Uprizoritev, ki se je zgodila 16. aprila 2016, je bila drugačna od ostalih interpretacij lika Emme, saj je bilo v tej uprizoritvi v ospredju doživljanje glavne junakinje in potemtakem junakinje ne obsojamo za njena dejanja, čeprav verjetno jo, ko roman beremo. Dramaturg Nebojša Pop Tasić je opravil dobro delo, saj je ustvaril nekaj povsem novega, in sicer, kako naj bi si interpretirali dejanja junakinje. Dramska predloga je bila bogata, veliko je bilo dialogov, dinamike in izražanja emocij. Pomembna za igro samo je bila začetna napoved oziroma uvod v predstavo s strani Sandija Pavlina, ki je kot lik župnika pripovedoval zgodbo. Brez te uvodne razlage bi si gledalci verjetno drugače interpretirali celotno predstavo, tako pa nam je bilo sugestirano, na kaj naj bomo med predstavo pozorni. Začetna pripoved duhovnika je bila primerna tudi za tiste, ki morebiti niso prej poznali zgodbe romana Gustava Flauberta Gospa Bovary.

Režiserka Yulia Roschina je večino prizorov postavila na oder, in sicer na veliki oder SNG Nova Gorica pa tudi izven odra, ko sta se Emma in Charles odpravila v gledališče in se je igra premaknila v parter. Celotna predstava s publiko vred je bila situirana na velikem odru, stoli za sedenje, ki pa niso bili najbolj udobni, so bili postavljeni okoli prostora za igranje. Takšen koncept predstave, ko smo bili tudi gledalci na odru, je meni osebno povsem nova izkušnja. Mislim, da takšna predstava pri gledalcih vzpostavi boljši odziv in boljše sledenje predstavi, saj lahko igralca vidiš na vsega nekaj metrov. Pri vsem tem se vzpostavi bolj oseben odnos med igralci in gledalci, skozi celotno predstavo so igralci vzpostavljali očesni stik z občinstvom, najbolj pa se je to pokazalo, ko Emma na začetku predstave pogleda vsakega gledalca posebej in ga gleda nekaj sekund. V teh nekaj sekundah ti glavna igralka pogleda v dno duše in srca. Emmo Bovary je odigrala Arna Hadžialjević, ki je bila odlična, vloga Emme ji je bila pisana na kožo. Prav tako je bila zelo elegantna v obleki. Scene so bile dinamične, vmes so bili tudi komični vložki, ki so jih gledalci pospremili s smehom. Najbolj dinamičen v smislu hitrega premikanja po odru, je bil ples in zabava. V prizoru so bili uporabljeni elementi glasbe hitrejšega tempa. Zelo nazoren prizor je bil tudi vožnja s kočijo Emme in Leona/Rodolpha (Vito Weis), ki je poln strasti in razigranosti. Ostali moški liki, ki se pojavljajo so še Charles (Gorazd Jakomini) in lekarnar (Blaž Valič). Gorazd Jakomini je odlično upodobil ubogega naivnega zdravnika ter partnerja protagonistke.

Kostumi so bili delo kostumografinje Vasilije Fišer, uporabljena so bila oblačila tedanjega časa. Bela obleka Emme je bila elegantna, prav tako so bili elegantno oblečeni ostali igralci. Cel igralski zbor je nosil kostume meščanskega sloja realističnega stila iz 19. stoletja. Scenografinja je uporabila minimalno število rekvizitov. Rekviziti, ki so bili uporabljeni pa so bili tisti najpomembnejši, in sicer: srednjeveški rdeči kavč, stolček, rdeča preproga, miza, klavir. V predstavi se pojavijo v živo igrani inštrumenti in posneti inštrumenti, ki se odlično skladajo z igro. Na tolkala je igral Vladimir Hmeljak. Nepozabni so tudi efekti dretja, cviljenja, oponašanja konj itd., ki jih je izvajal Blaž Valič v mikrofon z učinkom oddaljenega zvoka. Igra igralcev je bila odlična, ob koncu je igralsko zasedbo pospremil tudi velik aplavz, ki je trajal nekaj minut. Ta podatek je pomemben, saj je bila gledalcem celotna predstava zelo všeč, na koncu smo bili gledalci skorajda odgnani z odra domov.

Vsi elementi so bili v sosledju koherentno povezani drug z drugim, prav tako z naravo besedila. Bili so komično povezani in so ustvarjali ritem, ki se je enakomerno razporejal skozi celotno predstavo. Predstava je bila jasno zasnovana, vendar bi se predstava zagotovo razpletla drugače, če ne bi bilo začetnega uvoda, na kaj naj bi bili gledalci pozorni. K uspehu predstave je po mojem mnenju pripomogel celoten splet elementov in odlična igra igralcev. Emma Bovary: jo torej obsojamo ali ne?

***

Študentska kritika je nastala pri izbirnem predmetu Slovenska uprizoritvena umetnost v okviru študijskega programa Slovenistika na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Nosilka predmeta je red. prof. dr. Katja Mihurko Poniž, asistent Rok Andres.