Predstava Bi se gnetli na tej metli? je že tretja uprizoritev slikanic izjemno uspešne avtorice Julie Donaldson in ilustratorja Axela Schefflerja v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Tako kot Zverjasca in Zverjaščka jo je režiral gledališki in lutkovni režiser Jaka Ivanc. V predstavi Bi se gnetli na tej metli? nadaljuje s formo, začrtano v prejšnjih dveh uprizoritvah istih avtorjev, torej prepletanjem barvite likovne podobe z duhovito rimanimi besedili, songi (lutkovni muzikal) ter s to značilno podobo nadaljuje neke vrste brand, ki ga ustvarjata tako prejšnji uprizoritvi kot same slikanice, ki so že same po sebi velike uspešnice.

Duhoviti prepesnitvi originalnih rim v slikanicah in dramskem tekstu se gre zahvaliti Milanu Deklevi, ki ustvarja izjemno duhovito okolje, temelječe na besednih igrah, zabavnih opisih situacij in nekaterih rahlo stereotipnih odnosih. Ravno prav hudomušni teksti so ena najpomembnejših sestavin uspešnosti te predstave, saj se režiser močno opira nanje in na njih gradi tudi komičnost situacij. Navezava pa je včasih tako dosledna, da pomislimo na podvajanje informacij na odru, ko liki z besedo še dodatno opisujejo, kaj počnejo, čeprav nam o tem govori že vidna informacija. Vendar tudi ta očitek ni popolnoma umesten, saj v večjem delu predstave v bistvu gledamo vloženo zgodbo, ki sta jo, kot nam zaupata na začetku, doživeli čarovnica in mačka.

Kot pripovedovalki si torej lahko med jedrnim delom predstave privoščita tudi tretjo osebo za prvoosebna dejanja. Tretja oseba pa preide v govor tudi drugih likov, o katerih je bilo najprej zastavljeno pripovedovanje, torej se funkcija pripovedovalca kar nekako razširi, medtem ko še vedno sledimo tudi prvoosebnim dialogom. To najbrž izhaja ravno iz natančnega sledenja tako zaprti formi, kot je rimano besedilo, ki vsebuje opisovanje pripovedovalca in dialoge likov. Taki formi je najbrž sledil tudi Dekleva, ko je pisal dodaten tekst za dramatizacijo. Prepletenost besedila in dogodkov na odru pomeni tudi prepletenost besedne in situacijske komike. Slednja se večinoma nanaša na dramaturgijo predstave, ki je večini jasna že ob prvem zapletu – izgubi klobuka, in se močno navezuje na knjižno predlogo. »Vložena zgodba«, ki jo spremljamo večji del predstave, je ciklično oblikovana, kar je posledica formata zgodbe home-away-home, njegovo bistvo je v tem, da z odhodom od doma glavni lik doživi dogodivščine in se z bogatimi izkušnjami vrne domov.

Songu, ki pritegne pozornost publike in napolni prostor z energijo, sledi zaplet (izguba predmeta čarovnice Štrige – igra jo Alenka Tetičkovič), sledi prekinitev songa in suspenz v dinamiki predstave (lahko bi rekli moment zamrznitve, ki ustvari napetost in pričakovanje), spust na tla in iskanje izgubljenega predmeta (torej reševanje problema), nato srečanje z novo živaljo, ki se, kljub nasprotovanju mačke pridruži na metli, in na koncu spet polet, pa znova izguba predmeta … Monotonost, ki bi morebiti lahko nastala zaradi ponavljajočih se sekvenc, uspešno razbijajo karakterno dodelani liki lutk, ki popestrijo vsak pristanek in iskanje izgubljenega predmeta. Animacija mimično-namiznih lutk je korektna, za kar so odgovorni animatorji Martina Maurič Lazar, Iztok Lužar, Maja Kunšič, Gašper Malnar in Lovro Finžgar.

Že omenjeni dobro izdelani karakterji pa se zrcalijo tudi v gibalnih posebnosti določene lutke – najočitnejši primer tega je pes, ki s svojim gibanjem (hojo in mahanjem s prednjimi tačkami) ter govorom, deluje nekako simpatično pobalinsko. So pa karakteristike posameznih likov usklajene s splošnimi predstavami o »karakterju« živali. Pes je torej živahno in srečno bitje, ptica je usmerjena bolj lirsko-melanholično, mački bi lahko pripisali introvertiranost (ne strinja se z deljenjem metle) in žaba nekako ne najpametnejša (čeprav se, poučno, to ob koncu izkaže za napačno sklepanje), vendar dobra.

Lutke publiko nagovarjajo tudi prek svoje likovnosti. Njihovo podobo je, tako kot podobo Zverjasca in Zverjaščka, oblikoval Natan Esku. Kot lutkovna tehnika tudi vizualna podoba nadaljuje vzpostavljen brand Julie Donaldson v okviru LGL. Likovne predloge za lutke iz živo barvne pene se ravnajo po podobah v slikanici, vendar so uspešno prilagojene specifikam animacije mimično-namiznih lutk. Mehak material jim da nekakšno nežnost, žive barve, ki se skladajo z živobarvno kostumografijo Barbare Stupice, pa igrivost, kar nedvomno učinkuje na otroško publiko. Zaradi tega vse lutke izpadejo pozitivno naravnane in vesele, kar povzroča rahle preglavice v trenutkih, ko bi morale izražati čustva žalosti, velike oči pa še vedno žarijo. Tudi grozni zmaj zaradi svoje likovnosti in kljub namrščenim obrvem ne izpade ravno grozen in zastrašujoč.

Poleg barvitosti, vedrine in dobrega teksta predstava stavi tudi na izjemno tehnično podporo in posluh za detajle, ki pa niso odvečni (tako ima recimo detajl letala tudi svoj komični moment nerealnega obrata v zraku kot reakcijo na pojav groznega zmaja). Pri teh detajlih oz. animaciji scenskih elementov se pokaže usklajenost tehnične ekipe, ki jo sestavljajo Jernej Remše, Alojz Milošič, Slobodan Ilić in Luka Moškrič. Ne upravljajo pa samo z detajli, ampak s celotno precej zapleteno scenografijo (v zasnovi Jake Ivanca, Barbare Stupica, Žige Lebarja in Zorana Srdića), ki gledalce popelje v višave leta na metli in magične čarovniške trike lebdečih stvari.

Pri tem je zanimiva iznajdljiva raba lutkovnega odra z osvetljenim okvirjem. Ta zaradi dobro premišljenih scenskih specifik učinkovito postavi v prvi plan barvito dogajanje, v črnino skrite animatorje lutk in animatorje scenskih elementov pa zamaskira v nemoteče in skoraj nevidno, nevtralno ozadje, zato se lahko skoncentriramo le na lutke, animacijo in igralko. In zgodbo. Ter njen pomen, ki nas uči spoštovanja drugih, drugačnih ter sodelovanja, saj lahko z njim dosežemo ne samo popravilo stare metle, ampak celo nadstandardno, skorajda kraljevsko rezidenco na metli, kjer je dovolj prostora za vse na mehko oblazinjenih sedežih, ki nas popeljejo v nove pustolovščine. Zabavna, poučna in dobro izdelana predstava, ki prebudi igrivost v nas, ne glede na starost. Tako rekoč malo manj kot uro smeha in popevanje songov še v naslednjih dneh z mislimi na prikupne majhne like, v barvitem svetu čarovniških trikov, od katerih je iskreno sodelovanje najpomembnejše. Torej, bi se gnetli na tej metli? Ja, z veseljem!

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajoi lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/