I.
Tomaž Gržeta

Igralka in šansonjerka Lara Jankovič je navdih za predstavo Pesem za Laro našla kar v svojem imenu oziroma v Larini pesmi (Somewhere, My Love), uspešnici iz filma Doktor Živago. Tako pesem kot film, narejen po romanu Borisa Pasternaka, sta zaznamovala generacije, odraščajoče v 60-ih letih minulega stoletja, hkrati pa obudila svet generacije njihovih staršev in starih staršev. Raziskovanje tega bogatega ozadja pesmi in filma je Laro Jankovič pripeljalo do izvirne, resnične »Lare«, Olge Ivinske, ki je z Borisom Pasternakom, avtorjem romana, pletla intimno, a skrivno zgodbo, kasneje pa jo je zapisala v obliki spominov – Leta s Pasternakom. Iz teh spominov ter iz že tradicionalnih, prepoznavno ruskih pesmi (romanc) je bila spletena glasbena monodrama, v kateri smo lahko uživali v ljubljanski Festivalni dvorani na večer srede, 8. junija.

Sam se, kot muzikolog, oziram bolj na glasbeno plat predstave. Zanjo so, poleg solistke, igralke in pevke Lare Jankovič, poskrbeli še štirje izjemni glasbeniki: Aleksej Ermakov na balalajki, Ravi Shrestha na kitari, Gašper Primožič na harmoniki ter Tilen Stepišnik na basu. Repertoar tega pod krinko kabareta skritega koncerta tvorijo pesmi, kot so Črne oči, Ko se nad Moskvo večeri in Kalinka – v prevodu Igorja Sakside ter v priredbah samih članov ansambla. V njihov slog niso posegali, temveč so jih poustvarili v kar se da »avtentični« podobi, ki obuja duha kavarniških koncertov in plesnih večerov, tako značilnih za prvo polovico ter sredino minulega stoletja. Prav posebno mesto, na samem koncu predstave, je našla tudi Larina pesem. Zvenela je v srbščini ter v priredbi, ki se je povsem naslonila na izvedbo legende jugoslovanskega jazza Nade Knežević ob Sekstetu Vladimirja Radojčića. Ravno to ploščo, ki jo je že ob prvem poslušanju navdihnila in zaznamovala, je Lara Jankovič, kot smo izvedeli, dobila za darilo od očeta, ki mu je posvetila svojo tokratno izvedbo.

Pesem za Laro – ujetnica časa je izvirna, komunikativna, tehnično in umetniško dodelana ter koherentna stvaritev, vsekakor vredna ogleda.

Za celotno predstavo je bil značilen tesen preplet avtoričine življenjske zgodbe s Pasternakovo – skrito v njegovem romanu ter pojasnjeno v spominih njegove ljubice Olge (Lare). Zato ne preseneča intimen, avtobiografski značaj predstave, s katero je Lara Jankovič vzpostavila iskren, neposreden stik z občinstvom. Pri tem je, poleg njenega igralskega prispevka, ključno vlogo odigrala ravno glasba. Izrazito lepo in učinkovito oblikovani kostumi ter svetlobni efekti so poskrbeli za ustrezno vzdušje. Inštrumentalna zasedba je bila vrhunska, uigrana, glasbeniki so muzicirali srčno, iskreno, strastno, zato so, skupaj s solistko, oblikovali izjemno privlačen in ekspresiven nastop. Ruske romance danes navadno doživljamo kot nekakšne klišeje, ki jih v filmih uporabljajo za hitro in učinkovito obujanje asociacij na vse, kar je ruskega. Kljub temu da so v določenem obdobju (predvsem v 50-ih in 60-ih letih) uživale izjemno priljubljenost tudi v Jugoslaviji, jih danes le redko slišimo v živi izvedbi ter v tako avtentični, žlahtni podobi, v kakršni smo jih slišali tokrat. Lara Jankovič in člani kvarteta so jih v predstavo vpletli kot njen najvitalnejši del ter jih predstavili kot samostojno, estetsko izoblikovano glasbeno zvrst, ki združuje prvine ruskega ljudskega izročila s tokovi zabavne glasbe prve polovice 20. stoletja. Njihove izvedbe so povsem primerljive z enkratnimi in legendarnimi izvedbami ruskih romanc, ki sta jih pred več kot pol stoletja z Ansamblom Dušana Radetića posnela Olivera Marković in Dušan Jakšić.

Lara Jankovič je s strastnostjo in prepričljivostjo igralskega in pevskega nastopa, po posrečenem naključju pa do neke mere tudi po barvi samega glasu, obudila asociacijo na pevske interpretacije Duše Počkaj, na katero se je gotovo obrnila po navdih. Nikakor pa je ni poskusila posnemati – namesto tega je izbrani zgodbi vdihnila lastna čustva, asociacije in reminiscence. Kljub temu da se asociacije in primerjave kar same ponujajo, ugotavljam, da niso ne poštene ne potrebne – pričajo le o navezovanju Lare Jankovič na dragoceno, danes komajda še prisotno tradicijo »kavarniških«, kabaretskih nastopov in z njimi povezanega glasbenega sloga, ki pa je pravzaprav dragocen del naše (evropske) kulturne polpreteklosti in identitete. Predstava Lare Jankovič v kontekstu trenutnega plehkega in povsem napačno, nepravično vseobsegajočega sovraštva do vsega ruskega opominja na enkratno globino, bogastvo, univerzalno človečnost in preprosto na lepoto ruske kulture in umetniške tradicije. V časih politične, družbene, zdravstvene, ekonomske, medijske in moralne krize ne smemo pozabiti: umetnost je ena redkih človeških dejavnosti, ki s svojo čistostjo ohranja vrednote visoko nad naštetimi prekletstvi ter plemeniti človeški obstoj. Vso predstavo je prisoten ženski glas: glas Lare Jankovič – pripovedovalke, pevke. Glas Ženske. S tem glasom govorita tako Olja in Borja kot tudi Lara Jankovič sama. Pesem za Laro – ujetnica časa je izvirna, komunikativna, tehnično in umetniško dodelana ter koherentna stvaritev, vsekakor vredna ogleda.

II.
Evelin Bizjak

V ljubezensko zgodbo, podano s perspektive Olge Ivinske, ljubimke Borisa Pasternaka, ki je postala prototip glavne junakinje njegovega romana Doktor Živago, igralka in pevka Lara Jankovič vstopa prek avtobiografskega pripovednega okvirja, s katerim nasnuje osebne razloge za to gledališko-glasbeno realizacijo. Priredba, ki jo je po motivih iz knjige Leta s Pasternakom napisala Simona Hamer, razgrne Olgino življenje vse od trenutka prvega srečanja s Pasternakom, nato pa mu prek prizorov aretacije, zaslišanj, naporov prisilnega dela v taborišču, ljubezenskih snidenj in pisanja romana sledi še po Pasternakovi smrti; vse do zakasnelega prevzema Nobelove nagrade, ki avtorja končno izvije izpod političnih pritiskov in tako utemelji njegovo pisateljsko veličino, s tem pa tudi nagradi Olgino dolgoletno žrtvovanje in zvestobo. Navkljub izkušnjam nasilne oblasti Sovjetske zveze in nehvaležne pozicije ljubimke se Olga vlogi podporne in sočutne ženske nikoli ne izneveri: tako jo spoznavamo predvsem relacijsko, prek odnosa, ki zanemarja vse tiste aspekte Olginega življenja in osebnosti, ki jim ne dominira ljubezen. Če je priredba nekoliko pretirano zavezana idealizaciji, ki avtorja mistificira celo do točke »boga«, pa se spretno dotika prikaza družbenopolitičnih okoliščin izdaje Doktorja Živaga, ki je bil zaradi kritike stalinizma in neskladnosti s prevladujočo doktrino socialnega realizma v Rusiji izdan šele trideset let po avtorjevi smrti.

Režija dosega neobteženo dinamično razplastenost, ki tudi na vizualni ravni uvaja z glasbo skladno liričnost.

Prek integracije zvočnih efektov, ki jih v živo ustvarjajo glasbeniki, uspe režijska postavitev Yulie Roschine pripoved nadgraditi z močnimi atmosferami. Hkrati pa efekte uporablja tudi za to, da znotraj minimalistične scenografske postavitve kreira časovno-prostorske prehode, ki jih Lara hkrati vzpostavlja z različnimi akcijami in menjavanjem kostumografskih elementov (nadevanjem različnih rut, pokrival). Režija dosega neobteženo dinamično razplastenost, ki tudi na vizualni ravni uvaja z glasbo skladno liričnost. Tako ustvari prostor za Larino ekspresivno igro, ki vsebino podaja ob spretnem prehajanju med pripovednimi delci in utelešenjem protagonistke. Nihanje med različnimi pripovednimi principi in emotivnimi stanji postane ogrodje, v katero se umeščajo Larini sestopi v tradicionalne ruske pesmi. Te so v zgodbo umeščene premišljeno, saj se prav na trenutkih zgoščenih emocij prelijejo v občutenjsko komplementarne melodije.