Ogled uprizoritve Register, pregledne predstave plesalca Boštjana Antončiča, februarja letos v Celjskem domu je pred menoj povsem vzporedno s svojo originalno zasnovo razprostrl dogodkovo sociološko noto. Pravzaprav me je v nekem trenutku dogodek presunil, malo tudi prevzel, kot izkristaliziran blueprint družbenega in družabnega, kot situacija, ki ob združenju različnih dejavnikov v pravem trenutku zažari in nas opomni, da je gledališki dogodek fenomen, ki presega le trajanje same predstave. Ko ogled oziroma obisk predstave postane del prepleta življenja in dela oziroma ko je obiskovanje dogodkov s področja uprizoritvenih umetnosti pogosto, včasih skoraj vsakodnevno dejanje, se mi dandanes – razen posebnih priložnosti, situacij, ki so povezane z intimno, zasebno bližino posameznih ustvarjalcev – kaj hitro zabriše njegova posebnost. Tista, ki jo na primer iz otroštva povezujem s posvečenostjo – morda prav zaradi majhnih ritualov, iz katerih sta sestavljeni priprava in pot v gledališče – pa z energijo nestrpnega pričakovanja, ki kulminira in doseže vrhunec včasih med prisostvovanjem predstavi, marsikdaj pa v neprestanem replayu spominov nanjo na poti domov.
Zakaj omenjam posebnost?
V atmosferi, ki je obdajala večer Registra, je namreč bilo v mojem spominu pričakovanje, pomešano z radovednostjo in svojevrstnim ponosom. Čeprav se je dogodek odvil v sklopu cikla Plesno po Prešernu, ki je s termini okrog državnega praznika z več predstavami obeleževal ta praznik kulture, so k prazničnosti izraziteje prispevale partikularnosti, povezane z avtorjem in izvajalcem. Boštjan Antončič, ki že dve desetletji pleše pri bruseljski kompaniji Rosas pod vodstvom Anne Terese de Keersmaeker, zagotovo ene od najbolj znamenitih akterk na področju (zahodnega) sodobnega plesa, je v Celju ne le odraščal, temveč se tudi izobraževal in šolal kot plesalec do svojega odhoda v tujino. Antončič v Sloveniji nastopa razmeroma redko, še redkeje v domačem kraju, ki je dvorano skoraj do konca napolnil tako fizično kot tudi s skorajda otipljivim interesom – in z že vnaprejšnjim navdušenjem, nečim, kar pri sodobnoplesni umetnosti in njenem odnosu s publiko dandanes ob njeni sistemski marginalizaciji ni samoumevno; imeti polno dvorano in to izven centraliziranega območja Ljubljane.
Najverjetneje so bili razlogi za obisk (tudi) intimni, povezani s prijateljstvi in poznanstvi, z radovednostjo in s slovesom, ki ga prinese odhod in še pomembneje uspeh v tujini, kjer je preboj pa tudi obstoj težek in ki je za marsikoga verjetno še danes tudi ideal boljšega. Ohranjajoč v mislih, da v postkoronskih letih obsežnost publike nikakor ni več samoumevna v živih umetnostih na sploh, me je velik obisk dogodka spodbudil tudi k premlevanju socioloških/družbenih dejavnikov, ki so bili na delu. Kako točka stika s predstavo ni nujno obči oziroma abstraktni/goli interes za umetnost, temveč je morda lahko ta točka, sploh na semiperiferiji, ki zaradi centralizacije mnoge forme ali žanre sreča redkeje, zelo osebna in socialna stvar. Kako spoj umetnosti in družabnega življenja ter ne nazadnje verjetno tudi neka oblika lokalne pripadnosti sodobnoplesno predstavo pripne na nekaj konkretnega in zato sproži interes za ogled, ki ga brez vsega tega morda ne bi bilo. Gre za nekaj, kar je seveda že splošno znano, to sovpadanje se ni zgodilo ne prvič in tudi ne zadnjič, le mene, gledalko, ki impulz v veliki meri te dni povezuje z delom in ki se giba med ljudmi iz istega profesionalnega mehurčka, je ta dejanskost presenetila in preplavila.
Kako točka stika s predstavo ni nujno obči oziroma abstraktni/goli interes za umetnost, temveč je morda lahko ta točka, sploh na semiperiferiji, ki zaradi centralizacije mnoge forme ali žanre sreča redkeje, zelo osebna in socialna stvar.
A če je bila torej ta atmosfera podlaga, bi lahko tudi za predstavo Register rekla, da je upoštevala specifike situacije, v kateri se je odvila. Uporabljeni registri (sic!) so pri vsakem izmed uprizoritvenih elementov iskali ravnotežje med tistim, čemur bi v pogovoru vsakdanje rekli abstraktno – sledeč klasifikaciji, ki jo Rok Vevar predlaga v svojem članku »Sodobni ples: uvod«, pa modificirana oblika plesnega modernizma, ki je z »estetskimi strategijami podvržena afektivnosti« –, in med ohranjanjem trenutkov, ki so material razpirali. Sestavljen kot sosledje štirih izsekov iz koreografij, ki jih je Antončič kot član kompanije Rosas izvajal v različnih kontekstih, tudi različnih vrstah prizorišč (eno izmed njih je v muzeju Louvre), solo ostaja skromen v uporabi preostalih uprizoritvenih sredstev in prostor daje predvsem plešočemu telesu. Najprej je tišina, ne kot individualni dramaturški element, temveč kot odsotnost glasbene podlage, ki vztraja čez prva dva segmenta in zadrži takojšnji spoj giba in glasbe, s katerim bi atmosfera lahko hitro že ostro diktirala afektivno doživetje ter eventualno mogoče celo preglasila nianse plesa. Skromna je tudi osvetljava, ki je z nekaj lučmi na balkonu prisotna le toliko, da subtilno razbije »delovno« luč, vendar pa ohranja vidno partikularno arhitekturo dvorane, ki ozadje dekorira z dvignjenim odrom, notranje oblikovanje pa je polno umetelnih detajlov in ne nazadnje je to prostor, ki je gostil tudi dogodke družabnega plesa, je torej bil tudi plesišče. Z izbiro prostora, ki ni toliko podoben črni škatli, kot bi bil na primer Plesni forum Celje, Register koreografske vinjete vpne v pomensko dramaturgijo, kot bi želel skozi sosledje napletati še širši vsebinski okvir. Nasprotno, mene celotna podoba, skupaj z intenzivno pozornostjo publike, malce spomni celo na postmodernistične večere v New Yorku. Le kot majhen detajl se mi v spomin prikrade plesalčev pogled, ki je mestoma begajoč, izmika se neposrednemu očesnemu stiku s publiko, ki jo prav zaradi oblikovanja svetlobe lahko vidi in ki je posedena zelo blizu, pravzaprav tako, da med »odrom« in nami ni zares moč zaznati ločnice, zato se zazdi, da poskuša prav s pogledom vseeno zgraditi nekaj distance.
Ločnice med izseki iz različnih koreografskih del so v prvi vrsti oblačila, kostumi, ki jih Antončič menja ob vsakem prehodu, kasneje je to tudi glasba, ki se pridruži po dobri polovici, a drugače to, kar vidimo, ostane brez dodatnega konteksta. Ne vemo, ali gre za solistične dele sicer skupinskih predstav, morda za koreografije, ki jih z njim sinhrono izvajajo še drugi plesalci, kot tudi ne, ali je prisotna še kakšna scenografija in podobno. V fokusu je on sam, olupljenost pripelje do tiste »plesnosti«, ki marsikoga nagovori neposredno in privlačno, tista, ki naj bi po mnenju ene izmed gledalk primanjkovala v slovenskem sodobnem plesu.
Meni pa se pri tej situaciji svojevrstne dekonstrukcije izvirnih koreografij poraja neko drugo vprašanje; z dramaturške perspektive razmišljam, da takšna dekontekstualizacija hkrati ustvarja dve nasprotni si izkušnji gledanja. Proste drugih znakov ali konkretnejših informacij, vinjete lahko vabijo, odpirajo prostor za kup lastnih interpretacij, morda čisto neobremenjenih s smernicami, ki jih ponuja scenografija, celostna dramaturgija večera itd. Ali pa mogoče prav ta iz neumeščenosti izvirajoča svoboda lahko odveže od potrebe po interpretaciji, po kakršni koli obliki refleksije (tu ne mislim kritiške, strokovne, ampak tisto intimno, tudi neracionalno), ter dovoljuje, da se brez trenj prepustim in navdušujem v užitku gledanja izkušenega in vrhunskega plesalca.