Kabaretna opera v enem dejanju z naslovom Španska vas je nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča (SKGG) s SNG Opera in balet Ljubljana, ki je predstavo tudi gostila v svoji Dvorani -3. Ta je bila tudi na drugi ponovitvi, tako kot na prvih dveh produkcijah, povsem razprodana. A vendar to dejstvo ne preseneča, kajti SKGG ima svoje zvesto občinstvo, ki ve, da od tega, v našem prostoru enkratnega, gledališča lahko pričakuje vedno več. Sodelavci SKGG so tudi s pričujočo predstavo ta sloves samo še utrdili. Kabaretna opera Španska vas je izrazito satirično delo, ki na komičen način podaja ostro kritiko malomeščanske mentalitete, kakršno lahko v vseh njenih pojavnih oblikah zasledimo tako pri prebivalcih urbanih kot tudi ruralnih okolij širom zahodnega, »razvitega« sveta. Besedilo predstave se močno naslanja na dramo Govedina legendarno Milana Jesiha. V libreto jo je priredil Jure Ivanušič, ki je predstavo tudi režiral. Ivanušič pa je, skupaj z Nano Forte, tudi avtor glasbe Španske vasi. Jesihova Govedina legendarno je parafraza Zgodbe o Ferdinandu ameriškega pisatelja Munroja Leafa, ki je nekakšna basen, v kateri so stereotipni predstavniki družbe predstavljeni kot živali, s katerimi pogosto upodabljamo klišejske značajske poteze takih likov: od opravljivih kokoši in zbadljivih čebel do trmastega osla župana, glasne, a plitve novinarke gosi, samovšečne bogate prasice in njenega prilizniškega prasca do ambicioznih mladih bikov in lenega vola ter povzpetniške, a nič kaj modre krave. S tem je predstavljen poenostavljen, a toliko učinkovitejši prerez celotne družbene lestvice, v katero so vpeti predstavniki tako mestnega kot tudi podeželskega okolja.

Iz enkratno razgibane, prepričljivo komične, a hkrati večplastno povedne režije je bilo razbrati navdušenje Jureta Ivanušiča nad vsebino dela ter njegovo posrečeno vizijo predstave, ki zbode, preseneti, šokira, gane in nasmeje slehernega gledalca. Z Nano Forte sta zgodbo ovila v razgibano glasbo, katere eklektična slogovna podoba tesno sledi vsebini besedila ter ga ne le podpira, temveč v celoti vodi ter mu narekuje tempo. Ker je uspešnost komedije v veliki meri odvisna od ustreznega tempa oziroma »tajminga«, je treba toliko bolj ceniti glasbo, ki ta tajming ureja oziroma odreja. Zato gre prav posebna pohvala ne le skladateljskemu tandemu, temveč tudi dirigentki Ani Erčulj, ki ji je bila zaupana niti malo lahka vloga. Izkušena glasbenica (muzikologinja, pevka, zborovodja in dirigentka) se je na ta izziv odzvala z natančnostjo, vživeto interpretacijo ter zanesljivimi navodili, namenjenimi izvajalskemu aparatu. Tega tvori – za SKGG značilno – relativno majhna, a toliko bolj z odgovornostjo in pričakovanji »obremenjena« zasedba. Komorni ansambel SKGG so tokrat tvorili Petra Vidmar na tolkalih (timpanih, vibrafonu, činelah), Luka Mlejnik Železnik na prečni flavti, trombonist Tine Plahutnik, violončelistka Neža Verstovšek in pianist Tim Jančar. Igrali so sproščeno, uigrano, temperamentno ter partituro s svojim nastopom predstavili v najboljši možni luči.

Glasba Nane Forte in Jureta Ivanušiča je všečna, dostopna in močno izrazna. Odlikujejo jo močni slogovni kontrasti, ki nihajo od sodobne glasbene govorice, pogosto na meji tonalnosti ali onstran, do jasnih vplivov jazza (predvsem ragtima in swinga), citatov Mozartove Male nočne glasbe in Albenizove Legende (Asturias) ter parafraz ritmov flamenka in bolera, ki nas z učinkovitostjo zlahka prepoznavnega klišeja prestavijo v areno za bikoborbe – enega izmed ambientov dogajanja opere.

Solistični parti so bili zaupani nekaterim izmed najboljših slovenskih pevk in pevcev predvsem mlajše generacije, pri tem je vsakemu solistu pripadlo več vlog. Sopranistka Katja Konvalinka je (kot običajno) zablestela – tako kot ena izmed kokoši, ena izmed čebel, predvsem pa kot hihitava samovšečna gosja novinarka, ki o škandalih poroča za tabloide. Z zavidljivo vsestranskostjo, dovršenim vokalom ter toplino vživetosti v vlogo kravje matere je očarala Inez Osina Rues. Temperamentna in opremljena z močnim glasom ter igralskim talentom, se je predstavila tudi mezzosopranistka Ireneja Nejka Čuk, ki je briljirala v vlogi hladnokrvne kapitalistične prasice. Pravi zaklad slovenskega opernega sveta pa je vsekakor Klemen Torkar, čigar toplo blesteči, prepoznavno in očarljivo nazalni, pretresljivo močni glas ter enkratni talent za interpretiranje komičnih vlog v našem prostoru nimata primere. Na kožo so mu bile pisane prav vse vloge, od enega izmed mladih bikov in petelina do enkratno življenjskega, nadutega, a prikupno naivnega župana osla. Baritonist Rok Bavčar je prepričal s prikupnim igralskim nastopom in zavidljivimi glasovnimi sposobnostmi kot eden izmed bratov bikov, a najbolj agresivno pubertetniškega med njimi, ob njem pa tudi pohlevnega prasca – partnerja velike prasice – je upodobil Lovro Korošec. Mladi baritonist se je razvil v enkratno šarmantnega in karizmatičnega, glasbeno trdno podkovanega interpreta, ki se je povsem predal svojima vlogama ter podal interpretacijo, ki je bila paša tako za oči kot ušesa. Enako bi lahko rekli tudi za mladega basista, ki sta mu bili zaupani dve značajsko povsem nasprotni vlogi: Blaž Stajnko je z nesluteno prepričljivostjo in prilagodljivostjo upodobil tako lenega vola, nekakšnega komentatorja, ki se od dogajanja distancira z lastno nepomembnostjo, kot tudi bikca Ferdinanda, ki bi ga lahko razumeli tudi kot osrednjo vlogo predstave. Stajnko ga je upodobil v vsej njegovi večplastnosti in razvoju njegove osebnosti, ki jo je ponazoril s sproščenim, a dodelanim odrskim nastopom pa tudi z mogočnim, močno izraznim in tehnično zanesljivim glasom.

Prikupno vizualno podobo predstave, ki z minimalnimi sredstvi doseže maksimalni učinek, sta oblikovala zvesta sodelavca SKGG – scenograf Jaro Ješe in kostumografinja Anjana Pavlič. Scenske elemente je izdelal Avguštin Gales, za svetlobne učinke pa je poskrbel Aleksander Pešec. Tako dosežena vizualna podoba, ki tudi iz nekoliko neustrezne (predvsem neugledne pa tudi akustično nerodne) Dvorane -3 izvabi želeni učinek, je povsem uspešno podčrtala glasbeno podobo predstave. Glasba Nane Forte in Jureta Ivanušiča je všečna, dostopna in močno izrazna. Odlikujejo jo močni slogovni kontrasti, ki nihajo od sodobne glasbene govorice, pogosto na meji tonalnosti ali onstran, do jasnih vplivov jazza (predvsem ragtima in svinga), citatov Mozartove Male nočne glasbe in Albenizove Legende (Asturias) ter parafraz ritmov flamenka in bolera, ki nas z učinkovitostjo zlahka prepoznavnega klišeja prestavijo v areno za bikoborbe – enega izmed ambientov dogajanja opere. Prikupno ilustrativna glasba, močno opremljena z jasno berljivimi simboli in aluzijami, zlahka nagovori poslušalca, hkrati pa celotno izvajalsko zasedbo postavi pred zelo zahtevno, a hvaležno nalogo: vsakemu izmed solistov in članov komornega inštrumentalnega ansambla ponuja priložnost, da zacveti pod lučjo žarometa ter izpostavi svoje najboljše poizvajalske adute.

Španska vas je simpatična, zabavna, a nikakor ne pretirano lahkotna ali površna predstava, ki gledalcu postreže z zvrhano mero smeha, a ga tudi sooči s kritiko, v kateri vsak zagotovo prepozna vsaj delček sebe, vsekakor pa marsikoga iz lastnega življenjskega okolja. Zato je zaradi svoje enkratne umetniške izvirnosti Španska vas posebnost v slovenskem opernem okolju in obenem zgolj še ena izmed primerljivo izvirnih in očarljivih uspešnic Slovenskega komornega glasbenega gledališča.