Ženska, ki hrepeni po ljubezni in išče strasti življenja. Prva misel, ki se utrne ob pogledu na naslov Flaubertovega romana Gospa Bovary. Smo kdaj pomislili na Emmo kot žensko, ki je ne obsojamo, temveč se z njo poistovetimo in sočustvujemo? Mar nismo tudi sami večni iskalci ljubezni, beloperega viteza ali zlatolase princese, kričimo po sreči, nečem otipljivem?
V soboto, 16. 4. 2016, se je na odru novogoriškega SNG odvila uprizoritev Gospe Bovary, režiserke Yulie Roschina in dramaturga Nebojše Popa Tasića. Krstna predstava na slovenskih odrskih deskah je ponudila popolnoma nov pogled na Emmino zgodbo, kot jo je Flaubert predstavil v svojem delu.
Režiserka je dogajanje postavila v središče odra, gledalci pa smo si predstavo ogledali s tribun na odru, ki so zaokrožale osrednji prostor, kjer se je uprizoritev odvijala. Uvodni monolog Sandija Pavlina v vlogi župnika, tudi profesorja in očeta Rouaulta, je odločilen, saj objektivno oriše zgodbo Gospe Bovary. Emma (Arna Hadžialjević) z vključitvijo v dogajanje, predstavi svoje notranje doživljanje in čustvovanje. S pretanjeno igro in z odlično obrazno mimiko, predvsem s prodornim in hkrati nekoliko odtujenim pogledom, v gledalcih zbuja sočustvovanje, nikakor pa ne obsojanja. Emma išče ljubezen, zato se v zakonu s Charlesom (Gorazd Jakomini) počuti ujeta, neizživeta. Dolgčas v njej vzbuja željo po strasti in iskanju ljubimcev, ki ji bodo nudili vrhunec ljubezenskega življenja. Njeno razdajanje, tako fizično kot duševno, jo s samomorom popelje v propad. Za Emmino nesrečo, kot gledalci, obsojamo Charlesa. Gorazd Jakomini je bil v tej vlogi nekoliko preveč pasiven in je ob vrhunski igri ostalih igralcev ostal v ozadju. Pomembno vlogo lekarnarja je odigral Blaž Valič, Vito Weis pa je odigral vlogi Rodolpha in Leona. V slednji je odlično prikazal strast in energičnost, ki sta jo skupaj z Emmo prikazala v erotičnem prizoru ob koncu predstave.
Pomembno vlogo pri ustvarjanju atmosfere je imela tudi glasba skladatelja Branka Rožmana in tolkalista ter hkrati oblikovalca zvoka Vladimirja Hmeljaka. Zvočni učinki so ustvarjali igrivost, napetost, dogajanje so umirjali, po drugi strani pa dvigali energijo. Glasba je lepo odslikavala dogajanje na odru. Scenografinja Vasilija Fišer je oblikovala minimalistični meščanski salon, ki se je lahko hitro spreminjal v druge prostore. Nekateri rekviziti so bili za igralce moteči, zato bi jih lahko odstranila. Sicer pa je med štirimi stenami zelo dobro ustvarila intimen prostor, v katerega smo vključeni tudi gledalci. Prenos dogajanja iz odra v dvorano je inovativen, saj odpira prostor, hkrati pa se tudi gledalci nekoliko odmaknemo od intenzivne intime, ki jo prvotna zaprtost na odru ponuja.
Odličen koncept, precizna igra, harmonična glasba in dobro oblikovana scena so bili v soskladju, zato je bila uprizoritev Gospe Bovary tako zelo uspešna. Na vprašanje, ali je predstava prikazala Gospo Bovary v novi podobi lahko torej, pritrdimo. Emma je na odru postala rahločuten in nesmrten lik. Četudi ni ulovila sreče. Morda pa jo bo, kdaj v prihodnosti, v katerem drugem romanu ali na odrskih deskah.
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.