Mogoče bi morali na svet zreti z otroško preprostostjo. Mogoče bi morali otroke končno obravnavati kot polnopravne ljudi, sposobne resnih odločitev in refleksije družbenih problemov. Mogoče bi morali kdaj pomisliti, da tudi mi ne vemo vsega, še manj pa smo rešili kakršenkoli problem. Te »morda« vpleta med gledalce predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, Kralj Matevžek Prvi (režija Anja Suša), ki je nastala po dramatizaciji (Ana Duša) skoraj sto let stare otroške knjige Poljaka Janusza Korczaka.

Njena starost nikakor ne pomeni, da so teme demokracije, razmerij moči, vladanja kakorkoli zastarele. Najbrž na žalost nikoli ne bodo. Predstava se je loteva na več nivojih. V samem tekstu, igri ter z zamenjavo vlog med publiko. Starši so postavljeni v vlogo otrok, otroci pa v vlogo odločevalcev, pobudnikov, ministrov. Ravno tu pride do izraza otroška neposrednost in preprosta logika, ki odraslim da misliti o (nepotrebni) kompleksnosti sveta, ki ga ustvarjajo. Otroška publika je tako soustvarjalka predstave, predstava pa deluje tudi kot nekakšna učna ura, saj se ne odpove poučevanju in usmerjanju. Največkrat prek pripovedovalca (Primož Ekart) obravnava tudi teme teatra, ki so predstavljene prek komentarjev, jasno napovedanih didaskalij in »izstopov« igralcev iz vlog.

Igra teži k predstavljanju in ne podoživljanju ter tako ustvarja distanco potrebno za (racionalen) razmislek, refleksijo predstave in vedno aktualnih družbenih tem. Takšno formo podpirajo tudi enaka oblačila igralcev, ki ne označujejo likov, ti so (pretirano) označeni prek gest, ki zrcalijo tipizirane karakterje, vendar so na žalost nekatere preveč zbanalizirane. Tudi scena je minimalistična in predstavlja predvsem teater kot prostor možnosti odslikave, prikaza neke nedoločene splošne države v nekem nedoločenem času. Gledalec lahko brez težav umesti svoje znanje sodobne zgodovine in sodobnosti v nastavljen okvir.

K sodobnosti nenazadnje napeljujejo tudi precej presenetljivi glasbeni vložki sodobne zahodnjaške pop kulture (s precej pomenljivimi besedili). Še bolj presenetljiv pa je podatek, da so te komade predlagali otroci/udeleženci delavnic, s katerimi so si ustvarjalci pomagali pri postavljanju predstave. Malce starčevsko in sitnobno se lahko zamislimo, ali so otroci, ki izberejo komade kakršni so Sucker for Pain in Royals, res tisti nedolžni tipizirani otroci. Na drugi strani pa (zmeden in ponesreči neusklajen) partizanski zbor, ki prepeva dobre stare nedolžne Kekčeve pesmi in Srečo na vrvici …

Sporočilo predstave se zdi jasno, njen namen je pozvati k preprosti, otroški ljubeznivosti in iskrenosti. Vendar med naslavljanjem premnogih problemov se nekaterim od njih predstava ne posveti dovolj (sicer to načeloma ne vpliva na tok predstave). Recimo problem vojske in vojne, ki je še kako aktualen in problematičen. Zdi se, da vojna izkušnja ne zaznamuje Matevžka (Voranc Boh). Nikjer ni poudarjeno, da gre v vojni pravzaprav za pravo ubijanje, čeprav naj predstava načeloma ne bi imela problemov z naslavljanjem težkega, morečega, žalostnega. Vsaj glede na konec, ki ni srečen. Je pa res, da je tudi konec, ki se zgodi prehitro, celo površno, težava te predstave. Pesimističnega konca ne naslovi z dovolj pozornosti, s čimer si pride v navzkriž z interesom dojemati otroke kot razumne ljudi sposobne refleksije o svetu.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/