gibanje na odru. S podobnimi besedami bi lahko opisali tudi nastop Ivana Momirova v vlogi viteza Des Grieuxa, ki je bil povsem enakovreden v glasbenih dialogih z Manon. Intonančno in tehnično zanesljiv, naravno lep in mojstrsko izenačen tenor je bil vsekakor glavno sredstvo izražanja gostujočega bolgarskega virtuoza, ki pa je tudi izjemno prepričljiv igralec. Skupaj sta zelo življenjsko oblikovala glavna lika zgodbe ter povsem očarala predvsem v sklepnem dejanju: precej razvlečenemu prizoru umiranja mlade junakinje sta nadela kredibilnost ter se popolnoma izognila banalizaciji in s tem pri gledalcih vzbudila močno sočutje.

Vodilni vlogi v tej Puccinijevi mojstrovini dejansko izrinejo stranske vloge precej v ozadje, a kljub temu lahko pohvalimo celotno zasedbo, v kateri so zgledno nastopili Domen Križaj kot Manonin brat Lescaut, Giorgio Surian kot njen bogati stari ljubimec Geronte di Ravoir, Matej Vovk kot Edmondo in drugi.

Eden estetskih vrhuncev predstave pa je vsekakor bil tudi tako imenovani »intermezzo«, pravzaprav uvod v tretje dejanje, v katerem je nad prelepim Puccinijevim orkestrskim preludijem koreograf Lukas Zuschlag razpel vizualizacijo kratke, a sladke ljubezenske idile med glavnima junakoma. V skladno eleganco in virtuozno povednost gibov sta jo prevedla izvrstna solista baletnega ansambla ljubljanske Opere Marin Ino in Lukas Bareman.

Zadnja operna premiera letošnje sezone v ljubljanski Operi je torej prinesla izjemno kvalitetno produkcijo, ki je s svojo glasbeno in vizualno pojavnostjo razkrila zavidljive sposobnosti domačih in gostujočih umetnikov. Resnično veličastna predstava ni samo »spektakel« – je pretresljivo doživetje, ki gledalca napolni z resničnimi, žlahtnimi emocijami. Letošnji operni sezoni v slovenski prestolnici je Puccinijeva Manon Lescaut nadela posebno kvaliteto in ohranila njeno na splošno visoko raven, s tem pa občinstvu omogočila, da se z eno od mojstrovin klasičnega opernega repertoarja seznani v resnično zgledni interpretaciji.