Prva premiera letošnje sezone v ljubljanskem opernem gledališču je poklon Igorju Stravinskemu ob 50-letnici njegove smrti in prinaša kar dve njegovi deli, pogosto izvajani skupaj – balet Apolon, ljubljenec muz ter operni oratorij Kralj Ojdip. Predstavo v režiji Rocca izvajajo vsi trije ansambli SNG Opera in balet Ljubljana – orkester, zbor ter baletni ansambel – z domačimi/hišnimi solisti. Sprva je večer obetal vse prej kot sproščeno uživanje v kulturni prireditvi – na poti v gledališče se je bilo namreč treba prebiti skozi množico protestnikov in policistov ter skozi oblake solzivca, s katerimi naša oblast dezinficira svoje ljudstvo ter tako skrbi za red, mir, zdravje in blaginjo v naši državi. Pred prometnim kolapsom in kolapsom civilne družbe, ki sta v preteklih mesecih postala stalnica naše prestolnice, sem se torej zatekel v stavbo ljubljanske Opere – oazo, v kateri sredi splošnega kaosa še vedno živita umetnost in kultura. Vredno je bilo tudi počakati dobre pol ure na začetek predstave – s hvaležnostjo, da zaradi okoliščin ni bila odpovedana.

Ko je glasba prevzela besedo, nas je na odru dočakala godalna sekcija orkestra, medtem ko so del odra, razširjen čez orkestrski jašek, kmalu zasedli člani baletnega ansambla. Začela se je razpletati z motiviko antične grške mitologije navdihnjena zgodba o Apolonu, ljubitelju muz, ki jo je Stravinski oblikoval v kratek komorni balet leta 1928. Čudovito, enkratno eterično, jasno narativno, a hkrati kontemplativno glasbo je orkester podajal z lahkotnostjo, nežnim, fino oblikovanim tonom ter obilo šarma, za kar je poskrbel dirigent Aleksandar Marković. Zanimiva koreografija, ki jo je zasnoval Renato Zanella, je venomer skladno sledila glasbenemu dogajanju ter ga ilustrirala dovolj povedno, tudi zaradi dobre pripravljenosti plesalcev, ki so delovali uigrano in sproščeno. Vizualno podobo so baletu nadeli kostumografinja Belinda Radulović, oblikovalec svetlobe Jasmin Šehić in scenograf Rocc. Odlikovala jo je decentna skromnost, ki meji na minimalizem, je pa pravzaprav v ostrem slogovnem kontrastu s pisano in lahkotno dekorativnostjo ter poetičnostjo glasbe in koreografije. Je pred nami le še ena sodobna edicija klasičnega glasbeno-gledališkega komada, ki so ga modernizirali s klišejskim posegom »postavljanja glasbe v prvi plan«? Ali gre za pomanjkanje kreativnosti ali morebiti financ? Z drugimi besedami: ali je minimalizem res (še vedno) tisti slog, ki odraža zeitgeist našega časa in okolja? Časa in okolja, v katerem se po eni strani razmetavamo z izobiljem materialnih razvad, in še huje – zapravljamo za orožje in ostala sredstva zatiranja, nadlegovanja in nadzora, medtem ko si zatiskamo oči pred materialno in duhovno revščino? Morda je res nekaj na tem ... ker za kulturo ostajajo le drobtinice. Diskrepanca med zvočno in vizualno podobo Apolona, ljubimca muz morda res deluje neskladno in prisiljeno, vendar bi med njenimi vrsticami morda vseeno morali prebrati kanček družbene kritike ali pa vsaj odseva trenutne situacije, ki se ponekod materializira v obliki minimalizma.

Takšna postavitev dveh stacionarnih ansamblov se je med predstavo izkazala za zelo učinkovito ne le s praktičnega, temveč tudi z estetskega – tako vizualnega kot tudi akustičnega – vidika.

Balet se domiselno, skoraj neopazno in povsem organsko prelije v opero – baletnemu ansamblu se na odru pridružijo pevci, svetloba pa iz temačnega ozadja odra na plan potegne zbor, postavljen kot kuliso za orkestrom. Takšna postavitev dveh stacionarnih ansamblov se je med predstavo izkazala za zelo učinkovito ne le s praktičnega, temveč tudi z estetskega – tako vizualnega kot tudi akustičnega – vidika. Tudi Kralja Ojdipa je spremljala podobna, morda le nekoliko v očitnejšo simboliko in dekorativnost nadgrajena vizualna estetika – poleg bolj pisane kostumografije je vredno opaziti v obeh delih prisotne zanimive, v zgodbo posrečeno vtkane in učinkovite svetlobne rekvizite. Poleg celotne orkestrske zasedbe, ki jo je vseskozi odlikovalo muziciranje na visoki tehnični ravni ter uravnotežen, barvit zven, je treba pohvaliti tudi izvrstno pripravljen zbor, ki mu je morda manjkalo le nekaj volumna, nikakor pa izraznosti. Zbor je bil s kostumi in gibom vključen v dogajanje na odru, kar ga je prestavilo iz vloge zvočne in vizualne kulise, ki bi Kralju Ojdipu dala značaj koncertne izvedbe, v aktivno vlogo na odru v smislu operne izvedbe pa tudi v navezavi na antično tradicijo, ki je zbor kot izvajalsko telo sploh pripeljala na gledališki oder. Operni oratorij je zvenel v izvirniku – Cocteaujev libreto po Sofoklejevi predlogi je Stravinski namreč uglasbil v latinskem prevodu. Tokrat so ga spremljali nadnapisi v slovenščini in angleščini, govorjeno vlogo pripovedovalke v slovenščini pa je domiselno interpretirala Janja Majzelj. Če se ozremo na solistično zasedbo, je treba predvsem izpostaviti vodilni vlogi. Branko Robinšak je zahtevno vlogo Ojdipa podal z mogočnim, svetlo in zaokroženo zvenečim tenorjem, ki je pustil zelo dober zvočni vtis. Je pa treba omeniti, da z vidika glasbene in igralske interpretacije ni dosegel želene ravni, kajti poleg nekoliko suhoparnega odrskega nastopa je bilo zaznati tudi viden fizični napor pri petju izjemno težke vloge, ki se zdi čisto na meji Robinšakovih sposobnosti. Izjemen vtis je z interpretacijo Jokaste pustila sopranistka Nuška Drašček Rojko, ki je očarala tako z zvonkim, gibčnim in izjemno izraznim petjem kot tudi s prepričljivo igro. Odlično sta se izkazala tudi Saša Čano kot Kreon ter Peter Martinčič kot Tejrezij. Nastop Mateja Vovka pa sta žal odlikovala predvsem nekultivirana glasnost ter fizična in povedna statičnost. Ne nazadnje pa je treba ponovno omeniti izvrsten nastop baletnega ansambla, katerega člani niso le homogeno delujoča skupina in popestritev dogajanja na odru, temveč tudi skupina izrazitih solistov, med katerimi jih nekaj premore tudi dobrodošel igralski talent. Izvedba opernega oratorija Kralj Ojdip je tako nadaljevala estetsko in slogovno pot, ki jo je v prvem delu večera zastavil Apolon, ljubljenec muz – le nekoliko manj usmerjeno v kritiko družbe ter bolj v vsebino opere same.

Dvojna predstava, s katero je SNG Opera in balet Ljubljana odprla in osvežila spored letošnje sezone, je vsekakor dostojen poklon velikemu ustvarjalcu Stravinskemu. Prav tako pa je tudi poklon slovenskim poustvarjalcem, ki so s tem solidnim dosežkom razkazali sposobnost, zagnanost, mestoma pa tudi navdihnjenost, s katerimi novi sezoni postavljajo visoke kriterije.