Lara Ekar Grlj, 4. 10. 2021

V iskanju Apolona

Igor Stravinski: APOLLON MUSAGÈTE in OEDIPUS REX. SNG Opera in balet Ljubljana, 30. 9. 2021
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Predstava Apollon Musagète (prvi del) in Oedipus rex (drugi del) prepleta mnoge umetniške elemente: ples, petje, glasbo, s čimer je režiser Rocc skušal ujeti duh grške mitologije. S povezavo vseh umetniških korpusov poskuša uprizoritev slediti cilju celostne umetnine. Ob tem se ta poskus povezuje z v spominu še zelo živo uprizoritvijo Carmine Burane v SNG Maribor. Pristopa k izvedbi pa sta zelo različna.

Prvi del večera na odru SNG Opera in balet Ljubljana, Apollon Musagète, je plesni in se prične z vstopom plesalcev, ki ga izvedejo z občutno odrsko prezenco. Hoja in ustavitve v dokaj neplesnih pozah ustvarijo občutek suverenosti, ki jo sicer pri plesalcih velikokrat pogrešamo (s svojo prezenco v prvem delu izstopata predvsem Georgeta Capraroiu in Regina Križaj). Izostreni pogledi vseh plesalcev kažejo na nek jasen cilj/točko, na katero se opirajo v prvem delu koreografije. Toda med kratko plesno stvaritvijo, predvsem proti koncu, ta cilj nekoliko izgine, vseeno pa lahko njihov pogled jasno začutimo, ujamemo in mu pripišemo določen pomen. Moč pogledov prihaja predvsem iz izkušenosti plesalcev, ki so se v svoje vloge (čeprav so vsi v zasedbi navedeni kot »mimoidoči«) podali z dolgoletnimi odrskimi izkušnjami, kar se dodobra izrazi v njihovih linijah, ki jih ustvarjajo z gibi, v njihovem nastopu ter v poudarjeni obrazni igri. Plesalci nadaljujejo začetno hojo in po določeni ujeti točki ob ustavitvi svojih teles začnejo s koreografijo. Ta vodi telesa v prikaz nekakšne destrukcije. Pri tem se opazijo prepoznavni elementi koreografa Renata Zanelle, ki se v svojih postavitvah večkrat poigrava z izmeničnimi plesnimi elementi, ki se gibajo med pavzami in odrezavim gibanjem.

Odločnost plesalcev na odru podkrepijo kostumi (kostumografinja Belinda Radulović): hlačni kostimi z belimi srajcami, kar ustvarja povezanost med njimi, obenem pa jih postavlja v nekakšen novodobni kapitalistični svet, kjer so drug drugemu le mimoidoči. Na tej točki se pojavi vprašanje, v čem se pravzaprav skrivajo Apolon in njegove muze, kajti razen v enem scenskem elementu – delu antičnega stebra – se na prvi pogled ne skrivajo v ničemer. Morda bi Apolona v celotnem prvem delu predstave lahko videli predvsem kot to, kako in kje bi se lahko grški bog našel v današnjem svetu. Koreografija namreč vzpostavlja družbeno aktualne trenutke, ki sicer z Apolonovo prvotno mitološko zgodbo nimajo konkretnejših povezav. Prikaže se nam, kako lahko družba človeka požre, ko hoče ena od plesalk (Urša Vidmar) stopiti iz skupine plesalcev, ki jo potegnejo nazaj vase. Ustvarjeni strah Vidmar uspe prikazati z izrazno mimiko. Dueti, ki jih plesalci odplešejo, prikazujejo odnos med žensko in moškim v današnjem svetu (na primer geste njihovih rok, ki se prepletajo med seboj in sledijo ritmu glasbe), ki se med plesom navidezno sicer ne povežejo na emocionalni ravni, temveč vidimo samo prikaz telesne povezanosti. Plesalci tudi tu stalno ohranjajo močno prezenco tako v telesnih kot tudi v obraznih ekspresijah (Barbara Marič, Barbara Potokar, Iulian Ermalai, Tomaž Horvat, Gaj Rudolf, Gregor Guštin).

Zanimiv element je glas baletnikov, ki se pojavi ob nekoliko tišji glasbi, ko plesalci stopijo pred mikrofon. Toda v nadaljevanju to prikazujejo zgolj z obrazno mimiko – odpiranjem ust, kar pa se žal ne uporabi in razvije v celotni uprizoritvi. Ker uporaba plesalčevih glasov skupaj z glasbo Igorja Stravinskega ni izpeljana do konca, v celotni uprizoritvi izpade le kot nedokončana domislica, ki bi jo zlahka tudi izpustili.

V celotnem prvem delu, ki je bil zgolj plesni, se prav vsi plesalci vzpostavijo kot posamezniki. Tudi občasno neenako izvajanje gibov nikakor ne zmoti, kajti gledamo jih kot nastopajoče, ki z odlično igro odplešejo in odigrajo svoje vloge. Zato je poimenovanje zgolj »mimoidoči« nekoliko preokorno.

V celotnem prvem delu, ki je bil zgolj plesni, se prav vsi plesalci vzpostavijo kot posamezniki.

Med menjavo scenskega elementa se zgodi tudi odhod Apolona, ki ga zaznamujejo vsi plesalci. Nastopi drugi del večera – Oedipus rex. Prehod oznanijo tudi plesalci, ko z absurdnimi gibi odidejo z odra, obenem pa s tem predstavijo preroško mesto Delfi, kjer se prikaže Ojdip.

V drugem delu so plesalci del celote, ki jo režiser vzpostavlja na odru. Priča smo poskusu celostne umetnine, v kateri naj bi se povezali vsi umetniški elementi in vsi sestavi SNG Opera in balet Ljubljana. V tem delu imajo plesalci manjšo vlogo, vendar prav oni ostajajo edino gonilo gibanja, kar v številnih trenutkih reši vizualno podobo in dinamiko uprizoritve. Občasno tako zmotita le gibanje in premikanje opernega zbora v ozadju, ki bi potreboval nekoliko bolj razdelano koreografsko vodenje.

Če se je večer začel s prikazom prezence, ki se je na odru prikazovala kot ognjemet, je ta ves večer nekoliko ugašala. Toda plesalci so s svojimi (tudi osebnimi) zgodbami zagotovo ostali pomemben element uprizoritve.

Regina Križaj, Rocc, Tomaž Horvat, Belinda Radulović, Barbara Potokar, Iulian Ermalai, Urša Vidmar, Renato Zanella, Georgeta Capraroiu, Gregor Guštin, Barbara Marič, Gaj Rudolf

Povezani dogodki

7. 10. 2021
Dostojen poklon
Lara Ekar Grlj, 7. 9. 2021
Na plesu odnosov
Lara Ekar Grlj, 14. 9. 2021
Kontinuum skupnega diha