Otroci do drugega-tretjega leta življenja in prvega-drugega »zakaj« si ne delajo skrbi ne z zgodbo in njenim razvojem ne s tem, kaj se je zgodilo prej in kaj kasneje, zakaj (ah, ta zakaj, ki se mu ne moremo upreti) se je nekaj zapletlo tako, kot se je, in kako se bo razpletalo … ampak gradijo lastne svetove in okoliščine okrog vizualnih in avditivnih fenomenov in presenečenj. Tako vidimo, kako lahko zgodba v uprizoritvi za male gledalce dobro služi avtorjem (kot nit, ki drži predstavo skupaj) ali staršem (kot nit, ki vzdržuje pozornost), ne pa tudi otrokom. To Miha Golob, avtor in režiser predstave Akvarij, s pomočjo dramaturginje Mojce Redjko, ve. Ustvaril je izredno privlačen svet, prepoln finih presenečenj, v katerem zgodba nima pomembnega mesta. Če že moramo, jo lahko označimo kot (formativno) potovanje jajca od njegovih začetkov do prehoda v črno račko, evolucijo v malem. No, ampak ni nujno. Pa bomo, kot vsi pravi pleničkarji, izključili tematski zakaj in se prepustili scenski igri oz. vizualnemu kaj in kako.
Predstava se odvija v akvariju kot zaprtem, a prozornem prostoru, ki akterjema daje občutek gotovosti, gledalcem pa možnost uvida v ta svet zaigrane realnosti. Glavni akter je jajce, ki se (s pomočjo magneta) premika, giblje, skače in nori v svojem malem kraljestvu. Družbo mu delajo različni mali predmeti, kot so kozarci in kulise, ki jih izvajalci rišejo po stenah akvarija, ter stopnice, ki jajcu gradijo prostor eksistence in igre. Dodatno dimenzijo predstavi daje voda, ki jajcu omogoča, da se potaplja in plava, in katere dinamika, nemir in gostota ustvarjajo drobne zaplete ter avtorju in izvajalcem pomagajo snovati nenehna presenečenja.
Izvajalci so to počeli izredno vešče, prostor igre menjavali s pomočjo učinkovite svetlobe in barv, ki so se mešale v vodi, ter z raznimi predmeti spreminjali igro, dramaturgije predstave pa niso gradili okoli klasične zgodbe, temveč s pretakanjem in gradiranjem vizualnosti ter s tem tudi igre.
Tako je vizualnost postala izvor in cilj predstave, element grajenja zgodbe in igre oziroma ključ ustvarjanja in branja celote. Prav na vizualnost, poleg glasbe, se malčki v gledališču najmočneje odzovejo in se z njo povezujejo, kar je pokazala tudi publika na izvedbi na festivalu Lutke, ki je prestavo zelo pozorno spremljala z občasnimi, dobro razporejenimi vzkliki čudenja in navdušenja.
Pomembno vlogo v predstavi sta odigrala Miha Arh in Gašper Molnar, ki sta igro občutljivo vodila tako, da sta na začetku ustvarila duhovito povezanost z otroki, potem pa se odmerjeno umikala v drugi plan in po potrebi prihajala v prvega. Prav tako sta se zelo natančno dopolnjevala in prepletala v nalogah animacije akvarija, ne da bi svoj ritem vsiljevala igri in vodi, temveč sta se prepuščala njenim valovom in ritmu ter uspešno vanj potegnila tudi otroško publiko. Na ta fini, neagresivni in elegantni dinamični ritem vode se je odlično navezala glasba (Miha Arh), temelječa na iskanju zvoka in ritma, namenjenih otrokom. Avtorica učinkovite gole scene z akvarijem kot izvirnim vizualnim čudom je bila Larisa Kazić.
Za konec: Uprizoritev Akvarij je z vizualnostjo kot osnovnim ciljem predstave odličen primer gledališkega razumevanja ciljne publike – otrok. Učinkovita, privlačna in dramaturško odlično oblikovana predstava malim (in velikim) gledalcem nudi 30 minut čistega zadovoljstva.
***
V sezoni 2018/2019 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.