Emma Bovary. Kdor je vsaj enkrat držal v rokah roman, posvečen njej, se mu v zavesti po vsej verjetnosti pojavijo negativne označbe tega večno analiziranega literarnega lika; prešuštnica, nehvaležna ženska, neumnica. Ne, Emma Bovary, kot jo je prvič v zgodovini slovenskega gledališča za SNG Nova Gorica po motivih Gustava Flauberta ustvaril Nebojša Pop Tasič, ni takšna. Zakaj? Morda zato, ker pred nami stoji iz mesa in krvi, ker Arna Hadžialjevič (Emma) gleda naravnost v gledalčeve oči, v njegovo dušo in ker če bi taisti gledalec stegnil roko, bi se Emme Bovary lahko dotaknil.

Tako njena zgodba, po dolgem uvodnem opisu njenega življenja, padcev in vzponov, ki ga spretno poda Sandi Pavlin v vlogi župnika, postane resnična, pa čeprav le za slabi dve uri in na odrskih deskah. Tam oživi, se utelesi in onemi. Njeno hrepenenje, neskončna želja po strastni ljubezni, po Življenju, dobi človeško, oprijemljivo dimenzijo. Emma ni več zgolj en izmed fiktivnih literarnih likov, ki živijo na mrtvih straneh knjige in v naši domišljiji; lik, ki ga lahko po mili volji masakriramo in obsojamo, se zgražamo nad njim in čistunsko moraliziramo o njegovih dejanjih, pa ne bo ničesar rekel, pač pa Emma postane resnična, človeška, ena izmed nas. Tako je uprizorjena.

S premišljeno inscenacijo, igralca namreč postavi v središče odra, ki ga obkrožijo gledalci, in domiselno režijo, z uporabo mikrofona v določenih prizorih popelje v intimo odnosov, v čustvovanja in razmišljanja, mlada režiserka Yulia Roschina ustvari predstavo, ki gledalca vključi v zgodbo s čuti in predvsem čustvi. Vasilija Fišer likom nadene realistična oblačila, ki odsevajo takratni duh meščanstva, s tem pa jih čisto nič ne oddalji od sedanjega trenutka. Nasprotno je scenografija minimalistična, a bogata z rekviziti. Nepogrešljiv je klavir, ki gledalca uvede v predstavo, igriva je rdeča preproga, ki razgrne svet, po katerem Emma Bovary tako neuslišano hrepeni. Gib Arne je mehak, nežen, krhek, le v trenutkih čustvene razrvanosti postane silen, takrat, ko Emminega duha razvname mladostniška strast ljubimcev, Rodolpha in Leona, ki v sebi nosita seme mačizma, pretkanosti in brezglavosti. Takšna ju naredi Vito Weis. Izjema je Charles, ki ga Gorazd Jakomini upodobi kot zgubljenega dobrotnika, pretirano preprostega srečneža, ki se zares, do zadnjega prizora, v katerem vendarle pokaže tudi intelekt, ne zaveda vsega, kar se okoli njega dogaja. Nepogrešljiv je tudi vedno veder lik lekarnarja Blaža Valiča. Element, ki venomer podpira dogajanje na odru, je glasba, ki je delo Branka Rožmana, izvaja pa jo tolkalec Vladimir Hmeljak. Nenazadnje pa uprizoritev ne bi imela tako dobrega učinka, če bi Nebojša Pop Tasić vsake besede premišljeno ne zapisal. Tekst je bogat, liričen in dodelan. Dialogi so intenzivni, morda na trenutke nekoliko zgoščeni. Izjemno je preklapljanje med dialogi in monologi, ki individualno in neposredno nagovarjajo občinstvo, ki pospešijo ali upočasnijo dogajanje.
Sreča in nesreča, hrepenenje in obup, veselje in žalost se kot pink ponk žogica odbijajo od prizora do prizora in prav to dela predstavo dinamično in harmonično povezano v celoto.

Emma Bovary svoje življenje zaključi s samomorom, ker tako silnega hrepenenja ne zmore več. Ker je okusila slo telesnosti, lepoto ljubezni in je v sebi nosila mnogo preveč, kar bi lahko obvladovala. Kdo je torej Gospa Bovary? Ženska, ki je od življenja želela več ali le nehvaležnica?

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.