Na odru mariborskega Baleta so kot prvo premiero te sezone uprizorili ognjevito predstavo z naslovom Plameni Pariza. Balet iz leta 1933 v treh dejanjih je navdahnjen z zgodbo in uspehi francoske revolucije. Koreograf Vasilij Vajnonen je praizvedbo baleta postavil na odru Kirov teatra (današnji Mariinsky v Sankt Peterburgu) na glasbo Borisa Asafjeva. Partitura se poigrava z motivi francoskih revolucionarnih pesmi, ki ves čas opozarjajo na dogajalni čas. Izpostaviti velja vrhunsko izvedbo orkestra mariborske Opere in Baleta pod dirigentsko taktirko Vjekoslava Babića. Tako kot glasba je tudi koreografija ves čas prežeta s temami junaštva, revolucije, življenja. Junaško predstavo je na mariborske odrske deske postavil koreograf Mihail Messerer.

Prvo dejanje se začne na podeželju, čemur sledi tudi slog plesa. Predstavita in vzpostavita se nižji in višji družbeni sloj, ki se spopadata. Koreografija združuje vse od vaških plesov do klasičnega baleta, vsem nastopajočim pa je skupen ogenj revolucije, ki tli prav v vsakem posamezniku. Že na začetku prvega dela se vzpostavita junakinja ljudstva Jeanne (Tetiana Svetlična) in njen bratec Jacques (Danaja Šifrer). Svetlična je svoje dele odplesala z veliko močjo in žarom, ki ju je združevala z mešanico gibov, ki so v sebi nosili na eni stran lahkotnost, na drugi pa moč. Vsak njen gib in pogled sta izražala ognjevitost duha, hkrati pa nedolžnost. Če je ples v solističnih delih sestavljen iz gibov klasičnega baleta, so ansambelski deli podkrepljeni s karakternimi gibi francoskega podeželja, z vplivi ljudskih plesov. Dvorjani, ki se vračajo z lova, pa seveda vstopijo z gibi, ki nakazujejo vzvišenost in misel o večvrednosti. Tu je treba izpostaviti vlogo markiza de Beauregarda v močno prezentnem nastopu in vrhunski interpretaciji Sytzeja Jana Luskeja. Motivi ansambelskih plesov se v uprizoritvi pogosto ponavljajo in s tem občasno zaustavijo potek dogajanja, predvsem zato, ker celotna koreografija teži k spektaklu in tako prostora za pretirana ponavljanja niti ni. Sicer je razlog za to zagotovo tudi leto nastanka uprizoritve, ko je čas zahteval drugačno odrsko upodobitev dramskih baletov kot danes.

V središču prvega dejanja je dobro izpostavljen odnos med zatiranimi vaščani in aristokracijo. Vzdušje se postopoma zaostruje in napoveduje upor družbe. V tem uspe uprizoritvi vzpostaviti tudi paralele z današnjim časom, ko vse visi na tankih nitkah in terja upor družbe. V drugem delu prvega dejanja pa se vzpostavi dvor. Sledijo si počasni, vzvišeni, dvorni plesi, kjer se vzpostavita tudi podobi Ludvika XVI. in Marije Antoanete. Podrobneje spoznamo lik Mireille de Poitiers in Antoina Mistrala, ki ves čas nakazujeta na odmaknjenost od aristokracije. Lika sta upodobila Catarine de Meneses in Christopher Thompson. Catarine de Meneses skozi celotno predstavo izpiljeno odpleše vlogo Mireille, ki od plesalca zahteva večjo umirjenost in mora predstavljati nasprotni pol Jeanne, kar je plesalki zagotovo uspelo. Odplešeta ljubezenski duet, s katerim uprizorita zgodbo o Amorjevih žrtvah. V vlogi Amorja nastopi Satomi Netsu.

V središču prvega dejanja je dobro izpostavljen odnos med zatiranimi vaščani in aristokracijo. Vzdušje se postopoma zaostruje in napoveduje upor družbe. V tem uspe uprizoritvi vzpostaviti tudi paralele z današnjim časom.

Prizori na dvoru se vrstijo. In tu je treba izpostaviti menjavo scenografije (Oleg Molčanov). Scenografija, ki sledi razkošju, se v vsakem delu spremeni, vedno zapolni celoten oder in izkazuje mogočnost dogajalnega prostora (pa naj bo to trg ali dvor). Med menjavanji dejanj se nekoliko zalomi pri uporabi projekcij. Vse bolj se zdi, da novodobni uprizoritveni prijemi ne znajo sobivati z elementi iz časa nastanka določene uprizoritve. Ne zgodi se spoj, vsak element zase zdrži, skupaj pa se zrušijo. Zruši se fikcija kulis, ki skušajo realistično podajati prostor. Prav tako pa se zruši podoba na projekcijskih platnih. Razkošju mariborskega baleta sledi tudi kostumografija (Nóra Rományi), kjer so vsi kostumi izdelani tako, kot bi pri upodobitvi takega baleta tudi pričakovali. Dvorjani imajo močno obložene kostume, tudi pri vaščanih opazimo stilizacijo in obleke iz časa francoske revolucije. Barvni odtenki sledijo barvam francoske zastave in revolucije (črno-rdeče), ob tem pa se vzpostavi povezava kostumov z večino že postavljenih predstav, pretirano novih rešitev ni, saj niso zares potrebne.

Prizoru na dvoru sledi dejanje, posvečeno revoluciji, uporu, kjer se zbere množica ljudi, ki pozdravljajo revolucionarje in moledujejo za boljše življenje z odpravo aristokracije. Dogajanje na trgu tako prežamejo ulični ljudje. Zvrstijo se različni plesi, med drugim je treba omeniti baskovski ples, ki s svojim značilnim temperamentnim ritmom na oder vnese živost, prebudi trenutek in vzpostavi napetost pred napadom. Pri tem je treba še posebej izpostaviti Tijuano Križman Hudernik, ki je blestela v vlogi Therese. Ognjevitost, hitrost in borbenost je vnesla na oder skupaj s hitrimi, odrezanimi in jasnimi gibi pa tudi z močno prezenco in izrazitim občutkom za obrazno mimiko. Na odru se odvijejo še različne zgodbe vaščanov, ki prikazujejo bedo in vse večjo nujnost prevzema oblasti. Dejanje se konča z vdorom ljudstva v palačo, pri čemer se zgodi tragična smrt Therese. S tem pa se tudi nadaljuje tretje dejanje. Zgodba se tako konča z zmago ljudstva.

Balet Plameni Pariza ni ravno eno izmed največkrat postavljenih baletnih del na odrih baletnih hiš. Pa vseeno se zdi, da je ravno danes tematika revolucije še kako živa in pomembna. Vprašanja, ki se postavljajo v baletu, pa čeprav je to čas francoske revolucije, so še kako aktualna tudi danes. Baleti, predvsem klasični, nemalokrat sledijo pravljičnim zgodbam, ki v središče postavljajo stilizacijo. Prav Plameni Pariza pa kažejo, da lahko tudi (klasični) baleti bolj kritično vstopajo v odnos s svetom. Tudi tokratni mariborski uprizoritvi je to zagotovo uspelo. Dobrih 90 let star balet, ki uprizarja zgodbo izpred 235 let, namreč še kako nastavlja zrcalo današnji družbi, ki nujno potrebuje revolucijo ljudstva.