Kaj pomeni biti človek – ne abstraktno, filozofsko, ampak čisto konkretno, vsakdanje, prizemljeno? Kaj pomeni biti mlad – danes, tukaj? Kje se danes dogaja gledališče in kdo je tisti, ki ga ustvarja? Katere prostore odpira, katera vprašanja? Kdo (se) izreka, kdo posluša?
V predstavi Pravica biti človek, ki je več kot pol leta nastajala v okviru Gledališkega laboratorija LGL, sodeluje 19 mladostnikov med 12. in 17. letom. Izhodiščna ideja je bila raziskovati odnos mladih do splošno priznanih človekovih pravic; med procesom je »splošnost« vedno bolj bledela in se umikala individualnim zgodbam nastopajočih. Predstava je tako intimna podoba generacije, ki po eni strani odrašča v dobro varovanih družinskih okoljih, po drugi pa vstopa v svet kaosa in popolnoma novih negotovosti, s katerimi je bilo prejšnjim generacijam prizaneseno. Poglablja se v njihovo razumevanje dovoljenega in sprejemljivega, družbene in osebne odgovornosti ter medosebnih odnosov. Ne ukvarja se s splošno priznanimi »pravilnimi« odgovori na aktualna družbena vprašanja, ki jih mladi večinoma dobro poznajo; jasno jim je, kaj je politična korektnost, vejo, kako se izražati, da ji bodo zadostili. Predstava skuša seči globlje, na raven njihovih osebnih strahov, želja, upanj, krivde, jeze; glasu jim ne daje zato, da bi govorili, kar od njih pričakujemo, ampak da bi povedali tisto, kar navadno zamolčijo.
