Predstavo Gospa Bovary smo si ogledali v sklopu študijskih obveznosti. Nisem si predstavljala, kako je, ko so gledalci na odru, niti tega, kako iz tako obsežnega romana (avtorja Gustava Flauberta) narediti tako kratko - dvourno predstavo. Kar pa je odlično uspelo dramaturgu Nebojši Popu Tasiću, ki je besedilo priredil in Yulii Roschina, ki je predstavo režirala.
Že pri prihodu na oder, ko te tudi sami igralci usmerjajo na svoje mesto, je občutek nepopisen, ko pa se igra začne in si pravzaprav del nje, se ti odpre nov svet, nova perspektiva gledanja prestave, ki je do sedaj nisi poznal. Skozi predstavo nas nenehen očesni stik igralcev opominja, da smo del predstave ali celo razsodniki, ki Emmo tako ali drugače dojemamo.
Začetni del, ki se na začetku zdi celo odveč (kasneje pa spoznamo, da brez njega ne bi mogli slediti hitrim dogodkom na odru), ki ga pripoveduje Dr. Canivet Sandi Pavlin v vlogi župnika, nam predstavi prvo možno dojemanje Emme Bovary. Predstavi jo kot prešuštnico, preračunljivko, torej slabo. Drugi del, v sami igri, pa nam Emmo Bovary, ki jo igra Arna Hadžialjević, približa in jo celo razumemo. Vse to seveda premišljeno, tako kot njen kostum (delo kostumografinje in scenaristke Vasilije Fišer), ki je dolga bela obleka – bela kot simbol nedolžnosti, čistosti, božanskosti.
Najprepričljivejši v predstavi so ti hitri prehodi med enim in drugim dogodkom in pa predstavitev spolnosti med Emmo in Rodolpheom in kasneje med njo in Léonom, kjer oba lika igra igralec s prodornim pogledom – Vito Weis. Izmed vseh preskokov sem si najbolj zapomnila tega, ko je Emma noseča, na odru ima nekakšen samogovor, o tem, kako si želi fantka, da v življenju ne bi tako trpel kot trpijo ženske. Njen samogovor pa tako nenadno, brez opozorila prekine na kolenih klečeč Charles (Gorazd Jakomini): »Punčka je!«. Predstavitev spolnosti med Emmo in njenima ljubimcema je prikazana na dva načina: prvi – z Rodolpheom, je prikazan kot strasten, divji spolni odnos, kjer ni ljubezni, ampak samo poželenje – Rodolphe kar »strže« obleke z Emme, tolče okoli z bičem itd. Prizor s konca predstave – z Léonom, pa je prizor poln ljubezni. Igralca se nežno slačita na sredini odra, v rokah imata mikrofone, katerih žica se prepleta, ko hodita v krogih in govorita, kaj pravzaprav počneta. Res presunljiva in pohvale vredna ideja režiserke, ki si je to zamislila na tak način.
Za konec, naj še povem, da bi predstavo priporočila res vsakemu, ki mu je vsaj malo všeč gledališče, saj je predstava res nekaj posebnega in vredna ogleda. Pohvale pa si zaslužijo vsi, ki so bili vključeni v nastanek tako presunljive predstave.
***
Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.