Žanrsko stopnjujoča se drama, od salonske konverzacije v sodobnem malomeščanskem okolju do končnih elementov tragedije, Deževen dan v Gurlitschu Milana Ramšaka Markovića premišlja kondicijo sodobnega srednjega razreda in intelektualcev. Atmosfera je postopno vse bolj podobna tisti, v kateri se znajde slehernik v Mariboru pred drugo vojno v Jančarjevem Severnem siju. V uvodnih prizorih pričujemo srečanju dveh parov, intelektualcev pretežno humanističnih smeri: k Petru in Ingrid prideta na obisk David in Sofi, profesor na Dunaju in njegova bivša študentka. Ležerno in en čez drugega ob pecljatih kozarcih kramljajo o statusnih simbolih in perspektivah v karieri, avtih in situaciji, tudi uri in nalivanju primerno popreproščeno o stanju sveta: izkaže se, da je Davidova mlajša partnerka zanosila, vendar ni čisto prepričan, ali mu je to sploh všeč, saj predpostavlja njeno selitev v Nemčijo, kjer bi se moral ukvarjati z otroki; očitno svojih potez ni do konca premislil in ima s tem zdaj težave. Peter je novinar, ki je pred prelomnim tekstom v karieri: pisal naj bi o beguncih, bolj na splošno, vendar zaradi kolobocij s sabo zamuja roke in očitno s priložnostjo, da bi se proslavil z reportažo, s katero poskuša njegov tabloid dvigniti novinarski nivo, ne bo nič. Ob večerji s prijatelji ugotovijo, da je izginila verižica, ki je bila last ženine slavne in uporne socialdemokratske sorodnice, in ta izguba lastnine, tudi statusnega simbola in potrdila pripadnosti, Petra povsem odpelje in posede. Po brezupni prijavi na policiji najame detektiva in išče odgovore na nepričakovanih, predvsem socialno devastiranih mestih, v čudežnem in iracionalnem iskanju zatava na strašljiva nočna parkirišča pred megaštacunami, v obskurne lokale z nalito klientelo, vse zato, da bi se dokopal do skrivnosti. Tako ga obsede, da namesti kamero in ob posnetkih zaloti ženo in nekakšno silhueto – ki jo ona zanika oziroma se raje odseli, kot da bi zadevo prediskutirala, tipično. Ko se napoti na skrivno lokacijo, nekakšen visokovarovan skrit klub v hišici sredi gozda, sredi noči naleti na lovca in ga po kratkem prerivanju zbije, nato mu še do neprepoznavnosti izmaliči obraz, gre nazaj popivat in sploh: to je hipni žanr kluba golih pesti, vsa zatajevana frustracija in divjost sta planili ven. Na koncu, sam, se sooča s sodnim procesom, na katerem bo šlo vse, v kar je verjel, v maloro. Če si je najprej želel volva, če so se pogovori sukljali okoli premoženja, se postopno pokaže nelagodje ob splošnem stanju sveta, občutku brezsmiselnega staranja in odvečnosti, tudi nezmožnosti aktivizma; v dramskem delu je kar nekaj govora o nasilnem, nezakonitem vračanju beguncev čez bosansko-hrvaško mejo, tudi sam je priča primeru policijskega nasilja in znašanja nad begunci, vendar zamrzne, ne reagira.

To je sploh njegova glavna lastnost, kar je utemeljeno s preskoki v času, ko se mu odvijajo prizori iz družinskega življenja, očetovo klofutanje matere, ki se je nacejala, vidimo tudi materino permanentno skrb, na robu paranoidnosti, ko gre za njegove vrstniške in podobne spopade in poškodbe, tudi za njeno prepričanje, da je svet sovražen, da si nekdo nekje vse beleži, pa ne z dobrimi nameni, da sta človek in njegova svoboda ogrožena od nekakšne umazane, škodoželjne in brezimne množice, ki se želi potrditi na plemenitih in nedolžnih.

Besedilo je prepredeno s časovnimi skoki, v katerih v trenutkih izgubljenosti in iztirjenosti iz časa nastopa večinoma Petrova mati, včasih tudi v paru z agresivnim možem, in iz katerih izvemo, da so Petra pogosto – ali pa je to le materin občutek – pretepali, da je to prikrival in očitno razvil pasivno agresijo, ki samo čaka na manifestacijo; ta se enkrat kaže pri komunikaciji s partnerko, drugič kot negotovost in izgubljenost pred življenjskimi spremembami.

Deževni dan v Gurlitschu je skoraj logično nadaljevanje tistega kratkega stika, do katerega pride ob soočenju različnih plasti sveta – dvojec Horvat-Marković se je s tematiko že spopadel ob Fassbinderjevem Aliju, tudi v Pasolinijevi Teoremi z dopisanim modernim delom iz sedanjosti – pri čemer je spet v ospredju pripovedovanje gledališke zgodbe skozi različne pretočne in specifične prostore uprizarjanja.

Sebastijan Horvat besedilo Milana Ramšaka Markovića, svojega v zadnjem času stalnega sodelavca in tudi dramaturga tokratne uprizoritve, postavlja na oder kranjskega gledališča; naokoli so v treh krogih stoli z gledalci, v centru je najprej miza, za katero sedita oba para, ob vhodu na oder prizorišče, ki si ga lasti Petrova mati, jedilnica iz nekih drugih časov, in potem blizu stranišče na zanikrnem bifeju, kamor se mrzlični, vse bolj odtujeni in nerazumni Peter zateče po pomoč k lokalnemu posebnežu in plačljivemu filozofu; scenografija Igorja Vasiljeva, tudi avtorja videa, je bolj kot bleščavost srednjeslojnih začetkov v Gurlitschu – le ime česa je to naselje ob Vrbskem jezeru, blizu Celovca, da vsi v igri, ko zaslišijo, kje Peter živi, zavijajo z očmi, požirajo slino ali komentirajo v stilu, da je to bolj kulisa za film ali opustelo počitniško naselje? – poudarila mračnost zakotja, v katerem za šankom domuje birt in njegovi pijani pomagači, nekdanja lepotica, vendar se ključne stvari zgodijo tudi ob pisoarjih. Prizorišče razgibajo in širijo projekcije, enkrat je to domači video, torej z domače kamere, kamor se ujame senca, ki se ne bi smela, saj je ob ženi očitno tam še nekdo, drugič je to – na videu ne čisto prepričljivo – izmaličeno telo lovskega pasanta, torej dokazni material proti Petru v sodnem procesu, ki ga čaka. Horvat je takšna prizorišča že uporabljal, recimo v gledališki adaptaciji Fassbinderjevega filma Ali: strah ti poje dušo, predvsem pa omogoča gladke prehode, zgolj z osvetlitvami, med posameznimi prizori. To deluje pretočno in fluidno, tudi malo filmsko, ob tem dobimo občutek, da gre skoraj za ekspresionistično tehniko pasijonskih postaj; vsakič, ko se prizorišče spremeni, je Peter stopnico nižje, ne le korak od svoje prejšnje podobe, bližje svoji potlačeni, blazni in agresivni resnici. Občutek padca podpira tudi kostumografija Belinde Radulović, to so najprej oblačila višjega ranga, ki postajajo vse bolj veristična glede na v času zataknjeno socialno dno, oziroma postarana oblačila, kadar gre za reminiscence iz prejšnjih časov, iz otroštva. Poveden je recimo kostum Petrove matere, debela volnena obleka s šestkotnimi očali in frizuro iz sedemdesetih, zaradi katere Vesna Slapar z obvezno cigareto in odsotnim pogledom in nekoliko ubitim glasom še bolj deluje kot figura iz neke druge, čustveno izpraznjene realnosti. Ali dvojno zasedeni Miha Nemec kot David, najprej visokozdizajniran od očal navzdol, potem gostilničar v skoraj napol navijaški trenirki; Živa Selan kot Davidova nova mlada partnerka deluje tudi kostumsko nevtralno, nevpadljivo in obrobno, v dvojni vlogi slovenske čistilke Maruše in potem ostarele nekdanje lepotice v baru Marte, od razvlečene delovne trenirke do pretirane, kičaste in seksualno izpostavljene oprave lokalne carice, torej najprivlačnejše ženske v lokalu, obkrožene z vaškimi originali in natreniranimi pivci; Darja Reichman jima da v obeh primerih, pri zagovoru nedolžnosti glede kraje in pri obvladovanju moških energij, dovolj suverenosti in prepričljivosti.   

Petra odigra Aljoša Ternovšek kot postopno vse bolj zmedenega in v bistvu pretresenega intelektualca, ki se ne znajde, ne zagrabi priložnosti, pri čemer je skoraj tipično, da včasih njegova ekscesna in preganjavična prepričanja bolj opazijo tisti zraven, ki se pritožujejo, kot mi; recimo ob namestitvi kamere žena Ingrid, ki jo odigra Vesna Pernarčič, govori o agresiji, da se lahko in lažje umakne drugam, brez mučnih razpravljanj o prisotnosti osebe, ki je ni in naj je ne bi bilo. Oba počasi polzita iz rutine para proti tesnobnemu in neodkritemu odnosu, potem se Peter sploh potopi v podzemlje in lastna zmotna pričakovanja, neuspelo in nalito straniščno kopulacijo ter končno neuspelo soočenje z lastnim dejanjem, ki ga pravzaprav še zanika. Vsaj lastno odgovornost pri početju.

Močan je komentar, ki ga ponudi o stanju današnjega neprizemljenega intelektualizma in nepoznavanja stanja na terenu Jockl, ki ga Borut Veselko zastavi s tipiziranim, skoraj posvečenim pitjem in posmehljivim pogledom od zgoraj; o črni luknji, ki lahko kadarkoli prizadene ranljive brihtneže brez izkušenj in ki je prispodoba in končni rezultat Petrovega pehanja, spregovori poudarjeno modrostno, tehtno in prepričljivo, to je govor tistih od spodaj, ki so se zatekli na dno, da lahko iz žabje perspektive spregovorijo o stvareh, na katere ne morejo vplivati, jih pa lahko malce privoščljivo komentirajo. V nekaj vlogah nastopita tudi Blaž Setnikar, ki se je zadnje čase, tudi že v Fojevi komediji Vse zastonj! Vse zastonj!, specializiral za hitre in skicirane komedijske miniature, tokrat kot rahlo retardiran in zapit lokalec ali natakar ali nasilnik na parkirišču, in Miha Rodman kot Petrov oče in v diskoidni fazi zataknjen obiskovalec koroške špelunke, policist in detektiv; vsem pa daje večjo avtentičnost s kancem posmeha tudi izbrana, kraju dogajanja primerna kičasta avtorska glasba Draga Ivanuše, ki komentira mentalna stanja in uspešno sugerira atmosfere v prostorih druženja.

Deževni dan v Gurlitschu je skoraj logično nadaljevanje tistega kratkega stika, do katerega pride ob soočenju različnih plasti sveta – dvojec Horvat-Marković se je s tematiko že spopadel ob Fassbinderjevem Aliju, tudi v Pasolinijevi Teoremi z dopisanim modernim delom iz sedanjosti – pri čemer je spet v ospredju pripovedovanje gledališke zgodbe skozi različne pretočne in specifične prostore uprizarjanja.