Kabaretska forma razvedrilo in smeh prepleta z bodljajočo ostrino satire, kar ji omogoča, da nesluteči gledalki in gledalcu med zabavanjem bolj ali manj prikrito podtakne družbenokritične vsebine. Umetniške postopke, ki so razumljeni kot popularni, celo nizkotni, sprevrača in subverzira, jih razpira in dekonstruira ter vanje poleg refleksije naseli tudi pritajeno upanje na spremembo. Izvirno dramsko besedilo Jere Ivanc z naslovom #punceinpolpunce z medigro med zgodbo igralk, ki v času pandemične karantene dežurajo v teatru, in med istoimenskimi vlogami, na katere so se pripravljale, s poetizirano ambivalentnostjo časovne zanke še razpira prostor oziranja v prihodnost. Priredba v režiji Ivane Djilas in dramaturgiji Jere Ivanc pa ga popolnoma splošči, kljub obilju in natrpanosti samega odra (scenografija Sara Slivnik), ter feminizem kot inherentno lastnost prej približa posplošenemu, a praznemu pridevniku, za katerim je le malo udejanjanja, ki bi nadgradilo prvo linijo feminističnega branja že pretečene zgodovine in preseglo njegovo prezentacijo.

V neki temni luknji, v fiktivnem in nedoločenem, morda celo neobstoječem in brezčasnem prostoru-času, posamezni scenografski elementi ustvarjajo mini kontekstualna vesolja za vsako dramsko osebo. Z lučkami ovenčan lok za Dolores, kip Matere božje Saše Pavček, pozlačen okvir slike za Delacroixevo Marijano Nine Valič, lesena lestev nesojene nobelovke in kozmografinje Vere v igri Silve Čušin, pianino lepe Vide Mie Skrbinac pa kovinski drog lepe Helene, ki jo upodobi Maša Derganc … To kaotično eksplozijo svetov, organsko poroznost različnih okolij, odseva tudi notranja dramaturgija, ki enotnost prostora izkoristi za mehko in kolažirano prehajanje med posameznimi sklopi prizorov, ki so ožje omejeni na dva ali tri dramske like. Skelet kabareta, ki ga uvodoma napove Iva Babić v vlogi papeža Ivane, tudi emceeja, se postopoma razkroji zaradi vedno bolj zaostrenih in konfliktnih odnosov, že skoraj barom in točilnicam primernega diskurza petelinjenja, pametovanja in obsojanja, ki mu ubežita le Vera in Nataša Živković kot olimpijska tekačica Stana. Nadrobljeni dialogi teh sedmih historičnih figur postopoma razodevajo paleto krivic in trpljenja, ki so jim bile usojene zaradi njihovega družbenega in/ali biološkega spola, a nebogljeni poziciji žrtve vztrajno nasprotujejo s samorefleksijo lastne deprivilegiranosti. So ženske, ki (z izjemo Marije Sedem žalosti) prepoznavajo družbene okoliščine in zgodovino patriarhata ter v svojih biografijah mnogokrat skrivajo dejanja nasprotovanja, upora, zametke revolucije. V teh uporniških potezah uprizoritev zgradi svojo satirično-komično noto, s katero komentira in vzpostavlja jasen odnos do zgodovine patriarhata, ki je marsikatero od oseb preprosto utišal, povozil in zatrl, jo izoblikoval v pasivno mater, lepo usodno objektivizirano muzo ali pa trpečo ikono. Simplifikaciji niso ubežale niti fiktivne ženske iz žanra dramatike, s katerimi se srečujemo v repertoarjih. 

Nadrobljeni dialogi teh sedmih historičnih figur postopoma razodevajo paleto krivic in trpljenja, ki so jim bile usojene zaradi njihovega družbenega in/ali biološkega spola, a nebogljeni poziciji žrtve vztrajno nasprotujejo s samorefleksijo lastne deprivilegiranosti.

Kolektivna igra ansambla na sledi samemu besedilu preklaplja med dvema registroma, kjer spolirano in poštirkano, idealizirano in družbeno zaželeno impresijo prekinja včasih prostaški, jezen, izpoveden in sočen jezik, ki priča o siceršnji polnosti in kompleksnosti vsakega izmed likov. Ti si končno lahko vzamejo prostor, čas in našo pozornost, da izpričajo krivice, ki so se jim zgodile, da naslikajo konflikt, ki je v središču ženske kot konstruiranega drugega in ženske kot zasebne osebe z mislimi, željami in idejami, ki pa so vztrajno utišane. A v razdrobljeni dramaturški liniji se monologi in dialogi pomešajo z nekaj melodično vedrimi in vsebinsko melanholičnimi songi, večplastnost in (revolucionarna) moč pa se porazgubita med najpreprostejšimi, a dobro zaigranimi in izvedenimi komičnimi postopki, ki zagotavljajo smeh občinstva. Tako se zbanalizira marsikateri presenetljiv in poantiran premislek o zankah in razvojnih težavah četrtega vala feminističnega gibanja, kjer sam tekst na primer polemizira in pohvalno nasprotuje prepričanju o transfobni frakciji, ki diskriminira transspolne ženske. Feministična podlaga predstave, ki pa zamre brez kakršne koli vznesene angažiranosti in v svet pošilja le majcene drobce klicanja po enakopravnejši prihodnosti.

Kot programska poteza je uprizoritev #punceinpolpunce predvsem informativno-razvedrilna in v svoji sporočilnosti nekompleksna in neambiciozna, četudi razvije nazorno in razločno odklonitev patriarhalnega narativa zgodovinjenja. Če izvirno dramsko besedilo še zariše potencial nekega boljšega jutri, upanja, iz katerega izvira tako historični kot sodobni feminizem, predstava izzveni ob trpkem vzdušju skorajšnje predaje in pridušene sprijaznjenosti. Ogrodje kabaretske forme primarno izkoristi za prezentacijo in parodijo, pa tudi kot argument za raztreseno mozaičnost, vendar si pri tem ne upa seči dalje od še vedno všečne in ne preveč radikalne pozicije. Neulovljiv svet, v katerem se nahajajo Vera, Stana, Helena, Vida, Ivana, Marijana in Dolores kot odsevi neke boleče preteklosti, sterilizira malodane vse resnično drzne elemente kabareta (ki je v svoji polnosti dobro zastopan na alternativni metelkovski sceni) in se zaustavi tam, kjer se pot k spremembi šele začenja.