Strindbergov Mrtvaški ples, ki ga tokrat dobivamo v prevodu Janka Modra in jezikovni adaptaciji Tatjane Stanič, je kar se da mračna igra in Eduard Miler se rad loteva tistih iz temnejšega dela spektra. Na dan, ko ima otoški zdravnik zabavo, kamor zakonski par, Edgar in Alice, ujet v stražnem stolpu na otoku, ki ga okoličani imenujejo Mali pekel, ni povabljen, ker je z vsemi skregan, še bolj on, topniški častnik s kariernim zdrsavanjem, rahlo paranoičen tip, ki ne zaupa telefonom, ker da mu prisluškujejo – v časih, ko to še niso toliko in tako zlahka – na tak naporen in nasikan dan pride na obisk Kurt, njen daljni bratranec, za vodjo karantenske postaje. Prej je v Ameriki uspel, vsaj glede grabljenja bogastva, še prej v ločitvenem postopku izgubil otroka, sicer je dobrodušen in malo tudi naiven tip, pred katerim onadva udarita s svojim do potankosti izpiljenim teatrom: ona je bila itak igralka, tudi njemu glumatanje in igralsko kolomazenje ne gre slabo, in predstavita vso situacijo. Kako je on njo v morje, pa je izplavala, pri čemer hči Judit noče pričati proti njemu, on o tem, kako so vsi naokoli nesposobni in maloumni, zato je z vsemi skregan, malo pred tem jima pobegne še ena služkinja, še ena v vrsti, ki se pusti zgolj omejeno zafrkavati, totalno pa ne, in zdaj je cela drama: kaj jesti, kaj piti, pri hiši ni ničesar, revna sta, daljni bratranec pa nema priča njunega obračuna. Nema in nemočna tudi še, ko ga potem ona, Alice, zapelje in postane nekoliko bolj dejaven, tudi v smer grizenja vratu: vendar se vse prelije v njegovo zgroženost nad stopnjo nasilja, ki si ga verbalno izmenjujeta, nad dejstvom, da je Edgar svetoval Kurtovi ženi in je tako pripomogel k odločitvi sodišča, ki je Kurtovi ženi ob razhodu dodelilo otroka. Kurt je, skratka, zgrožen, vendar tudi nekako požrtvovalen, ko vidi, v kako nezavidljivem zdravstvenem stanju je Edgar, ki skoraj umre, in tudi srednjeročna zdravniška prognoza ni ravno obetavna.

Vendar Kurtova zgroženost nad sosedi in stopnjo njunega medsebojnega pa tudi navzven usmerjenega sovraštva ni dovolj, da se ne bi vselil v otoško razkošno hišo, v kateri se zberejo v drugem delu: takrat je ekipa okrepljena z novo generacijo, s hčerjo obeh Judit in Kurtovim sinom Alanom, ki je zdaj dobil prekomando na otok in je pod Edgarjevim poveljstvom. Tam je vse bleščavo in temu primerno hipno, začasno: Kurt je namreč investiral v delnice sode po Edgarjevem nasvetu, vendar je posel po začetnem dvigu cene zdaj klavrno propadel, on pa bankrotiral. Do te mere, da bodo sina poslali v neko zakotno severno garnizijo, in sever je za severnjake verjetno skoraj cankarjanska Goličava, samo bolj mrzla in vetrovna. Vse lepo in prav, obema se obeta mirna in premožna jesen življenja, morda celo preselitev v Kurtovo rezidenco, vendar po nekaj obratih Edgarjevo vsesplošno spletkarjenje proti vsem v korist nadaljnje politične, poslanske kariere prekine hči – osemdesetletnemu polkovniku, s katerim naj bi jo poročili, pri čemer ona marljivo manipulira s snubci, tudi s postavnim Kurtovim sinom in poročnikom, pošlje pismo o nenameri, nakar general defenzivno, pa s skrajnimi sredstvi, odgovori, da z njimi noče imeti nobenega opravka več. Konec kariere, konec komaj vzpostavljene nove normalnosti, povratek v bedo in revščino, izolacijo, vse. Exit Edgar in njegovo poapneno srce.

Režiser Eduard Miler, tudi avtor glasbenega izbora, postavlja prvi del na prizorišču Branka Hojnika kot komedijo; razumemo, da se malo tudi pretvarjata, on, Edgar Igorja Samoborja, z zdravstvenim stanjem in laganjem, da jo bo razdedinil, s patetičnim korakanjem po stanjih popolne otrplosti, tudi s še potlačeno in ne na zunaj vidno žlehtnobo, ona, Alice Nataše Barbare Gračner, v prav ekspresionistični igralski maniri, s poudarjeno gestiko in prelomi v glasu preigrava in se pretvarja, da je imela briljantno igralsko kariero, in kadar ji je posebej hudo, odpre enega od odrskih elementov, omar, v teh je vse od žganja do njegovih medalj in uniform, in tam jo oblije analgetičen in tolažniški aplavz hvaležne publike, to je obliž čez njene rane.

Scenografija je na goli oder – z majhnim in izpostavljenim odrčkom, na katerega naložijo enkrat omarico s prvo pomočjo kot znak karantenskega vzdušja, drugič tam svoje odigrava in se sprošča gledališka pošast, Alice – postavila omare, naredila v zadnji, goli steni izhod, predvsem pa projicirala na zadnjo steno video Aneja Tutte; gre za črno-bele fotografije, medalje z vseh vetrov – ker je Edgar na krepko podlago ravno dobil še eno za karantensko rešitev, ki jo je ukradel Kurtu – pomešane s suhim cvetjem, z odmrlimi rastlinskimi strukturami, koreninami, (pri katerih velja, da je važno, da je vlažno), vse pa usklajeno z mračnim, vitalnost usihajočim in morbidnim razpoloženjem. Na tem prizorišču se potem dogodi obračun zakoncev pred skrušenim in osuplim Kurtom: Bojan Emeršič kot Kurt je pasiven, ves čas osupel opazovalec, pravzaprav nekakšna žogica, ki si ga s svojimi manipulacijami in za lastne cilje podajata brezvestna manipulanta in glumača. Alice, ki jo igra Nataša Barbara Gračner, ga zapeljuje, Edgar, Igor Samobor, grozi in skoraj umira, vmes pa si izmišljuje intrige, ob katerih bi pobegnil tudi kdo brez svetovnih izkušenj. Ob koncu prvega dela se nam zdi, da smo že dosegli dno in da gre lahko zadeva samo navzdol.

Uprizoritev se je tako stilsko zgledovala po nakazano burleskni, ekspresionistični in delno patetični igri iz časov nastanka drame v prvem delu, v drugem, ko gre za delnice, bankrote in politiko, pa pri hladnem, dizajnerskem sodobnem svetu.

Razen če denar poganja svet, in pri Strindbergu v času zgodnjega kapitalizma ga, zato se potem vse odbije navzgor in zvrne v nasprotje, pravzaprav v zaostritev: drugi del je dizajnersko, sterilno bleščav, prejšnje vojščaške dolge gate in čez domači plašč, škornje kot dodatek k uniformi zamenjajo armanizirani kostumi, tudi izrazita maska, pobeljeni, brezizrazni obrazi za sončnimi  očali, to je svet hladnih warholovsko pobeljenih in posivelih dvodimenzionalnih likov brez emocij, manipulantskih in iztrganih iz časa, tudi osvobojenih vsake človečnosti, v dvodimenzionalnem slogu kakšne futurološke Matrice – kostumografinja je Jelena Proković – in dvopolarnost tega sveta, njegovo kolesarstvo (v kardeljanskem smislu), ko tiščijo navzdol in se priklanjajo navzgor, so vizualna podoba uprizoritve in  režijski kod dobro ujeli.

Vendar hladna ponovitev prinese še korak naprej: pogled na mlajšo, prihajajočo generacijo. Eva Jesenovec kot Judit je hči svoje matere, manipulantska do snubcev, prenikava, ko je treba izbrati stran med staršema, zvijačna, ko je treba ohraniti vsaj privid ljubezni ob napovedani ženitvi; predvsem ji da igralka precejšnjo dozo hladnosti in brezkrvnosti, tudi vizualno je dodobra spremenjena in celotna uprizoritev v gestiki in z intenzivno, močno masko namiguje na brezkrvnost, na zombijevsko oziroma vampirizem vseh nastopajočih; tako seveda tudi Juditino spoznanje, ko ob slovesu izmeri intenzivnost bolečine, ne more biti pristno, gre pač samo še za eno od stopenj vloge, ki si jo je nadela pred svetom. Njen protipol je zaljubljeni kadet Alan, Kurtov sin, statično postavljenega ga odigra Domen Novak, ki svojo prvo zaljubljenost kompenzira z besnim in neutrudnim ekserciranjem, telovežbami, in se, kot pravi sin svojega neodločnega očeta, skoraj pusti zapeljati Alice. Kristino, hišno pomočnico, ki ima vsega dovolj in se potem repetitivno pojavlja v Edgarjevih obsmrtnih blodnjah, z disciplinirano hladnostjo in odločnostjo odigra Petra Govc.

Uprizoritev se je tako stilsko zgledovala po nakazano burleskni, ekspresionistični in delno patetični igri iz časov nastanka drame v prvem delu, v drugem, ko gre za delnice, bankrote in politiko, pa pri hladnem, dizajnerskem sodobnem svetu, s tem je morda hotela povedati, da so bili včasih, v zgodnjih fazah kapitalizma, patetični, danes pa smo brezčutni, dehumanizirani, in Mrtvaški ples je res v prvem delu ples v (vedenjske) vozle ujetih, ki se potem zlahka in brez pomislekov naselijo v vulgarno darvinistični dvodimenzionalni novi sterilnosti.