Da me je strah? – in takojšen odgovor je ne, izreče ga mlada partizanka Maruša v globokem snegu med vojno – je roman Maruše Krese. Ena tistih knjig, v kateri prej uporna generacija potomcev vodilnih in izpostavljenih tovarišev, tistih, ki so jih v času študentskih nemirov zaradi privilegijev imenovali »rdeča buržoazija«, opravi radikalno, intimno in spominsko revizijo. Zdaj še enkrat, skozi optiko svoje generacije in še bolj tistih najbolj upornih in artikuliranih med njimi, spravljiveje in z več razumevanja pogleda na partizanjenje staršev, na strah, žrtve, ilegalo, na trpljenje in žrtvovanje, morda zdaj, drugič in ponovno, z več lastnimi izkušnjami z vojnami in krivičnostjo in nujnostjo upora, spravljivosti in razumevanja za zagatnost zgodovine. Podobno, kot to storita Maja Haderlap v romanu Angel pozabe z očetovo udeležbo v medvojni gverili na avstrijskem Koroškem in v igri V imenu matere Ivo Svetina – podobno kot Maruša je tudi on dobil ime po starševskem (on seveda očetovem) partizanskem konspirativnem vzdevku – in podobno, kot je o komandantskih dilemah pa tudi šikaniranju očeta s strani »tovarišije« spregovoril v svojem epu Vrata nepovrata Boris A. Novak. Ob tem se spomnimo, da je bilo največ žrtev herojstva staršev med sinovi najvišjih partijskih funkcionarjev, tam je bila stopnja upornosti, nefunkcionalnosti (Jernej Vilfan) ali suicidalnosti najvišja, tako da so o partizanjenju predhodne, starševske generacije lahko spregovorili – po intimnem spominu in malo z razumevanjem temnih lis narodnoosvobodilnega boja – le najbolj artikulirani, uporni in odporni. V zbirki kratkih zgodb Vsi moji božiči Maruša Krese popiše, kaj je od družine – v kateri je bil oče vojni invalid in narodni heroj, mati pa partizanka, »krvava komisarka«, kot so jih poimenovali tisti, ki so v senci vaškega zvonika stražarili v okupatorskih uniformah in z vojnimi knjižicami v tujih jezikih – ostalo, če ta ostanek detektira in privleče na jasnino ravno božič kot deklarativno družinski praznik; enkrat se od sosedov širi vonj po potici in dobrotah, ki jih oni kot partijci ignorirajo, drugič je božič indikator razseljenosti in nomadstva, zato pripovedovalko vedno najde in ujame na poti, v snegu, na mejnih prehodih, kar je vse seveda tudi znak brezdomnosti.

V romanu Da me je strah? nastopijo trije glasovi, ki se prepletajo, najprej Njen in Njegov, gre za zbliževanje med komandirko in komandantom, po vojni postaneta pomembna družbenopolitična delavca in sprejmeta različne zadolžitve, ves čas krmarita med vsakokratnim poveličevanjem in omalovaževanjem kolegov, kar seveda povzroča nelagodje ob vsakokratni zamenjavi prijateljev v sovražnike: najprej informbiro, v romanu je tudi zgodba o aferi Ranković, on je tisti beograjski Marko, s katerim se poroči partizanska prijateljica Marija. Kmalu se, po smrti dvojčkov, ki sta zavzela od vojne izmučeno materino telo, njuni zgodbi pridruži še hčerina, ona je pripadnica hipijade, vendar tudi beži od družinske dediščine, v Ameriko, kasneje v Nemčijo, a se njen angažma pokaže v številnih projektih, v podpori obleganim prebivalcem Sarajeva in nekako slutimo, da se uporna zgodba nadaljuje tudi z naslednjimi generacijami, z njenimi otroki. In da se očetova zaveza, da bo poiskal grob svojega očeta v Latinski Ameriki, prenaša na generacijo vnukov. Roman je izpisan v kratkih poglavjih, ki se odrekajo obširni naraciji, opisnosti, vse je podano škrto, vojne situacije so od spodaj nepregledne, konverzacija pa zablokirana, tudi zato, ker je bila intima, zaljubljanje – kot vse ostalo – podrejena enemu samemu cilju, vojaški zmagi oziroma osvoboditvi, in ravno s tem ta proza proizvede nekakšno distanco in objektivnost, čeprav je vojna zgodba podana skozi oči nekoga, ki v vojni ni sodeloval – in so mu šli, kot verjetno vsakemu otroku, razne obletnice, brigadna veteranska srečanja, hrabrilni in samohvalisavi govori kot uvertura v tovarišijsko zapijanje na živce.

Avtorici dramatizacije, režiserka Anđelka Nikolić in dramaturginja Simona Hamer, sta se osredotočili predvsem na prvi, vojni del, predvsem pa na glasove staršev, tako imamo oba, Njo in Njega, v uniformah in sredi bojev, ko govorita o prebijanju skozi sovražnikove obroče, reševanju iz zased, pa tudi zgodbo o bližini in intimi, ki jo zmoti le bolj brezskrupulozen in malce samovoljen nadomestni komandant Dušan med Njegovo odsotnostjo, ko odpotuje na srečanje partizanov iz celotne Jugoslavije pod patronatom Tita. Ker je roman spisan izrazito nedialoško, konverzacija je bolj nakazana, sta avtorici seveda premešali govorce, o Njegovi apatičnosti ob izgubi noge ali strahovih, ali ga še ljubi, pa o Njenih nalogah po tistem, ko se ji boji, puška in kri in vse uprejo, tako govorita predvsem drug drugemu, vendar kot da z epsko distanco, ki jo še poudarja nekaj uprizoritvenih podčrtovanj: eno najopaznejših so nekakšni naslovi posameznih prizorov, ki so pogosto citati iz partizanskih pesmi, za katere potem piše, da so »partizanske pesmi«, kot da bi bile te nekakšen nerazločen konglomerat in jih mi ne bi prepoznavali. S takšnim fokusiranjem in odsotnostjo avtorice, ki jo nadomesti kar govor publiki, izpade, razen z občasnimi replikami, naslovljenimi Nanjo, hčerin – in Njene sestre – uporni pogled, kot tudi angažma in nerazumevanje, zgražanje staršev nad Njim, tudi nad postopnim prevzemanjem zahodnih vrednot, nakupovanja v Benetkah, rokenrola in podobnega. Tako dobimo dramo o dveh iz gozda, ki bi bila lahko prepisana iz kakšnega od vojnih dnevnikov ali brez distance spisanih partizanskih epopej, temu sledijo mirnodobne zadolžitve na račun družinskega življenja, ob tem tudi pomisleki, ali bo še kdaj prišla normalnost, demobilizacija tako rekoč, čas za družino, brez uniform, praporov in srečevanja z vse redkejšimi soborci. Zato je igralska zasedba podvojena, imamo osebe Ona pred in On pred, potem Ona po in On po, torej po zmagi, osvoboditvi. Hčerin pogled pa se pokaže kot lastno branje poezije Maruše Krese – izdala je več pesniških zbirk kot proze – v nemščini, kar je težje razumljiva odločitev. Vsi ti postopki pa od dejstvu, da gre za kratke, nadrobljene prizore, bolj krokije, dodatno razdrobijo že itak z epsko distanco povedano zgodbo, nekateri prizori so brez notranje kohezivne moči, konec – torej tik pred spustom v današnjost, čas po Marušini smrti – pa sploh obvisi in je neizrazit, celo nekoliko poljuden.

Avtorici dramatizacije, režiserka Anđelka Nikolić in dramaturginja Simona Hamer, sta se osredotočili predvsem na prvi, vojni del, predvsem pa na glasove staršev, tako imamo oba, Njo in Njega, v uniformah in sredi bojev, ko govorita o prebijanju skozi sovražnikove obroče, reševanju iz zased, pa tudi zgodbo o bližini in intimi.

Režijsko Nikolić na odru, ki ga je zasnoval scenograf Sven Štralleger, postavlja postelje, te visijo enkrat s stropa in počasi tvorijo tipično kasarniško ali internatsko atmosfero, potem pa se, z dodatnimi posteljami, spremenijo v znotrajgledališki zapik za ukrajinske begunce; s posteljami hoče predstava pokazati, da bi bil tudi oder kranjskega gledališča lahko prijavitelj na razpis za oddajanje kapacitet za begunce. Ne da bi dvomili o angažmaju in samosvojosti Maruše Krese, njen zastavek je bil seveda vedno na strani preganjanih in žrtev, vendar bolj terenski in manj enoznačen in predvidljiv. Na vsak način pa na novo pripeljana ukrajinska vojna razširja, s tem pa še dodatno razvodeni vlogo opazujoče in vse bolj uporne, vse bolj socialno občutljive hčere.

Uprizoritev je precej statična in mestoma ekstenzivna, z redkimi izjemami, kakršna je Njeno (pred) hlastno, vročično iskanje ranjenega Njega (pred), ko je ne spustijo v najbolj varovano bolnišnično področje v Kočevskem rogu, kar Tina Resman odigra suvereno, z natančno odmerjenim razmerjem med strahom in pogumom, medtem ko je amputirani heroj, igra ga Miha Rodman, čemeren in depresiven, moško užaljen in očitno tudi anestetično nalit. Človeško, sprijaznjeno in toplo, dobrodušno noto je Francu Kresetu - Čobanu, torej Njemu po, dal Borut Veselko, ki je nekako nasmejan, seveda vidimo tudi Njegov odpor do slavnostnih prireditev in govoranc pa tudi pristno vzhičenost in radost ob srečanjih s Titom, Njo po Vesna Jevnikar zastavi kot pragmatično, tudi praktično žensko, ki mora ob številnih ostalih, tudi službenih, političnih in restavratorskih izzivih včasih skrbeti še za moralo, torej kar naprej igrati komandirja svojemu komandantu; kostumografija Tine Bonča je kombinirala medvojno uniformnost in socialistično spogledovanje z modo.