Avtorski projekt Godzilla Tribute Band se sprehaja nekje med uprizoritvijo in koncertom – če bi imel konferansjeja, bi lahko bil tudi kabaret. Bend oziroma kolektiv sestavljajo igralka SNG Nova Gorica Maja Poljanec Nemec, igralec Lutkovnega gledališča Maribor Miha Bezeljak in režiser uprizoritve Zoran Petrovič. Kolektiv v tej postavitvi soustvarja prvič. Že iz samega naslova je dokaj jasno, kaj bo dogodek ponudil – preigravanja zgodb o Godzilli, zloglasni filmski pošasti, ki napade in uniči mesto. Godzilla je seveda metafora za raznorazne sistemske napake, ki uničujejo družbo, najbolj pa prizadenejo malega človeka, ki ga v uprizoritvi predstavlja gospod Kosmič. Oba osrednja lika, Godzilla in gospod Kosmič, sta vpeljana v različnih dramskih situacijah – od songov, lomljenja in žvečenja do animacije kosmičev. 

Scenografijo (soavtorica vizualne podobe je Katarina Cakova) sestavljajo bobni, mikrofon in velika miza, v manj osvetljenem ozadju pa je še kavč, na katerem večino časa preživi Petrovič, ki v rokah drži harmoniko. Poljanec Nemec in Bezeljak, ki izvedeta glavnino dogodka (in to zelo natančno ter duhovito), si predajata pripovedovalsko funkcijo in sta v njej izjemno usklajena. Lahkotno in duhovito predstavljena vsebina, ki sicer nagovarja resne probleme sodobne družbe, kot so vloga in moč posameznika v družbi ter ultimativna zmaga oziroma uničenje sistema z razrednim bojem ali ekološko katastrofo, pa kljub vsemu pušča nekaj odprtih vprašanj predvsem na ravni zasnove in strukture. Prizori med seboj niso nujno neposredno povezani, praviloma se sicer navezujejo na svojega predhodnika, vendar uvid in konec nimata prav veliko skupnega pa tudi lok uprizoritve je linearen, bolj kot o gradaciji celote lahko govorimo o gradaciji posamičnih prizorov (dramaturgija Marek Turošík in Nuša Komplet Peperko). Prav tako se zdi Godzilla kot metafora za vse probleme družbe nekam preveč na prvo žogo in nedodelana. Tako se predstava, ki ima sicer izjemno lucidne nastavke, nekako izjalovi v hommage neki generaciji, ki stavi na gage, jih pa žal ne razvije do konca oziroma se zadovolji že z nastavki. 

Kdo je torej Godzilla in kdo Kosmič? Je Godzilla kapitalizem? Fašizem? Patriarhat? Alfa in omega režiserji? In ali je Kosmič sindikalist v tovarni, Peter Klepec ali član igralskega ansambla?

Zanimiva je tudi vloga režiserja kot člana izvedbenega kolektiva, saj k predstavi prinaša absolutno najmanj, poleg svoje prezence še zaključni solo na kitari, ki mu sledi relativno slaba (verjetno namenoma) šala. To otežuje branje dogodka kot dejanskega kolektivnega dela, saj z znaki in postopki sporoča, da je sicer super, če igralci prinašajo svoj material, toda zadnja beseda bo njegova. Ker pa, kot že omenjeno, prizori niso najbolje kontekstualizirani in razviti, tudi režiserjev solo deluje bolj kot nekaj, kar si je pač želel narediti (in, ne rečem, je duhovito za gledat), kot pa kot nekaj, kar je potrebno, nujno ali dobro za predstavo. S tem pa tudi zamaje vprašanje kolektivnosti kot vsem članom enakopravnega delovnega postopka. Seveda pa dopuščam možnost, da je ta pozicija ustvarjalcev ozaveščena in da gre za parodijo na procese kolektivnega dela, v kateri režiser vsakič znova prevzema glavno vlogo.

Kdo je torej Godzilla in kdo Kosmič? Je Godzilla kapitalizem? Fašizem? Patriarhat? Alfa in omega režiserji? In ali je Kosmič sindikalist v tovarni, Peter Klepec ali član igralskega ansambla?

Čeprav dogodek bolj kot na zaokroženo celoto spominja na variacije na temo, ponudi kar nekaj dobro izdelanih in duhovitih obravnav velikih, resnih tem ter zelo nazorno ilustriranje družbenih problemov, ki so se prav zaradi odsotnosti moralistične pozicije nedvomno usidrali v spomin marsikateremu gledalcu.