Snežna kraljica Lutkovnega gledališča Maribor se s svežim in zelo zabavnim spojem natančne vizualnosti in privlačne zvočnosti odmika od običajnih gledaliških postavitev znane naslovne pravljice.
Nekoč so za devetimi gorami in devetimi vodami pravljice in lutke pojedle volka, nahranile sedem kozličkov in pomirile tri prašičke, nato pa odšle na sestanek in podpisale pogodbo o večni ljubezni … tako složno so živele srečno do konca svojih dni. Vendar, ali so (bili) gledalci zadovoljni s takim izidom? Včasih so, vendar večinoma ne, zlasti zato, ker si želijo, da bi njihovi otroci videli klasično predstavo, ki sledi originalu, »ker ima vsaka nova generacija pravico do originalne Sneguljčice, Rdeče kapice, Ostržka, Janka in Metke« …
Pravljica, ki se je s svojimi klasičnimi uprizoritvami najbolj zamerila piscu teh nagajivih vrstic, je Andersenova Snežna kraljica, ki ima to smolo, da jo mnogi umetniki vidijo skoraj na isti način – kot veliko, belo in strašno lutko, nataknjeno na leseno palico. Zakaj se te pravljice vseeno tolikokrat lotevajo? Da modruje in kritizira z varne razdalje? Nova postavitev Lutkovnega gledališča Maribor sigurno ne iz tega razloga, saj ni niti malo podobna tovrstnim klasičnim uprizoritvam. Še več, naslovni lik je namreč pojem in ne bela lutka, ki se grozeče vije nad sceno. No, ampak začnimo na začetku …
Režiser Tin Grabnar, z dramaturginjo Nino Šorak, je z znane pravljice odstrl plašč beline, prahu in starosti ter jo z odmikom od konteksta in odvečnih besed preobrazil v izjemno zanimivo igro lutk in zvoka. Uvodni del, prijateljevanje velike sestre Gerde in malega radovednega Kaya, je oblikovan skozi klasično, lepo in natančno igro namiznih lutk, da bi sam zaplet, Kayev odhod v ledeni svet snega in kraljice, preoblikoval kot spoj dečkovih vragolij, nerodnosti in legend ter tako maksimalno omilil učinek slednje. S tem ključ rešitve dobi v roke mala Gerda.
Gerdino potovanje skozi realnost in nerealnost, sanje in domišljijo, Grabnar oblikuje z najbolj abstraktnim umetniškim izrazom – zvokom, ne da bi pri tem zanemaril vizualnost igre. Potovanje skozi zvočne prostore tako ustvarja igra s predmeti, s pomočjo katerih izvajalca ustvarjata ritem in zvok ter hkrati komentirata, parodirata in zamenjujeta besede, ki ustvarjajo zelo privlačno in duhovito igro predmetov. Na ta način se pred gledalcem gradi zaigrani 'radiotelefonski studio', ki demonstrira vizualne potenciale zvoka in zvočne potenciale vizualnosti. Paradoksalno se problem tega dela predstave pojavi, ko se igrivost, ki v nekem trenutku nadvlada govor, stopnjuje in počasi postane sama sebi namen. Gledano celostno bi tako predstava bolje funkcionirala brez nekaterih prizorov samih zvočnih slik, vendar kljub temu manjšemu padcu intenzivnosti mariborska Snežna kraljica deluje zelo sveže, igrivo in zabavno, za kar sta v veliki meri zaslužna izvajalca sama.
V prvem, klasično lutkarskem delu Barbara Jamšek in Miha Bazeljak zelo natančno ustvarita sceno, ki prikazuje Kayevo in Gerdino bratsko-sestrsko ljubezen s strani Kayeve deške radovednosti in igrivosti ter s strani Gerdine dekliške resnosti in občutka odgovornosti do mlajšega brata. V drugem delu duhovito predstavita Gerdo in njeno okolico, postopoma zgrajeno z oživljanjem predmetov, gestiko ter mimiko, ki na publiko učinkuje humorno in igrivo.
Ustvarjalka odlične scenografije Darka Erdelji je za prvi del učinkovito oblikovala krožno sceno, ki jo sestavlja zgolj lesena minimalistična miza, iz katere igralca jemljeta potrebne rekvizite. Ta minimalizem se kasneje preoblikuje v prijeten nered, oblikovan iz uporabnih in manj uporabnih predmetov - od skodelice in vrča, do balona in vodovodne cevi. Tako mir družinske idile iz začetka zgodbe zamenja kaos novonastale situacije. Nevsiljivi in mladostni kostumi Mojce Bernjak ne zasenčijo scene in zgodbe, ampak ustvarjalce na odru postavijo v diskretnost druge ravni.
Če sklenem, Snežna kraljica Lutkovnega gledališča Maribor se uspešno odmika od tradicionalnih postavitev znanih pravljic, saj je oblikovana v sveži in zelo zabavni maniri natančne vizualnosti ter atraktivne zvočnosti.
***
V sezoni 2018/2019 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.