Prva premiera mariborskega Baleta v letošnji sezoni je z gotovostjo postavila nov mejnik v zgodovini slovenskega baleta. Produkcija, ki se umešča med največje v našem prostoru, je bila med občinstvom več kot dobro sprejeta. Kompleksnost, ki jo zahteva Goethejeva stvaritev, je zagotovo velik izziv za vse ustvarjalce, za ples pa morda še toliko bolj. V baletni postavitvi Edwarda Cluga so vsi inovativni elementi podprli uprizoritev, jo ponesli v popolnoma nove sfere in ustvarili nepozabno kreacijo. Predstava je na odru prikazala prvi del literarnega dela. Faust se zaradi želje po vsemogočni sreči speča z Mefistom in mu zavoljo cilja ponudi svojo dušo. Ob tem na svoji poti poleg mladosti sreča še svojo ljubezen – Marjetico. Okoli nje se splete dodatna zgodba, ki pravzaprav vodi v le še večjo nesrečo protagonista. Postavitev ne prinaša le dobesednega prevoda dela iz literarnega v gibalno, temveč nudi gledalcu tudi razmislek o današnjem svetu. Svet, ki beži pred nami, izgine, še preden smo ga zares zmožni spoznati, ob tem pa se v lovu za lastno srečo morda niti ne zavedamo možnosti obstoja nesreče drugega. Problemi, ki težijo tudi sodobnega človeka, se pravzaprav niso dosti spremenili. Biti večno mlad, krojiti svet po svojem videnju in doživljanju, je nekakšna parola, ki vodi ustroj celotnega (ali pa vsaj večinskega) svetovnega nazora. Prav vse to je mogoče začutiti v plesni predstavi.

Na samem začetku se pojavi profesor Faust, obdan s črno-belimi angeli. Slika, ki je zagotovo ne moremo prezreti, je z relativno preprosto in čisto koreografijo ustvarila občutek lebdenja vseh. Mojstrsko izdelana ter zasnovana krila (kostumografija Leo Kulaš) so v vsakem trenutku dajala občutek letenja. V tipično za Cluga postavljenih ansambelskih delih sta se znova izkazali natančnost in kolektivnost vseh plesalcev mariborskega baleta. Mariborski baletni ansambel je v zadnjem času večkrat dobro pokazal obvladovanje moči skupnosti, ki je tudi tokrat omogočila preigravanje številnih podob. Koreograf jih je dosegel skupaj s poigravanjem z ritmi, naelektrenostjo in močjo teles, s hitrimi, a enako izpeljanimi gibi, s skupno hitrostjo in hitrimi menjavami kompozicij. Celoten ansambel je na oder vnesel energijo in mladost. Z vso omenjeno močjo je baletni zbor postavil dobro ogrodje, v katerem so lahko zasijali prav vsi solisti. Prvi, ki se je zares vzpostavil, je bil lik Fausta. Plesalec Davide Buffone je skupaj z masko, kostumom in načinom telesne drže dajal močen občutek ostarelega gospoda, ki se je skozi uprizoritev spreminjal in nadgrajeval. Plesalec je v tem prepričljivo in dobro vodil ter obvladoval lik. Od tehnično dovršenih izpeljav prav vseh korakov do prefinjene igralske kreature. Sploh slednjo v baletu večkrat pogrešamo, vendar je Buffonu zanesljivo uspela.

Prav tako je treba izpostaviti Thomasa Martina, ki je z močno odrsko prezenco – z nekoliko sodobnejšo plesno tehniko – odlično odplesal Mefista. V prvem delu tako silovito prevladujeta omenjena plesalca skupaj z zborom, kar pa se v drugem delu nekoliko spremeni in zdi se, da se celota bolj osredotoči na posameznike. V tem delu tako še posebej izstopa Monja Obrul v vlogi Marjetice, ki jo je s čutnostjo in nežnostjo popeljala skozi čas na odru. Koreografija, ki se sklada s plesalkinim slogom, je skupaj z vsem delovala dobro. Dolge linije, ki so si sledile v zelo izčiščenem plesu, so bile izvedene natančno, brez kakršne koli napake. In poleg solističnih delov, ki jih je balerina vodila z visoko natančnostjo, je dobro ujela povezavo svojega lika s Faustom. Njun duet na klopci je s svojo sinhronostjo – v na pogled morda preprostih gibih – na odrske deske vnesel ljubezen med Marjetico in naslovnim likom.

V tipično za Cluga postavljenih ansambelskih delih sta se znova izkazali natančnost in kolektivnost vseh plesalcev mariborskega baleta. Mariborski baletni ansambel je v zadnjem času večkrat dobro pokazal obvladovanje moči skupnosti, ki je tudi tokrat omogočila preigravanje številnih podob. Koreograf jih je dosegel skupaj s poigravanjem z ritmi, naelektrenostjo in močjo teles, s hitrimi, a enako izpeljanimi gibi, s skupno hitrostjo in hitrimi menjavami kompozicij. 

Clugova koreografija je v stvaritvi delovala v popolnosti gibanja. Vse skupaj pa je močno podprla umetniška ekipa, ki celotno produkcijo naredila še veliko bolj megalomansko, kot bi že tako po vsej verjetnosti bila. Na samem začetku je treba omeniti glasbo Milka Lazarja, ki ne le podkrepljuje koreografov gib, temveč se z njim zlije in mu da neizmerno moč. Glasba nikoli zares ne prevladuje nad dogajanjem na odru, ampak se ves čas pojavlja v pravi meri. Odlično so izpeljane vse menjave med ambientalno zvočno podlago (npr. od ptičjega žvrgolenja do zvokov, kot je topotanje, ki se popolnoma ujame na primer s topotom rok vseh plesalcev ob tla) in na drugi strani orkestrskimi deli, kjer pa je orkester mariborske Opere pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča spet dokazal svojo kakovost. Skupaj z glasbo se v minimalističnem slogu pojavlja tudi scenografija (Marko Japelj). Osnovni prostor – črn kubus, ki daje možnost plesu in plesalcem, se ravno prav spreminja. Prinašanje različnih domiselnih elementov predstavo popestri in vnese določeno komiko, ki ozračje sprosti (na primer transformacija Mefista v klovnovski balon v obliki psa). Ravno te sprostitve dajejo možnost za kasnejšo še večjo zaostritev celotne situacije. Prozorna kocka, napolnjena z meglo, v katero vstopi Faust, je dobro izkoriščena in s tem gledalcu odpre polje različnih možnosti razumevanja. Ob tem se zdi poleg kocke dobro uporabljen tudi prostor za zadnjo steno, ki se odpira in zapira. To protagonistom v prostoru daje možnost, da opazujejo drugo dogajanje, ki se vrši, kot bi lahko to razumeli, v nekakšni drugi realnosti, drugem času. Prav tako je treba omeniti tehnično dovršenost premikajočega se odra, ki v našem prostoru žal ni samoumevna. Vse skupaj pa v absolutno celoto zaključi kostumografija. Leo Kulaš, ki je bil zagotovo postavljen pred velik izziv, je s kostumsko podobo uprizoritev ponesel še na nekoliko višjo raven. Od že omenjenih dobro izdelanih in natančno izračunanih kril angelov do vsakdanjih kostumov (študentje, Faustova obleka). Za dober element se izkažejo tudi teniški copati Mefista, ki plesalcu omogočajo in obenem do določene mere tudi narekujejo način gibanja. Čeprav stopali nista v popolnem stiku s tlemi (kot sta v baletnih mehkih copatih), vseeno nosita udobno obuvalo in paleta možnih gibov se nenadoma še poveča. Prav tako sta odlična kostuma za dva para plesalcev: Martha (Olesja Hartman v odlično karakterno odplesani vlogi) in Marjetica sta stisnjeni v eno obleko, Faust ter Mefisto pa v drugo. Kostum za dve osebi spet ponuja širše branje slike, obenem pa daje plesalcem izziv, pri katerem se poigravajo s telesnostjo enega telesa, ki pa ga izvajata dva plesalca. Koreografija je na tem delu spet do potankosti izračunana, vendar so ji vsi plesalci dobro kos. Prav tako se sestavi nepozabna slika ob kombinaciji pšenice in vitezov, kjer se vzpostavi tudi lik Valentina, ki ga je z izredno odrsko prezenco odplesal Ionut Dinita. Zdi pa se, da je vrhunec kostumografije postavljen proti koncu predstave, kjer se kot na modni pisti prikažejo raznovrstne kreature, ki v sebi nosijo ogromno neopisljive čudnosti (lika pujsa, vešči, polža, satir in boginji). Plesalci (Tomaž Viktor Abram Golub, Sytze Jan Luske in drugi) brez dvoma dobro obvladujejo in nosijo kreature (od velikih pokrival do nenavadnih obuval, mask). Tako jim je uspelo pričarati čuden, a nadvse fascinanten svet.

Uprizoritev Fausta je na oder slovenskega baleta prinesla nov zalogaj, ki bo verjetno polnil dvorano kar nekaj časa. Zdi se, da je takšno prelomnico balet na odrih SNG potreboval in prav tako publika, ki ima več kot očitno željo po različnih dramskih baletih. S te točke bi morali obe baletni hiši le nadaljevati in se ne utapljati v zastarelih okvirjih.