Godzilla Tribute Band je …
… drugačna predstava.
Delali smo jo med Mariborom in Novo Gorico, na vaje pa smo prihajali tudi iz Ljubljane in Celja, Švice in Slovaške, zato se je govorilo v več jezikih. Slovenski in angleški sta uradna jezika vaj, v predstavi pa lahko prepoznate še katerega drugega. Delali smo jo dve debeli leti in je na lastni koži doživela covid, ga prebolela, se ne cepila ali pa se, ter se nenehno spopadala s karantenami in omejitvami druženja. Izven omejitev časa, prostora in jezika pa je to predstava, ki je nastajala tudi izven vseh ustaljenih in hierarhično razporejenih gledaliških vlog.
Recimo … Zoran, sicer režiser, je ob večerih v Novi Gorici pisal trialog (njegova ljuba skovanka) za prizor, ki ga je sprva pisal za tri, potem pa vseeno le za dva igralca. Midva z Marekom, sicer dramaturga, sva Zoranov trialog premlevala skupaj z zajtrkom. Na vaji sva ga potem z Zoranom zaigrala (in bila strašansko navdušena sama nad seboj), a sta ga Maja in Miha, sicer igralca, čisto oklestila in na koncu pravzaprav zavrnila. Nasploh smo se na vajah velikokrat izmenjevali med odrom in prvo vrsto z besedami no, povej ali no, pokaži, in na koncu je v predstavi, ki je skoraj punk koncert, Zoran kot glasbenik ves čas na odru in celo zakoliči zadnji prizor. Jaz pa sem zakvačkala gromozansko, malo preveliko in zares težko sivo kapo z rumenimi in roza črtami.
To je predstava, ki na več nivojih rešuje svet. In bogsigavedi kam vse bi z njo potovali, če bi jo delali še naslednji dve leti.